očetu je ostalo samo še 3-4 mesece
oče ima raka na vseh notranjih organih razen na pljučih ne. zdravnik nam je povedal,da mu ostanejo največ 3 meseci.vsem je zelo hudo meni pa še posebno saj je moj oče.
sploh ne vem kaj pomeni izguba enega od staršev in ne vem kako bom to sprejela.še najbolj hudo mi je to,ker mu ne morem pomagati saj je rekel zdravnikda bo počasi hiral dokler ne bo umrl.
povejte mi ali naj se poslovim od njega?
naj mu povem da ga imam rada?
ne vem kolikokrat ga bom še videla saj ne živiva skupaj jaz sem oddaljena od njega 150km in imam svojo družino.
rada ga imam in hudo mi je.
HVALA
Spoštovana.
Četudi živiš daleč od njega, si v teh mesecih poskušaj najti čimveč časa, ki ga boš lahko preživela z njim. Pa povej mu, da ga imaš rada. Spomni ga na lepe trenutke, ki sta jih preživela skupaj in se mu zanje zahvali. Četudi mu fizično ne moreš veliko pomagati, pa ti ostaja možnost, da mu pomagaš čustveno, da bo vedel, da ni sam.
Veliko časa in pogovorov s tvojim očetom želim, pa pogumno naprej.
Vidka
živjo,
zelo mi je žal da je tako…ampak iz vsega srca ti svetujem – povej mu, da ga imaš rada, objemi ga, tudi jokaj z njim, pogovarjajta se… mislim, da ti bo lažje, ker bosta skupaj in bom se tega vedno s toplino spominjala.
pri meni je bilo tako, ko sem se poslovila od dedka – zelo sva bila navezana. in zdaj vem, da me od nekod opazuje in se še danes z njim pogovarjam, četudi samo v glavi. in je dosti lažje. čeprav še vedno zelo težko.
je pa res zelo težko začet se pogovarjat, se poslavljat….je zelo grozno, ampak meni je pomagalo. in dedku tudi, mi je povedal in govoril je resnico.
pozdrav.
Tudi moj oče ima raka.na ščitnici, pljučih in nadledvični žlezi. Bolezen je prišla na hitro in 1 mesec po diagnozi moj oče ne more preprosto nič več. ne more hoditi, govoriti…..samo še posluša.
vsak dan jokam, ker vem da mi bo ta rak vzel očeta. pa še toliko bi morala doživeti skupaj. mojo diplomo, hotela sem da postane dedek, da vidi kako odraščam in živim. pa mu tega ne bom mogla pokazati.
moj oče je bil tako pozitivna oseba, tako dober človek, pred letom se je upokojil, hotel je hoditi v hribe, ki so bili njegova ljubezen, sedaj pa samo leži doma in pravzaprav samo še diha.
ne vem, če je to od kemoterapije ali pa je bolezen tako hitro napredovala.
vsak dan se bojim klica, da mi je umrl oče. moj oče…moj predragi očka.
tako mi je hudo, boli me srce, tako zelo ga imam rada in tako ga bom pogrešala.
Sama sem tako izkušnjo preživljala pred pol leta. Zelo mi je žal za vse, ki trpite in vem kako težko in hudo je. Zame je bolečina danes še hujša kot je bila takrat, ko mi je dragi oče umrl. Srčno upam, da nam bo čas ozdravil vse rane. Mislim pa, da so spremembe, ki se dogajajo med preživelimi po smrti bližnjega, včasih tako hude kot smrt sama.
V zadnjem letu sem prišla do zelo bridkih spoznanj. Včasih se vprašam koliko človek zdrži.
Vsem želim veliko moči in pozitivne energije ob premagovanju težav.
Judita
Ko je nekaj mesecev nazaj umirala moja mama,nisem imela moči, da bi se ji oprostila za vse stvari, s katerimi sem jo kdajkoli prizadela.Ni bilo veliko takih stvari, pa vendarle toliko, da še danes obžalujem, da tega nisem storila.Še danes ležijo težko na moji duši.Vem, da je mama vedela, da jo imam rada, in da mi je oprostila vse stvari,OPROSTI MI, MAMA, pa le nisem izrekla, zato mi je žal še danes.
