Lep pozdrav vsem tistim, ki veste kako je ko izgubite bližnjo osebo.
22.10.2015 mi je umrl oče, 62 let star, bolan že skoraj celo moje življenje (štejem jih 21let). zbolel na pljučih, sladkorna, zadnjih 5 let invalid brez ene noge, hudo je res hudo… ampak je res bil borec. Umrl mi je v bolnišnici (odpoved vseh organov, sepsa, …) ne bi na dolgo o tem..skratka hudo mi je blo.. tolažim se s tem, da je rešen vseh bolečin, ampak jaz sem edina njegova hčerka. Med nama je res bila lepa vez, imel me je zelo rad me ščitil in vse..sedaj sem ostala sama z mamo ki tudi ni popolnoma zdrava..živiva na kmetiji tako da dela je dosti..ampak pogrešam…tako zelo…jočem se na samem, vera mi nekako pomagam sanjam ga skoraj vsak dan, mislim vsako minuto nanj, vidim ga vsepovsod…boleče zelo…:(
ko bi se vsaj kdo našel na tem forumu, ki ve kako je ob tej izkušnji in da bi se pogovorila v živo na kavi (meni to pomaga)..aja sem pa iz savinjske(velenje)…lp…

Prebiram tvojo zgodbo in se vraćam v ćas kot bi bilo vćeraj. Tega nikoli ne pozabiš. Vse to sem doživel pri svojih 14letih pa je od tega že 27 let….še danes premišljujem in vem da bom do konca svojih dni.
Ja bil je oće v pravem pomenu besede prijatelj skratka vse…vem dnes boli a ćas celi rane. Spomini pa ostanejo….će bi rada napisala povedala kaj već, će bi vsaj na tak naćin skozi besedo izlila svojo bolećino, prosim pusti mail…..razumem te.
Kljub vsemu sožalje lp x

[email protected]

Moje sožalje.
Moj oče je tudi umrl v bolnišnici, težke bolečine, zalilo mu je pljuča, sepsa.. hudo je bilo gledati, koliko bolečine. Komaj je čakal, da se je reši…
Ti kar joči, s solzami si bolečino spiraš iz srca.
In to da ga sanjaš, je le njegovo sporočilo zate. On je ok, ker ga nič več ne boli.
Kljub temu, da njega v fizični obliki ni več ob tebi, bo vedno s teboj. V tvojem srcu. Varuje te še naprej.
Nekega dne, ko bo ta močna fizična bolečina minila, boš razumela o čem govorim.