Pozdravljeni!

Vem, da je bilo verjetno že velikokrat napisano, pa vendar: zanima me, kje sploh začeti postopek posvojitve, kje dobiti papirje. V katerih državah v Evropi in po svetu lahko posvojiš otroka in kje ne? Prosim za odgovore ali linke. Hvala vsem.

Lep večer

Dosti informacij boš našla v starejših postih in na teh naslovih:

Malo so zbrane informacije in zakoni.

Vse skupaj se pa začne na centru za socialno delo v kraju stalnega prebivališča. Tam oddaš vlogo za posvojitev, ki vklučuje:
življenjepis
zdravniško potrdilo
potrdilo o državljanstvu
izpisek iz poročne matične knjige ( oz. izvenzakonska skupnost)
rojstni list
potrdilo o zaposlitvi
p. da vama ni odvzeta roditeljska pravica
p. da nista bila kaznovana in da nista pod skrbništvom
Nato sledijo pogovori s psihologom in socialnim delavcem. Opravi se obisk na domu. Nato ko ugotovijo da imata vse pogoje vaju uvrstijo na čakalno listo. To traja eno leto.
Preden začneta zbirat dokumente pojdita na center, ker dokumenti malenkost odstopajo od centra do centra, v smislu da nekateri ne zahtevajo vseh naštetih.

Evo to je uvod.
Seznam držav kjer je možna posvojitev boš našla na zgornji strani. Z Makedonijo pa naj bi bil sporazum sprejet nekje septembra.

No ko prebereš vse članke, te pa vabim na nova vprašanja 😉

Če te pa zanima kaj več o mednarodnih posvojitvah mi lahko pišeš na mail.

Kitty najlepša ti hvala za tole:)) Bom vse sprintala, ker je to v bistvu za najboljšega prijatelja, ki pa nima dostopa do interneta tako da sem mu malce priskočila na pomoč. Samo nisem pa našla držav, kjer lahko posvojiš otroka:( Sem spregledala?

Lp

To je seznam držav. Naj samo dodam da trenutno je pri mednarodnih posvojitvah potrebno narediti vse sami. Vendar bo najbrž čez eno leto ko naj bi imeli tvoji prijatelji urejene papirje že kaj več utečenega. Tako da se njihovem mestu ne bi še ukvarjala z izbiro držav ampak počakala da se vidi kje bodo stekle.

Še to..če je njihov cilj tujina, je priporočljiva poroka, katera v Sloveniji ni zahtevana.

Hvala Kitty. Poročena sta že okrog sedem let. Dejansko oba mislita, da je posvojitev nek hiter postopek….pa ni kajne? Tudi jaz ne vem kaj dosti o tem. Igrajo osebni dohodki kakšno veliko vlogo pri tem? Dobiš otroka prej, če imaš veliko denarja oz kasneje če ga imaš manj? Ker te ne poznam, bi te vprašala, če ti imaš otroka?

Ne res ni hiter postopek. eno leto da prideš do dovoljenja in nato se postaviš v vrsto. Izračunaj sama. Posvoji se okoli 20-30 otrok letno…čaka pa nekje 200 parov.
Iščejo se pa vedno starši otroku in ne obratno, tako da je malo odvisno od sreče (če ji lahko tako rečemo).
Denar igra toliko vlogo da pač nek osebni dohodek moraš imet, saj bo otroka treba preživljat.Vendar ali je to veliko denarja ali pa ne ne igra vloge.
Je dosti drugih pomembnejših stvari.
Za mednarodno posvojitev igra denar malo večjo vlogo v smislu da le ta stane. Malo je sicer odvisno od države ki si jo izbereš, samo ponavljam, ta del še ni preveč v praksi.

Ne jaz nimam otrok 🙁 Upajmo pa da pride 🙂
Se pa trudimo malo uredit situacijo.

Pozdravljena,

pri medn. posv. zahtevajo različne države različno visok minimalni osebni dohodek, ki ga verjetno priredijo razponu dohodkov dežele od koder se posvaja. Tudi sami stroski mednarodne posvojitve so lahko zelo visoki (npr., 10.000 evrov ali vec), visina teh je spet odvisna od drzave od kjer se posvaja. Upam, da v Makedoniji ne bodo tako visoki, v preteklosti niso bili.

Uspel sem realizirati idealno posvojitev (nekaj dni star fant,v SLO),vendar sem prišel do zaključka – tudi po analizah ostalih posvojitev na mojem območju – da posvojenci prinesejo, po moji oceni, tudi 80% karakterne in osebnostne dediščine s seboj; te od staršev,ki odsvojijo otroka niso (naj)boljše,zato se skoraj redno pojavljajo s posvojenci problemi, kljub maksi-malnem angažiranju novih staršev;posvojenci so emotivno hladni, z ne
(naj)boljšimi značajskimi lastnostmi,čeprav so osebnostno zelo močni.Zato
vsem kandidatom priporočam,da dobro “preverijo” biološke starše.

