Prosila bi za en nasvet.
S partnerjem vsa poročena 17 let imava 3 otroke…Ne bom na dolgo opisovala kak je najin zakon. Naj povem samo to, da je od nekdaj bil predober za vse ostale ljudi-predvsem za svoje starše in sestro (pa nimam nič proti), ko pa se zaprejo vrata v naši hiši, je pa živ hudič. Jaz itak ne smem nič reč, ne smem izraziti svojega mnenja, ko kaj lepo rečem, da mi to ali ono ni všeč, me začne nadirat, da vedno govorim proti njemu…V svojem navalu jeze, je bilo že majsikaj, od tega, da je stojalo za perilo sušit zabrisau v kuhinjski element, do tega, da je z nožem tekal po hiši, da se bo ubil, ker ga jaz “jebem v glavo”, ker nisme pravi čas tiho, do tega, da je hodil po ograji balkona, ker je hotel skočiti iz njega…. Skratka mene razen par grobih odrivanj, se fizično ŠE NI lotil.Sedaj je že otroke začel “nažirati”, predvsem starejšo hči. Npr.zadnjič je porabila preveč mobitela in smo se lepo dogovorili, da teko ne sme več in naslednji dan pride iz službe in začne upit na njo, da kaj se to pravi, da ima 60 eur mobitela in da tako ne bo šlo več…In potem pridem jaz domov in seveda starejša hči joče… Mu lepo povem, da smo se že dogovorili o tem, potem pa na mene, da kaj, da ji je samo povedal, da ni nič kričal… Skratka zelo trmast in svojeglav človek. V bistvu je pa kot otrok, ki ne zna skrbeti niti sam zase. Neorganiirano se vsede v avto, in odpelje do svojih staršev, potem čez 15min.spet pride nazaj, poje kaj in spet gre…Skratka jaz sem si organizirala življenje po svoje in ga enostavno pustim naj “luta”. Skrbim za vse tri otroke, kuham, perem, pospravljam, hodim v službo, zraven tega imam še dodatno delo, da lahko preživimo. On pa nič (sicer hodi v službo), samo upije, kako je treba šparati in vsakič ko grem v trgovino, pregleda račun in prekontrolira, kaj sem kupila in koliko sem dala in če se mu seveda zdi kaj predrago, sem na “zagovoru” takoj. Naj povem, da tudi sama nisem taka, da bi zapravljala, ampak osnovne stvari je pa treba kupit.
Skartka, tudi jaz sem naredila veliko napak v najinem zakonu, od tega, da se nikoli nisem znala potegniti zase, da sem ga sprejela kot človeka, ki mu moram ustrešt vse kar se spomne…in tudi prevarala sem ga. In to se mu tudi sama povedala. En teden ni govoril z mano, potem mi pa pravi, da se mu to zdi po eni strani fajn in da bi šli v troje ( to je resno mislil). Seveda se to ni zgodilo….
V glanem kaj me muči sedaj… Dost ga imam! Opazila sem, da me moti čisto vse na njem, kaj dela, kako govori, vse. In ker sem odkrita, mu to tudi povem. Da ne morem več živeti z njem, da ga v bistvu nimam rada dovolj in da bi se rada ločila… Potem je šele upitja. Da samo to razmišljam in da če pa že mislim , naj kar grem, samo otroci ostanejo pri njemu. Njemu??? Ki si še vilic ne vzame pri kosilu iz predala, če ga ne postrežem. No, jaz mislim, da tudi če bi šla sama ( pa si niti pomisliti ne upam, da bi šla brez otrok), bi bila njegov naslednji “suženj” starejša hči, tako da to niti pod razno ne bom pustila. Skratka, povejte mi, dajte kak nasvet, kako mu DOPOVEDATI, da želim ločitev in stran od njega.

Premal si napisala, če so otroci dovolj stari, se lahko sami odločijo pri komu bodo živeli.
Upam, da takega servisa kot možu ne nudiš tudi otrokom, ker jih s tem delaš zgolj nesamostojne in nesposobne!

Saj si mu že povedala. Je treba še kaj več? Spremenil se pa najbrž res več ne bo. Zdaj samo še vložiš in poskrbiš, da imaš kam iti. Otroci pa, če so že dovolj veliki, se itak lahko odločajo pri komu bodo.

Slovesno, počasi in razločno mu preberi svoj zapis na MONU, na tešče, jutri zjutraj, za kulturni praznik.

Živjo,

Zanima me ali ste ga prevarali po tem, ko je začel imeti takšne izbruhe oz. izpade ali prej (preden je bil takšen). Kakšen je bil razlog za varanje in zakaj ? Zgolj seksualni ali je imel drugo podlago ?

Namreč, če on ni bil že prej takšen, lahko da je njegovo oblastniško obnašanje posledica njegovega nezaupanja do Vas zaradi varanja (kotvzrok).

Ali ste s tistim/tisto (ne vem spola osebe) obdržali stike ali prekinili in če slednje kdaj oz. ali on ve, da imate stike z njem/njo ?

