Pogovor s članom družine po telefonu ali v živo – nima veze. Ko kaj razlagam, je ta oseba nezainteresirana, kot da bi razlagala ne vem kakšne dolgočasne stvari. Vmes slišim samo kak “mhm”, nobenega komentarja ali česa drugega, skratka imam občutek, kot da ta oseba samo čaka, kdaj bom nehala govoriti.
Pogovor je zanjo zanimiv šele, če je v središču pozornosti ona.

Ne vem, no, včasih se prav bedno počutim, kot da se ne bi znala pogovarjati. 🙁

To je problem v tej osebi, ne v tebi. Edino, če se ti to dogaja pri komerkoli, s katerim govoriš.

Nauči se, da samogovori niso nobenemu zanimivi. Potekati mora tako – en ali dva stavka jaz potem en ali dva stavka drugi.To je pogovor in zanima obe strani. Enostransko razlaganje nekega dogodka ali bolezni ali ljubezenskih težav oziroma česarkoli postane za vsakega dolgocajtno.

Več kot 10 do 15 minut ni mogoče zbrano poslušati.

Sem dober poslušalec, ampak ko sem v vlogi prejemnika tako dolgih monologov … ne spremljam več, ker ne zmorem. Ga ni človeka, ki bi zmogel. Sploh pa štorijo na štorijo, ki se navezuje na štorijo …

Meni se pa dogaja, da same lenobe srečujem, ki želijo, da venomer vodim pogovor.. To mi že preseda, samo ker ne želim užaliti sogovorca, si nikoli ne upam sogovorcu reči kaj v stilu: “zdej pa še ti kej povej”