Jaz sem pa prepričana da ne veš kaj govoriš in da če je otrok emotivno hladen in problematičen se vprašajte kaj ste storili narobe.
In s takim razmišljanjem bi vas kot par morali zavrniti saj očitno niste sposobni biti posvojitelji.
Otrok se uči od staršev in to sta vidva. To me močno spominja na mater ki kriči na otroka da je ista lenoba kot oče. Da ga pa ona ne nauči ničesar pa pozabi.
Vzemite kakšno knjigo v roke, stopite do kakšnega specialista, nekoga ki vam bo znal svetovati kaj in kako naprej, če vaju seveda sploh zanima popraviti napake in če si bosta priznala da sta nekje zgrešila.

Bolano!!!!!!!!!!!!!

Če ste otroka res posvojili, bi vam ga morali takoj, ampak res takoj odvzet, ker mu najbrž gre slabše kot bi mu šlo v matični družini.

In z kakšno pravico, bi vi preverjali nekoga, ki pa za vas bog ne daj da bi kdaj vedel! Kdo pa ste vi?

Najbrž ste vi kot roditelj hladni in tak je tudi odraz otroka. Verjetno ste si želeli otroka samo zato ker jih imajo drugi.

Eva*

kakšno sprenevedanje…. ja da bruhaš (pardon, ampak lahko bi kar žolč!)…

tako kot ti govorijo le največji egoisti… seveda otroci kar nekaj prinesejo na svet, ampak ti si procent lepo obrnil (res jih 20%)… vse ostalo pa otroku privzgojiš, pokažeš, mu daš zgled, pobere iz okolice… torej je otrok odraz svojih staršev i(pa s tem ne mislim bioloških!!) ter ljudi ki ga vzgajajo (sorodniki, šola, prijatelji, itd..) ….
zato kar daj(ta) si ogledalo predse in se vprašaj(ta) kaj delata narobe… kdor ne dobi ljubezni jo ne zna dajati… pa tudi slabi vzgledi vlečejo… kako pa se recimo vidva obnašata drug do drugega… mogoče je pri vas navada da je otrok glavni krivec za vse… mislim, da je pri vas pogosto na vrsti stavek:”saj ne more biti drugače, saj se ve čigav si!” če ga pa že ne zgovoriš si pa vsaj misliš… “wrong ljubček!! za lastni nos se primi, pa še fejst naj te bo sram!!!!!!”
pri nas pravimo: kakor tuliš v gozd takšen odmev dobiš…

po napisanem sodeč nisi otroka vzel zato, da bi ga videl kot svojega, temveč si ga že vnaprej obsodil, da bo vse kar je slabo od bioloških staršev… saj ti delaš analize vsega kar je in naj bi bilo perfektno in idealno… tega pa v življenju ni, tudi pri tebi ne… veš po eni strani imaš srečo, da imaš posvojenca, ker kdo bi bil kriv za njegovo obnašanje, če bi bil otrok biološko tvoj… ah, pa saj imaš verjetno še ženo, po njeni strani pa bi zagotovo kaj našlo, saj v vašem gnezdu je bilo vedno vse bp!

Pozdravljen,

upam, da gre za potegavscino oziroma, da smo sporocilo razumeli narobe. Ce pa ne, potem je res najbolje, da se odpravite na pomoc k strokovnjakom, saj Vam drugace kot druzini ne kaze dobro. Mislim, da bi veljalo povprasati na CSD.

Ker je bil otrok posvojen kot dojencek, je verjetno malo moznosti, da bi slo za motnje pri navezovanju (attachment disorders), ki so pogoste pri starejsih otrocih. Tudi v tem primeru je potrebna strokovna pomoc.

Pogovorite se tudi s pediatrom. Ne vem koliko je otrok star, morda obstaja moznost avtizma, kjer boste tudi potrebovali strokovno pomoc.

Res pa je, morajo biti posvojitelji pred posvojitvijo pripravljeni na raznorazne probleme in izzive, ki jih posvojeni otroci lahko prinesejo s sabo. Na tem podrocju bi si res zeleli vec pomoci in to ne samo v okviru Deteljice. Tudi in morda predvsem po posvojitvi.

Pozdrav vsem!

Gene svoje posvojene hcerke lahko samo 100% obcudujem. Hcerka je, tako kot vsak otrok, cudovita in edinstvena. Znacajske poteze je podedovala, vedenje ji v skladu z njenih znacajem privzgajamo v nasi druzini. Na zalost ne bo mogla nikdar ugotavljati komu je genetsko podobna. Po dusi je in bo vedno najina.

