Zanima me vaše mnenje oziroma izkušnje.

Imam nekajmesečno hčerko za katero pa se oče skoraj ne zmeni. Ne živiva skupaj , nikoli ni bil poročen, kot mi je znano nima drugih otrok. Zveza traja že več kot 10 let. Imava kar nekaj let čez 30.
Bistvo Ali menite , da je za otroka bolje, da ima očeta ali pa je bolje , da očeta sploh ne pozna . Kajti en do dva obiska na mesec za največ uro verjetno otroka bolj zmede kot ne. Seveda , drugače je če bi otrok določeno obdobje odraščal z očetom.
Zveza se je začela krhati z mojo nosečnostjo . Moja nosečnost ga ni zanimala , tako da sva stike praktično prikinila ( samo nekaj telefonov , pa še takrat sem ga poklicala jaz. Opremo sem kupila sama , pomagal mi je samo pri izbiri vozička ( en dan ) pa še to je bilo zanj preveč naporno. Na dan mojega odhoda v porodnišnico je šel na morje ( kako pridem v porodnišnico ga ni zanimalo ) , hčerko je prišel pogledat šele deseti dan. Teden ko sem hčerko prvič peljala k pediatru je ponovno preživel na morju ( ravno tisti dan je zelo deževalo )
Stik poskušam ohraniti zaradi hčerke , verjetno pa bi bilo zame najbolje , da zanj ne bi več slišala , kajti preveč me je prizadel.
Že v porodnišnici sem se odločila , da očetovstva ne bom urejala , kajti kaj ji bo neodgovoren oče . To mu niti nisem omenila . Ali bi ve ravnale drugače ?Ali sem se prav odločila ? Do sedaj me ni nikoli vprašal ali kaj rabiva, do sedaj je prispreval le nekaj zavitkov planic in eno igračko , pa še na to sem ga opozorila .

Hvala za vaše mnenje

Pošlji ga v 3 p.m., verjemi da vama bo boljše brez njega, poznam enak primer (en izmed boljših kolegov).

LP, miki

Tudi jaz poznam enak primer oz. še hujši, ker otroka po letu in pol še videl ni. Vsake toliko po telefonu (živita približno 10 km narazen, tako da razdalja ni izgovor) omeni, da bi ga rad videl. Ona je vsa blažena, ker misli, da jo ima še rad, nato pa vsa na tleh, ker on na to pozabi in jo po par tednov sploh ne pokliče. Kaj bo otrok pa vsem tem času s takim očetom, saj ga sploh ne pozna in bi ga sprejel kot tujca? To so stvari, ki zelo bolijo. Naj omenim še to, da sta se ta moja prijateljica in tip zavestno odločila za otroka in si ga baje oba zelo želela, čeprav sta imela dajensko vsak svoje življenje. Menda sta se imela zelo rada. Zdaj pa ona trpi, on pa se požvižga na vse in včasih, ko mu omeni otroka, se obnaša, kot da je to nek otrok kar tako.

Živi svoje življenje s svojim otrokom, ne vpletaj njegovega očeta, ker te bo s takim obanšanjem samo trpinčil, otroka pa tudi. Zdaj ne razume, ko bo večji, pa se bo lahko odločil sam, če hoče takega očeta.

Srečno!

Ja, prav krasni so nekateri (večinoma očetje, pa tudi kdaj mati).
Moj primer je tudi cvetka: Ko je bil sin star 5 let sem le ločila. Zdaj je star 13 let, živimo z mojm partnerjem skupaj že 7 let, razumemo se OK. Bivši mož je v roku 5 let videl sina 3 x – to sem ga vedno ja prosila. Je sicer v tujini, a vsaj pisal bi lahko. Pravi, da so znanme tam tako drage,.. Ko ga je videl po 3 letih, sta si bila tujca.Prišel je zanemarjen, strgan, jaz sem jima dala za sladoled. Sin mu je prinesel knjižičo o očkih, on pa njemu niti čokolade…. Sin ve, kje ima očeta, a čustvenih vezi ni več. Prvih nekaj let po ločitvi sem skoraj prosila bivšega moža, da bi kdaj obiskal sina ali mu vsaj pisal. Zdaj že 3 leta nimamo stikov. Sinu pravim, da je pač problem,da pride pošta tako od daleč. Sicer pa po očetu ne sprešuje, ker mu pač nič ne pomeni. Bil je majhen, ko je začel živeti brez njega,otroci pa se hitro navadijo na nove situacije in hitro pozabijo na ljudi, ki jih ne vidijo nekaj let.
Sedaj pa vprašanje: Sina s pogovori o očetu ne obremenjujem, ker sam nič ne sprašuje, vidim, da ga to ne teži. Zanj je oče tujec. Ga moram vspodbujati, da ga ne pozabi? Mar bi to moral početi oče, pa ne!
Kaj v primeru, da umrem, preden bo sin ponoleten?
Se lahko zgodi, da ga dobi bivši mož? Čeprav 6 let sploh ni vprašal, če je sin še živ, da o kakšni preživnini niti ne govorim (na socialnem so mi rekli, da plačevanje preživnine ne pogogojuje možnost stikov z otrokom!).
Če se mi res kaj zgodi, pa da ga dobi bivši mož, ga bo odpeljal v deželo kjer živi že nekaj let (RUsija) v revščini. Uničil mu bo življenje. Kaj lahko ZDAJ, ko sem še OK, storim, da sina zaščitim?
Sory za tele črevce, samo ni šlo krajše. Lahko bi napisala knjigo……
BY