Očeta sem izgubila pred dvema letoma in pol…Hujše bolečine si ne morem predstavljati…Ko so mu postavili diagnozo pljučnega raka je živel še eno leto in bilo je točno tako, kot so povedali tebi….Počasi je ugašal…Meni bo do konca življenja žal, da mu določenih stvari nisem povedala, mislim da zato, ker sem sama v sebi zanikala, da se nam to sploh dogaja…Mislila sem da zanj obstaja rešitev….Pozabi na razdaljo….bodi ob njem….povej vse kar ti leži na duši….izkoristi zadnje trenutke….da ti ne bo žal….
Moj oče je umrl lani. Diagnoza podobna – rak na notranjih organih. Jaz živim 120 km stran. Ne bom ti lagala, čakajo te hudi meseci. Včasih se ti bo zazdelo, da ne zmoreš, ampak bodi prepričana, da boš našla moč in energijo za vse to. Poskušaj preživeti čim več časa z njim, da kasneje ne bi česa obžalovala. Jaz sem se potrudila, da sem z očetom preživela veliko časa, vsaj zadnje mesece. Pogovarjala sva se o istih stvareh, kot še takrat, ko je bil zdrav. Poskusi ga razvedriti, mu ostati blizu. Ljudje, ki so hudo bolani se včasih tudi spremenijo in tega ne jemlji za slabo. Če bi mu rada povedala, da ga imaš rada, mu to povej. To čuti tudi sam, verjemi. Ko boš videla, da je zelo hudo, se ga ne oklepaj preveš…spusti ga. Kdaj bo čas za to, boš čutila. Želim ti veliko poguma in kljub vsemu še veliko lepih trenutkov z očetom.
tudi moj oče je umrl za rakom notranjih organov. imel je pljučnega raka z zasevki v kri, kožo in kosti.
Ko sem sama zvedela kako je bolan, sem si začela zatiiskati oči in sama sebi lagati da to ni res, dokler me nekega dne ni poklicala njegova osebna zdravnica in mi konnčno odprla oči.
Ko je zbolel je imel mesec življenja, a živel je skoraj 10 mesecev. Imel je močno voljo do življenja. 3 mesece pred smrtjo je imel epileptični napad, kar je za take bolnike kar precej pogosti pojav in takrat so mi na onkološkem odelku C veliko pomagali. takrat so me pripravili da odhaja
veš svojega očeta ne obravnavaj kot bolnika ki bo pravkar umrl, vlivaj mu moč in jokaj pred njim. Vem da ti je težko in da se včasih komaj giblješ okoli njega ker ne veš če boš zdržala. Izkoristi vsako prosto minuto z njim. Če imaš družino se lepo pogovorite in povej jim da boš pač trenutno več člasa posvečala očetu(vendar ne zapusti čisto družine-pusti jim naj ti pomagajo)
in da boš potlej spet z njimi.
Jaz sem vsak dan hodila k očetu v bolnišnico. Takoj po službi, velikokrat sem prišla domov šele po 8 uri zvečer(pa imam doma dva mala otroka), pa mi ni ene same minute žal. Ne sili ga k pogovoru in vprašanji o premoženji…… Bo že začel govoriti ko bo čas za to in bo sam začutil da je prišel čas. Moj oče ni nikoli nikomur nič povedal, vendar ko je začutil da bi bilo dobro da pove komu kaj je začel tako govoriti da smo ga komaj dohajali.
Trenutno moraš biti močna. Ne obupaj. Vlivaj mu moč.
Pozdravljena Rita!
