Oče udaril polnoletno hči
Gospod Boštjan,
Človek hoče rešiti vse skupaj na nek normalen socializiran način, brez blatenja. Možu sem povedala svojo odločitev , predlog, da naj se odloči kdo si bo poiskal stanovanje jaz ali on, ker je to, da bi morala urehala vse preko odvetnika metanje denarja proč. Povedala sem mu, da to kako se obnaša do hčere ni sprejemljivo, sploh pa ne , da jo udari.
In odgovor: Nič, kot, da sem vse skupaj govorila sama sebi. Obrnila sem se in odšla.Mar moram res do odvetnika in na grd način rešiti vse skupaj.
JOŽE OBLAK, v čem ti vidiš smisel tvojih zapisov? Če ne zmoreš razložiti ti sam, upam, da nam pojasni vsaj moderator, zakaj se jih ne briše.[/quote]
Prispevke v tem forumu brišejo v uredništvu MONa. V kolikor je za kogarkoli prispevek moteč, lahko z nekaj kliki ureništvu predlaga izbris. Moje osebno mnenje sicer je, da je stil, ki ga ima “Jože Oblak” sicer lahko v določenih okoliščinah moteč, še posebej pri obnavljanju več let starih tem, včasih tudi pisanju izven konteksta, in zaradi slabega poznavanja slovničnih pravil. Vendar njegovi prispevki, vsaj kolikor vidim, niso žaljivi, pisano besedo pa v popolnosti obvladajo redki.
Konkretno vprašanje v tej temi, kolikor je že zapisano na nenaveden način, je pravzaprav popolnoma vmesno.
Vaš parner je v globoki stiski. To kar vidite je tipična ego obramba nižjega jaza, ki pravi: “Nikoli ji ji ne bom pokazal, da mi je mar”.
Toda to je samo maska. Globoko v njemu se verjetno dogaja čustveni vihar. In po vsej verjetnostni osebnosti razkol, kjer se del njega ne želi soočiti z realnostjo trenutka. Vaš partner je ta trenutek zelo ranljiv, zato ne spodbujajte njegovih reakcij, saj lahko izbruhne v nekontroliranem besu. Tudi zato sem vam predlagal, da mu napišete konstruktivno pismo brez obtoževanja in maščevalnih vzgibov. Z njegovo pomočjo se bo lažje soočil z realnostjo.
Povedali ste mu, v redu, sedaj pa mu dajte čas, da to procesira in čustveno predela. Najbolje bi sicer bilo, da ne bi bili fizično v njegovi bližini, delomo zato, ker je to nevarno za vas, deloma zato, da se jasno sooči z realnostjo, ki prihaja.
To da greste do odvetnikov ni nujno grd način. Dobro, če boste preko odvetnikov na njega streljali z vsemi topovi (tudi glede klofute, pa morda še psihološkega nasilja), potem res lahko postane vse skupaj precej grdo – in mislim, da za kaj takega v vašem primeru ni potrebe. V kolikor pa se boste preko odvetnikov z njim soočili samo glede finančnih zadev in v kolikor boste sledili načelu realne poštenosti to sploh ni grdo. Seveda je bolje, da se ljudje človeško dogovorijo. Ampak, če se ne, se je bolje čustveno nekoliko distancirati, in dovoliti, da sodne postopke vodijo kompetentni ljudje.
Vam predlagam enako, kot sicer z različnimi tehnikami podpiram pri klientkah in klientih. Naredite psihološko in čustveno ločitev od partnerja. Najdite notranjo ravnovesje, nov smisel v življenju in pozitivno naravnanost do bivšega partnerja in tudi sicer do življenja. Zadeve glede preživnine, nepremičnin ipd. pa predajte odvetnikom. Ne bi verjeli kako se s pravo naravnanostjo tudi tako zelo kompleksne zadeve veliko hitreje uredijo.
Zdaj je čas dopustov in tudi midva z možem bova dopust preživela ločeno, tako, da mu bom dala čas, da razmisli o mojem predlogu, če pa ne bo šlo drugače pa sledi odvetnik in začasno najemniško stanovanje.
Moža ne bom “šinfala”, saj sva imela tudi lepe trenutke, ampak nekje sva se razšla, vsak od naju je drugačen karakter in enostavno zase vem, da tako ne morem živeti še naprej. Nisem pa še toliko stara, da ne bi našla srečo drugje, sama ali pa mogoče s kom ob sebi.
Najprej pa rabim čas, da se sama sebe spravim v red.
Hvala vam za vsa vaša mnenja.