Pozdravljena!

Mislim, da je najbolje da se o tem pogovoriš z odvetnikom, glede na to, da ima sin že 13 let. Ne vem koliko na sodijšču šteje njegovo mnenje. Najbrž je potreben temeljit pogovor z novim partnerjem, ali je on pripravljen prevzeti to breme če se ti kaj zgodi, morda imaš kakšno sestro s katero se zelo dobro razumeš ali drugega v sorodu.!

Pa srečno, sicer pravijo da je bolje, da človek ne razmišlja o slabem, res pa je da nesreča nikoli ne počiva.

Želim ti čim manj stresnih situcij.

Lp A.

Pozdravljena!

Prejšnje sporočilo je bilo namenjeno Kocki. Zdaj pa tebi Sara.

Tudi jaz poznam kar nekaj primerov podobnih tvojim. Dobra prijateljica je prekinila s partnerjem že v nosečnosti ker je videla da to nikamor ne vodi. Poleg tega pa je bil do nje še nasilen…

Skratka nimajo nobenih stikov, dekle sedaj že študira in je zrasla v pridno in odgovorno dekle samo ob mami.

Mislim da je pomembno da boš ti čeprav boš sama živela zadovoljno in mirno življenje. Kaj ti bo partner, oziroma oče otroka če se zanj še ne zmeni, zapravljal bo lahko še tvoj denar, duševni mir, in mir otroka.

Otrok bo odrašča in tudi sam razvijal mnenje. Prišli bodo dnevi ko te bo spraševal in želel izvedeti kaj več. Do njega bodi odkrita da ti z leti ko odkrije resnico ne bo zameril, vendar mu razlago prilagodi njegovi starosti razumljivo. V pomoč poišči kaj v knjižnici.

Otroku bo več pomenila mati ki je mirna in zadovoljna, kot družina ki živi skupaj pa je razbita, v prepiru, zmerjanju, prejokanih nočeh, ko ga ne bo doma in bo spet sam ali v dvoje odšel na morje, ko ti bo otrok bolan.

Morda boš z leti tudi spoznala nekoga pravega ki bo vzljubil tebe in tvojega otroka. Partner ki bo pravi bo moral sprejeti tudi tvojega otroka takšnega kot je. Ne pozabi tega.

Želim ti veliko sreče, tebi in tvojemu otročičku.

LP A.

Mislim, da se morata z otrokovim očetom pogovoriti kako in kdaj in, če sploh bo videval otroka. Kar se pa očetovstva tiče, mislim, da ne ravnaš pravilno. Sama bi očetovstvo čim prej uredila in od očeta zahtevala preživnino, naj sprejme vsaj del odgovornosti, čeprav finančne.

ne bi ti raje kaj svetovala, ker je to tvoja odločitev, lahko pa ti povem kako je bilo z mano takrat…že kar nekaj let nazaj…
…sama sem očeta ravno tako poznala bolj iz fotografije, čeprav je živel v sosednji hiši, mene je mama spakirala k babici, ker sta se ravno ločevala in me ni hotela vleči v tisti cirkus…hmmm, ampak v moji bistri, takrat najstniški glavi se je takrat oblikovala slika o njem, ne morem uporabiti besede oče…
…mama se je odločila, da mi prepusti odločitev…če hočem takega očeta ali ne…in to se mi danes, pri 28.letih, zdi pametna odločitev…danes sva si tujca, živiva v sosednjih krajih, greva eden mimo drugega kot tujca…ni več čustvenih vezi, niti jih sama nočem…
…če bi sama bila v podobni situaciji bi ravno tako počakala da otrok lahko sam odloča…
…pa lep pozdravček obema

Zelo hudo mi je bilo, ko sem brala tvoje pisanje. Pravzaprav ne vem, kaj naj ti svetujem. Morda to, da sama v sebi gotovo veš, kaj je bolje za otročka in zate. Poglej vase, razmisli in naredi tako, kot se tebi zdi najbolje.
Napisala bi še kaj, kar pogreva me. Pa bolje, da ne, bolje je ne soditi…
Imejta se rada z otročkom in poskrbi, da vama bo lepo. Naredita si življenje lepo, kakorkoli.