Sama sem pred dvemi leti in pol izgubila mamo. Tudi ona je umrla za rakom. Ko so nam zdravniki povedali, koliko časa bo še fizično med nami, najprej nisem hotela verjeti. Nato pa sem enega jutra mamico odpravljala, ker jo je oče moral odpeljati nazaj na Onkološki inštitut. V kopalnici mi je dvakrat omagala. Takrat sem dojela, da gre za res in sklenila, da bom čas, ki nama je še ostal izkoristila maksimalno. Spraševala sem jo tisoč in eno stvar, hotela sem se naučiti kvačkanja in mi je uspelo, kuhala sem ji njej najljubše stvari, … Pred njo sem jokala samo enkrat. Takrat je začela jokati tudi ona in počutila se je krivo za mojo žalost. Svetujem ti, da si pred svojim očetom pogumna in ne izražaš negativnih misli. Bolniki potrebujejo sočutje, toda ne pomilovanja. Zadrži solze in žalost pred njim, zjoči se raje ko boš sama.
Med boleznijo moje mame tudi jaz nisem bila vedno doma, saj sem študirala v Lj. Toda vsak dan sem jo poklicala in ji povedala kaj lepega. To mi je zelo veliko pomenilo, tako sem si lajšala slabo vest, da ne morem biti ves čas ob njej.
Rita, smo ljudje, ki čutimo tvojo stisko in smo s Teboj!
lp, S.
POzdravljene!
5.7.2004 sem pisala, da je očetu ostalo še par mesecev. Na žalost oče ni imel več moči za boj z rakom, ki se je še razširil na jetra. Zaspal je 20.7. ob 14h, 23.7. pa smo ga pokopali. Še zdaj ne morem verjeti, da sem izgubila očeta, ki ni uspel dočakati moje diplome, svojih vnukov, skratka ogromno stvari.
odšel je tiho, ni hotel da jokamo. Pa vseeno jokam vsak dan, ko se spomnim da ga nikoli več ne bom videla in slišala. Občutek je grozen in žalosten. Pa vendar hodim na njegov grob, se pogovarjam z njim in ko bom diplomirala naslednje leto, bom na njegov grob odnesla diplomo in mu jo s ponosom pokazala.
Oči, že sedaj te pogrešam. V meni si pustil praznino, ki je nenadomestljiva. POčivaj v miru, pa kdaj me obišči v sanjah.
TVoja hčerka, tamala kot si mi sam rekel, Nataša
Nataša, moje iskreno sožalje.
Veš, oče bo s teboj na diplomi in ob vnukih. Vedno in povsod. nosi ga v srcu in bo živel, dokler boš živela ti. Tudi moj oče ni uspel spoznati svojega vnučka, se bom pa sama toliko bolj potrudila, da bo vnuček spoznal svojega dedija.
Drži se in izjokaj svojo bolečino, da ti bo lažje…
Za takšno obdobje, kot je odhajanje tvojega bližnjega, je potrebno veliko veliko dobrih živcev. Sama sem pokopala že oba, enega za drugim. Oba diagnoza pljučni rak. Najprej se mi je poslovil oče. Sploh se nisem zavedala, kaj pomeni biti brez staršev. Nato se je poslovila še mami. Žal mi je za ogromno stvari, ki sem jih naredila in za tiste, ki jih nisem, pa bi jih morala. Starše sem jemala kot same po sebi umevne, torej pač so in bodo umrli, ko bom že tudi jst stara. Moraš imeti veliko trdne volje in dobre prijatelje, da ti stojijo ob strani. Jst sem na žalost ostala popolnoma sama, imela sem samo službo.
Polagam pa na dušo, povejte svojim bližnjim, da jih imate radi, pokažite svojo ljubezen.
Verjetno je dobro, ce se lahko na nek nacin poslovis od kogarkoli, ceprav mora biti zelo hudo.
Jaz se od svojega oceta nisem mogla posloviti, ceprav sem bila na dan njegove smrti le nekaj metrov stran v drugi sobi. Vsi so vedeli, da bo umrl, le jaz ne, ker mi ni nihce zelel povedat, imela pa sem sele 13 let in niti nisem studirala, da je tako hudo. Ce bi vedela, bi verjetno takrat, ko sem ga zadnjic videla, ne rekla nekaj tako bedastega kot sem sicer…
Ampak… stvar je mimo, od tega je skoraj 8 let. O tej stvari globlje sploh ne razmisljam vec, pozabljam pa tudi ze, kako je moj oce izgledal…
LP