Oče udaril polnoletno hči. Ni važno kateri jaz ali ego je sprožil roko. Nižji, višji, pritlehni, zafrustrirani, zagovedni… dejstvo je, da je hčeri naredil nepopravljivo škodo. A z ženo se ločujeta? Pa kaj? Je to kakšna olajševalna okoliščina? Kdo bo odšel, kdaj bo odšel, kako bo odšel,…. ma kaj ni tukaj jasno? Takoj, nemudoma, ta trenutek je potrebno oditi in hčeri povedati, da je to, kar ji je naredil ta človek (ki ga ne moreš več imenovati oče), nedopustno in moralno zavrženo na vseh nivojih in stopnjah zavesti in obstoja. Moderator, menim, da niste kos svoji nalogi. Kakšna konstruktivna pisma? Kakšna pomoč pri soočanju z realnostjo? A žrtev in njena mati naj bi bili njegovi terapevtki? Se hecate? A sploh veste kakšno škodo delate s tem tej punci? Kakšno stisko doživlja fizični in verbalni nasilnež v tem trenutku sploh ni važno. Kakšno razmerje premoženja imata ta dva cimra sploh ni važno. Na kakšnih nivojih zavesti in dojemanja objektivne stvarnosti ni važno. Punca mora stran. Stran. Stran. In to od obeh, da ne bo pomote. Da je tudi pri njej že skoraj vse izgubljeno pa pove dejstvo, da je šla po tistem, ko jo je fizično napadel z njim na kolo (???!!!) in se pustila verbalno zlorabljati še naprej. Dokler se mati sestavlja in kalkulira. Dobra prispodoba, kolo… Tudi hči bo ponovila materin vzorec.
Spoštovana/spoštovani wings of desire.
Hvala za vaš prispevek in vaš pogled. Imate prav, ko pišete o bolečini žrtve. Vendar pri takšnih okoliščinah vedno presojamo skozi prizmo, kaj naredi manjšo škodo nekomu. Punca lahko gre stran, recimo k rejnikom, kot predlagate, ampak ali se zavedate kakšno nepopravljivo škodo bi lahko naredilo takšno dejanje. Prav tako lahko njenega očeta spravi v zapor. Ali se zavedate kakšen občutek krivde bi morala nositi v tem primeru? Klofuta ni bila primerna, vendar pa bo punca to preživela. Prepričan sem, da klofuta ni naredila večje škode, kot so jo naredili vsi spori med očetom in mamo v 19 letih njenega življenja. V življenju zadeve niso črno – bele, verjamem da teorija prenese marsikaj, v praksi pa se moramo soočati s situacijami, in sivimi lisami občutkov in dejanj, ki jih teorija ne more opisati niti pravilno ovrednotiti.
Menim, da dela mama prave korake, in če bi videla, da je hčerka resnično ogrožena, bi odšla takoj. Če bi šlo za klasično zgodbo nasilnega očeta in partnerja bi tudi sam takoj predlagal varno hišo. Tako pa mislim, da ima mama zadeve pod kontrolo in si zasluži našo podporo.
V kolikor bi v praksi obveljal vaš kriterij glede odnosov v družini, bi morali otroke odvzeti več kot 60% staršem (fizično nasilje, čustvene manipulacije, razvajanje, psihološko nasilje, zaničevanje, poniževanje, nesposobnost postavljati meje, izraba otrok za manipuliranje s partnerjem, izraba otrok kot nadomestka partnerja …), da ne govorim o učiteljih, socialnih delavcih, politikih idr., ki bi morali ostati brez služb. Pa vendar, tudi vsi ti ljudje imajo svoje sence, ki jih izražajo skozi svoj “nižji jaz”. Moje poslanstvo je pomagati družbi na način, da ne ustvarim večjega kaosa, kot ga je nekdo sposoben nositi.
To ne pomeni, da moramo postati tolerantni do fizičnega in psihološkega nasilja. Pomeni pa, da se moramo kot družba malo bolj potruditi, kot napisati kakšen nov zakon in zgraditi kakšen nov zapor. Žal pa o nasilju nismo sposobni imeti res odprte razprave (deloma zaradi lastnih izkušenj z nasiljem, deloma zaradi šibkega znanja), ki bi poglobila razumevanje medosebnih odnosov, in se vse skupaj zelo hitro prestavi v neplodno ideološko razpravo o dobrem in slabem (tudi znotraj stroke). Še vedno pa je veliko število žensk pretepenih, veliko število moških čustveno zlorabljenih in veliko število otrok tako ali drugače zaznamovanih.
Spoštovani,
mar predlagate, da se odgovornost za nasilje in občutki krivde enakomerno razporedijo med žrtev in nasilneža?