Pozdrav, Vesna.

Za Saro

Mislim, da vama bo življenje brez njega veliko lepše.
Od tega moškega pa ohrani samo ime in priimek.
Glede preživnine pa se odloči sama. Po mojem naj jo kar plačujejo. Če sami nimajo te odgovornost, naj jim jo pa sodišče določi.

Želim ti veliko sreče z malo deklico, in čimmanj stresov.

lp

Zveza traja več kot 10 let, za otroka in tebe mu ni mar – pa kaj, ljuba ženska, še počneš z njim???

Če ti materialno to uspe, ga pusti. Čisto pri miru! Otrok gor ali dol – saj menda ne želiš svoji hčerki čez leta razlagati, zakaj so drugi očki skrbni in ljubeči, njen pa HMMM?!?

Živjo,
tudi jaz se strinjam z Leno2.
Pa saj to ne more biti res. 10 let je dolga doba. Tako dolga, da pa se dva človeka morata že dodobra spoznati. No ja, življenje je pač nepredvidljivo.
Mi je pa zelo težko pri srcu, ko pomislim, da je kaj takega sposoben narediti partner za katerega bi dala roko v ogenj. Pa pri 30-ih. Pri 20-ih še ne rečem, tako pa … ampak takoj, ko sem prebrala tvojo zgodbo, se mi je oblikovala predstava o reakciji.
PUSTI NJEGA IN VSE KAR JE Z NJIM POVEZANEGA.
Najbrž je težko, po tolikih letih. Razočaranje je le preveliko in seže pregloboko.
A je ŽAL tako in se dogaja.
Nekaj časa bo hudo.Verjamem. Takrat,ko bo nevzdržno, pa samo poglej svojega sončka, zazri se v hčerkine oči in veselje se ti bo sigurno narisalo na obrazu. Vse kar si želiš, je najbrž vse dobro za svojo štručko. Če boš ti zadovoljna z odločitvojo, ki jo boš sprejela in realizirala, bo tudi tvoje detece. Samo , da boš ti mirna , srečna in polna energije in volje do življenja.
Želim Ti res VSE najlepše in da se Ti življenje čim prej uredi kot si sama najbolj želiš.
Lp
Lena

Hvala vsem. Ko bom imela slab dan bom prebrala vaše spodbudne besede. Duši prav dobro de.

Preživnine ne bom zahtevala , kot mi je znano je po zakonu dolžen plačevati le moški , ki ima redno zaposlitev. Ali se lahko določi priživnina na podlagi premoženja ( naprimer obresti , dividende … ). Na srečo imam zaenkrat dobro službo. Prav imate , kaj sem počela toliko časa z takšno osebo . Ne vem je pač dober manipulator.

KOCKI – Tudi jaz razmišljam, kaj če si mi kaj zgodi? Res ne bi rada, da bi lahko očetovstvo izkoristil zato da bi naprimer prodal moje težko prisluženo stanovanje ( za denar bi marsikaj storil ) itd.

Na srečo pa je pikica zelo aktivna in prisrčna ( kot vsi otroci ).

Pozdrav vsem

Jaz bi tu nekaj vprašala. Ali je bil ta otrok načrtovan? Včasih so ženske slepe za vse in si kar mislijo, da bodo moškega pridobile z otrokom. Če moški ženske nima rad, je ne bo imel, tudi če bo imela z njim pet otrok.

Sama poznam tak primer. Ko je šla zveza mojega prijatelja rapidno h koncu, se je njegova punca oklenila še zadnje bilke in prekinila s kontracepcijo. Posledica je otrok, ki si ga on ni želel. On je sicer očetovstvo priznal in plačuje preživnino, toda v svojem srcu vedno čuti nekak grenak priokus, kako je mali nastal. Ženska pa po tolikih letih še vedno hodi za njim. Se vam zdi to v redu?

Sara, jaz mislim, da te ta moški nima rad. S tem se moraš sprijazniti. Najbolje je, da si življenje urediš tako, da boš zaživela brez njega. Tako bo najbolje zate in za tvojega otroka.