To, kar je napisal očka posvojenega sina, je, milo rečeno, kozlarija. Sama imam privzgojene lastnosti mojih staršev, kar se pa tiče genetike – je kakršna pač je. S starši smo si po zunanji podobi zelo različni, tudi karakterno se znamo razhajati, vendar so ta razhajanja (ki pa se sigurno pokažejo in dogajajo tudi pri otrocih, ki so s svojimi biološkimi starši), sprejeta s spoštovanjem do naše drugačnosti, ter s spoštovanjem do stvari, ki so nam skupne.
Posvojeni otroci se ne čutijo posvojene (če so bili posvojeni še zelo majhni), razen, če jim starši tega ne vcepijo v glavo. Če so starši že toliko nečutni in egoistični, da jim vcepijo v glavo, da niso njihovi (so posvojeni), potem jim 100% nalagajo še občutek krivde, kajti za to, da so si jih blagovolili vzeti k sebi, morajo biti otroci neznansko hvaležni.
No ja, ne bom modrovala – vse se da, če se le hoče.
Pa še citat: “Če hočeš videti, moraš gledati s srcem…”
P.S.: Moje predispozicije za življenje glede na moje biološke starše so bile zelo, zelo slabe. Pa so se izkazale za neveljavne.

bravo… lepo je to slišati iz prve roke… torej sem v zgornjem postu razmišljala pravilno … ;-))

lep dan ti želim, kakor tudi vse dobro za naprej…
mucica

Pozdravljeni,

po veckratnih neuspelih poskusih IVF-ICSI sva se z mozem odlocila, da bova temu naredila konec in se zadeve lotila na drugacen nacin. Odlocila sva se za posvojitev otroka in sicer na hrvaskem, glede na to, da je on hrvat in da zdaj ziviva tam.

O karakterju otroka in izoblikovanju cloveka kakrsen bo, ko odratse sva se veliko pogovarjala tudi z bratom, ki je studiral socioogijo in mi tudi predlagal vrsto literature, ki jo zdaj postopno prebiram.

Glede na to, da hrvaska zakonodaja (ne vem kako je s tem pri nas) doloca, da je potrebno otroku povedati da je posvojen do njegovega 7. leta (kar se meni osebno zdi precej pozno) in ima po dopolnjenem 18. letu pravico do vpogleda v register iz izvedeti identiteto bioloskih starsev, me malo skrbi kako bo s tem.

Ima katera izkusnje? Zanima me predvsem kako otroku na pravilen nacin povedati, da je bil posvojen, da ne bo prizadet (kaksna je bila vasa osebna izkusnja, glede na to, da ste sami bili posvojeni). To, da je za njegovo reakcijo po tem, ko izve kdo so bioloski starsi, pomembna predvsem vzgoja in odnos mene in mojega moza do otroka, pa mi je popolnoma jasno.

Lep pozdrav,
Cimetka.

Da sem posvojena, sem vedela od prvega trenutka, oziroma od kar pomnim. Vsak večer, preden sem zaspala, sem poslušala pravljico, ki mi jo je mami pripovedovala. Gre na tak način:
Nekoč sta živela oči in mami, ki sta si močno želela majhno punčko…. (V tem smislu naprej – mami je želje po otroku opisala po svoje).
Na koncu pa: Oči in mami sta se vsedla v avto in odpeljala daleč, daleč. Prišla sta v veliko hišo, kjer je bilo veliko otrok. Med njimi je bila punčka (sledi moj opis).
Konec je srečen, saj sta dobila punčko, ki sta jo odpeljala domov, pravljica pa je resnična, saj je pravljica o nas treh.
Ta način je meni osebno prinesel v otroških letih veliko veselja in tudi takojšnje sprejetje resnice brez vsakršnega problema.
Vsekakor pa je bolje, da otrok izve od staršev, kot od vrstnikov ali koga drugega, kar zna verjetno zelo boleti.
Brez strahu povejte otroku, vedel bo, da je željen in ljubljen in vam bo to z veseljem vračal.
Srečno!

Kot je ze napisala ‘še ena’ mora otroka njegova zgodba spremljati ves čas. Starsi jo nato glede na starostno stopnju dopolnjujejo z detajli. O posvojitvi se govori s ponosom in se jo obravnava kot normalen nacin povecanja druzine.

V ZDA posvojitelji pogosto pripravijo tako imenovani ‘Life Book’, torej zivljensko knjigo, nekaksen album/zgodbo, ki govori o okoliscina otrokovega rojstnega kraja kolikor so pace te znane, prvem srecanju s starsi, sorodniki, potovanju, ce je bilo to del posvojitve, itd. To knjigo potem prebirajo z otrokom.

Menim, da je dobro, da lahko otrok po 18. letu izve kdo so njegovi bioloski starsi, ce cuti to potrebo. Ta potreba je popolnoma normalna. Mene vsekako skrbi to, da moja hcerka tega ne bo mogla nikdar izvedeti, pa ce si bo to se tako zelela.