Če je Vaše življenje (fizično) ogroženo, imate sploh dovolj dober razlog za ločitev (on pa za Vaše varanje). Otroci pa znajo biti res “postranska škoda”. Kako kaj oni vidijo njega, Vas ? So bili priča njegovega “maratona” z nožem po hiši in poskusa samomora ter metanja predmetov ? Če ne, ste jim povedali, kakšen je bil njihov odziv ?

LP,
12thDNAStrandActive

Mislim, da si zrela za legalne nasvete, zato se raje preseli v forum o ločitvah. Pa tudi v varni hiši ti bodo znali svetovati, kako in kaj.

pa ti si superženska. porihtaš tri otroke, celo gospodinjstvo, službo, dodatno delo, dodaten seks – na katerem planetu pa ima dan 36 ur.

A čakaš na njegovo dovoljenje, da lahko greš?

Jaz sem se odselila pred več kot enim letom, pa še moj eks še zmeraj misli, da se hecam. Par dni nazaj me je spraševal, kdaj ga bom nehala srat in prišla domov. Še zmeraj misli, da me je pač pičilo in da me bo minilo in bom prišla k pameti … Tako da ti kar čakaj, da se bo tvoj strinjal 🙂

Mogoče je prišel čas, ko se moraš postavit za sebe. Pišeš, da imaš poleg službe še dodatno delo. Dajta, vrzita skupaj prihodke, koliko zasluži on, koliko ti, koliko so računi, položnice, hrana, bencin, krožki … pa si razdelita. Dejstvo je, da ni prav da ti gleda v račun. Če on premalo zasluži, naj si še sam najde dodatno delo.

Res. včasih nam življenje prav očitno nastavlja iste situacije in iste tipe ljudi, da bi mi spregledali, pustili svoj ego za sabo in naredili pravo stvar. Kaj je prava stvar, boš vprašala. Tisto, kar v sebi čutiš, da je prav, da bi ti dalo pravo vrednost.

Prvo, kar moraš narediti je, da si ne jemlješ k srcu njegovega pizdenja, skakanja v luft, torej njegovih reakcij. Podčrtaj si!!!
Ker to je njegova jeza, njegov boj, njegov problem, ne tvoj. Ti še vedno izhajaš iz sebe. In svoje probleme rešujemo sami, vsak za sebe. Torej, ne jemlji njegove jeze nase.

Drugo je, da si recimo razdelita stroške (zgoraj omenjen primer), tako da določita, koliko kdo da za stroške. kar ostane, je tvoje. Pika. Če njemu ostane za “zafrčkat” 100 evrov, tebi pa 300, se nimaš kaj slabo počutit zaradi tega. Jasno, lahko mu kdaj kupiš kakšno stvar,ki si je on ne more privoščit, niti podrazno pa ne imej slabe vesti, ker zapravljaš svoj denar.

Tretje. Če tebe ni škoda za takega dedca in obnašanja, naj bo škoda tvoje otroke. Ne pišeš, koliko so stari, ampak še vedno so to skupni otroci in jih skupno vzgajata. Postavi mejo. Če čutiš, da je partner šel čez mejo, ga ustavi. ampak mirno, ne histerično in pikajoče (v smislu A zdaj boš pa še norel). Glede na napisano, si itak nič ne upaš povedati, tako da moraš več delat na tem, kako poveš tisto, kar te moti in nenazadnje,

četrto: da v tem vztrajaš! Ne pusti se odgnat z besedami, da zdaj ni čas za to,da je zdaj tečen. Ok, izberita čas, ko bosta oba bolj mirna in se vama ne bo mudilo. Bodi odločna, jasna, a prijazna.

Napisala si, da on velja kot najprijaznejši človek pri drugih, pri starših, prijateljih … zakaj do tebe ni? Ker te ne spoštuje. Drugače ne bi vpil in ne bi si dovolil takšnih izpadov.

Postaviš se zase zavoljo boljših, bolj enakovrednih odnosov, ne da bi ti njega nadvladala, če si morda pomislila na kaj takega.

Da te bo lažje razumel, ni treba na veliko razlagat, ampak začneš delati v skladu s tem, kar misliš. torej če nekoga nimaš več rada, potem ne seksaš z njim in spiš v drugi sobi, potem mu ne kuhaš kosila in ne daješ vilic na mizo, mu ne spregleduješ trme in svojeglavosti, ampak mu narediš kontro. nehaj mu dopuščati, da ti pregleduje račune (posebej če si plačala s svojim denarjem). Kadar ti reče, da zapraviš preveč, ne kupuj en teden nič (sama se najej v službi), pa na se tvoj ljubi možek sam znajde.

Kakšen dan mu omogoči, da ga preživi sam z otroci.

Imam občutek, da sta vidva povezana zelo močno, on je nedorasel otrok, ti pa mu špilaš mamico, ki skrbi za njega in ga ošteva.

Odrasti sama in se odpovej tej potrebi po pedenanju moža. Dovoli mu, da kam zabrodi in da sam rešuje probleme. Nehaj se ukvarjati z njim in se začni ukvarjat s sabo, Kako si lahko toliko let zdržala s tem razvajencem?

Razmišljaj o sebi, pri odnosu z možem pa preidi od besed k dejanjem.