Draga Sara,
mislim, da je odločitev, da ne boš urejala očetovstva in preživnine do neke mere neodgovorna do hčerke.
Nočem te strašiti in res ti želim vse najboljše, toda pomisli kaj bo, če se ti kaj zgodi, kaj, če zboliš za daljši čas, kaj, če izgubiš službo…
Preživnino lahko daješ tudi na stran in jo kasneje v enkratnem znesku izročiš hčerki, morda, ko si bo urejala lasten dom.
Hčerkin oče do tvojega stanovanja ne more. Po tebi deduje le ona. Prav tako pa deduje tudi po njem. Mislim, da je v današnjem času potrebno zavarovati sebe in predvsem otroka kjer se le da, zato poskušaj svojo jezo in razočaranje potisniti stran in naredi tako, da bo najboljše za otroka – tudi finančno oz. materialno.
Lp

Soimenjakinja Sara

Ne otrok ni bil načrtovan , niti nisem zanosila z namenom , da bi koga vezala nase. . V tem primeru bi verjetno takoj zahtevala priznanje očetovstva in plačevanje preživnine, ter niti ne bi razmišljala o drugi varianti. Moja nosečnost je bila tudi zame presenečenje ( pač se je zgodilo v času ko sem se zelo aktivno ukvarjala z neko drugo zadevo ) .

Predvsem pa , menim, da bi moral biti partner toliko iskren ter mi povedati, da je šla zveza k vragu , oziroma , da se dobiva z drugo. Tega pa do danes še nisem slišala, …. Verjemi , da je bolje bobu reči bob in začeti znova, a če sam ne opaziš , je dolžnost drugega , da te na to opozoril. Saj ga za vraga nisem posilila.

Pozdrav!

Draga Sara, popolnoma se strinjam s Silvy. Zaradi olajšanja materialne poti otroku je smiselno zahtevati priznanje očetovstva in preživnino.
Pozdrav!
Nina

Pozdravljena še enkrat,

pridružujem se mnenju Sylvije in Nine. Mislim da je prav da dejansko reaiziraš zahtevo za preživnino. Pa odpri otroku svoj račun pa se ne dotikaj denarja če nočeš. Ko bo otrok odrasel se mu bo tudi nekaj nabralo. Morda bo rabila za študij, avto, stanovanje ali kaj veš kaj.

Lhko da imaš dobro službo, kaj pa še zboliš, postaneš nezmožna dela,…. Bog ne daj, toda pomisli na vse.

Nenazadnje je tu res tudi dedovanje. Zakaj bi otroka prikrajšala za to, če sama trenutno razmišljaš drugače. Ko bo otrok polnoletne se bo pa že sam odločil, alli sprejme alli ne.

Če oče že ne da iz samoumevnosti, naj da pa tisto kar mora po zakonu.

Otroku pa pusti da se potem odloči sam ali sprejme kar je njegovo ali ne.

Pa veliko sreče in poguma pri sprejemanju odločitev.
LP Anamarija

Zdravo,

Sara, tvoja zgodba je zelo, zelo podobna moji, z nekaj razlikami. Otroka sva načrtovala, praktično sva na uro gledala kdaj lahko zanosim, in potem udarec……….. v nosečnosti se je zaljubil v drugo in to se ni dalo ne skriti ne popraviti. Pred tem sva bila skupaj 10 let od tega sva ene 6 skoraj 7 let živela skupaj. No, navkljub vsemu hudemu, tudi vpričo zelo majhnega otroka me je enkrat udaril, ni se zanimal zanjo, ni jo obiskoval nekoč za celo leto dni, sem poskušala razmišljati o hčerki in ne o njemu. Ne glede na to koliko sem bila in sem še jezna na njega, se zadržujem zaradi hčerke in ji govorim da jo ima oči rad, da ji pošilja ljubčke po zvezdicah, in vsak večer sva mu pošiljalje tudi midve “ljubčke” slikce sva božale in gledale, skratka, hudičevo hinavsko z moje strani, pa vseeno, po moje je to dobro za njo.

Zdaj je situacija za malenkost boljša, hodi k njej sicer tako kot se mu vzljubi, po nekajkrat na teden za urco ali dve, če jo že ima za več jo vedno “deli” s svojo mamico, nobene odgovornosti nima do nje, pa vseeno.

Moji punčki je v veselje, njej je on najboljši, njej je on najlepši, ona ga pogreša in ga ima zelo rada, pa prav je tako.

Torej, moj nasvet, pusti prizadetost, užaljenost in vse ostalo negativno pri miru, in si skušaj zamisliti kaj to tvojemu otroku pomeni, in ne tebi, kaj si on želi in ne ti, pa poskušaj spremeniti mnenje.

Najlažje je rečt: Oče je zanič, tvojga očeta nič ne briga zate, tvoj oče te ne mara, a si predstavljate da kdo to vam reče, in če si že se spomnite kako to boli………………..

lp NIves