Lahko se strinjam z vami, da ena klofuta gor ali dol ne pomeni veliko za nekoga, ki je vajen gledati in poslušati vse sorte. Ampak to je precej cinično stališče, se vam ne zdi?
Ne vem tudi, zakaj bi moral imeti nekoga rad, če te ponižuje in mlati? To se upira razumu in telesu. Jaz nekoga takega ne bi marala, kaj šele, da bi mu izjavljala, kako ga imam kljub vsemu rada, kot priporočate v tem citatu:
“Oče rada te imam, kljub temu da si mi dal klofuto, ki si jo nisem zaslužila. Vendar ne želim biti del sporov, ki jih imata z mamo. Prosim, če to upoštevaš in z mamo urediš zadeve tako, da bo za vse najbolje.”
V glavnem, upam, da bo gospa čim prej odšla in upam, da bo hči čim prej odšla od obeh. Vaša ocena koliko družin ne bi smelo imeti doma niti kanarčkov, kaj šele otrok, pa je verjetno zelo zelo točna. In žalostna. Ne samo vaša, tudi moja in slehernikova družbena naloga je, da nimamo nobene tolerance do nasilja. Kot vidite, ne čutim prav nobene empatije do gospe. Res je, da je pokazala nekaj svete jeze, ampak čisto premalo in čisto prepozno in čisto preveč nebogljeno. Pa še nekaj je res. Pri devetnajstih nisi več otrok.
Nikakor. Vendar je potrebno za razumevanje medčloveških odnosov vedeti veliko. Ko neki družini nudimo zunanjo podporo, je potrebno upoštevati več gledišč. Prav nobenih zadržkov nimam uradno prijaviti nasilja v družini, vendar pa sem ocenil, da konkreten primer ne zahteva tako drastičnih ukrepov, seveda ob dovolj racionalnem nadaljnjem ravnanju vpletenih. Iskreno upam, da jim bo uspelo.
To je vaša interpretacija mojih zapisov. Lahko jih razumete tudi tako kot ste zapisali, vendar pa če boste vse dobro prebrali, boste videli, da poskušam podpirati tista dejanja, ki bodo družini omogočala preživetje tudi na dolgi rok. Menim namreč, da odnosi še niso tako zelo poškodovani, da bi bili potrebni ukrepi povezani s CSDjem in policijo. Medčloveški odnosi so v večini primerov popravljivi, seveda pa je potrebno za kaj takega imeti precej modrosti.
Ne gre se za to, da bi moral nekdo imeti nekoga rad. Gre se za to, da imajo otroci radi svoje starše brezpogojno ne glede na to kakšni ti so. Ravno zato pride v osebnosti otrok do močnih razkolov ljubezni – sovraštva. Vprašanje, če lahko hčerka res reče očetu, kar sem napisal. Vsekakor pa bi bili ti stavki lahko zelo zdravilni za oba, če bi jih hčerka bila sposobna iskreno izgovoriti. Seveda ga ima rada, celo tako zelo, da je pripravljena biti kanal za sproščanje očetovih frustracij. To otroci počnejo, žrtvujejo se za starše. V stavku je poleg “rada te imam” tudi tudi jasno sporočilo o razdelitvi odgovorni za napetosti, ki se ustvarjajo. Torej na očeta in mamo. Ali imamo lahko nekoga radi, in ga hkrati sovražimo? Seveda. Vsi člani družine o kateri pišemo imajo trenutno v sebi ta čustveni razkol.
S tem se strinjam. Verjetno pa se najin pogled vseeno razlikuje v izvedbi. Tudi jaz sem nekoč razmišljal podobno kot vi. Vendar pa sem skozi različne terapevtske metode in prakso dobil znanje, ki v praksi prinaša veliko boljše rezultate kot izrazito enostranska dejanja.
V njenem pisanju vidim precej pristne odločnosti realizirati cilje, ki si jih je zadala. Imam zaupanje v njo.
Nikakor. Vendar je potrebno za razumevanje medčloveških odnosov vedeti veliko. Ko neki družini nudimo zunanjo podporo, je potrebno upoštevati več gledišč. Prav nobenih zadržkov nimam uradno prijaviti nasilja v družini, vendar pa sem ocenil, da konkreten primer ne zahteva tako drastičnih ukrepov, seveda ob dovolj racionalnem nadaljnjem ravnanju vpletenih. Iskreno upam, da jim bo uspelo.
To je vaša interpretacija mojih zapisov. Lahko jih razumete tudi tako kot ste zapisali, vendar pa če boste vse dobro prebrali, boste videli, da poskušam podpirati tista dejanja, ki bodo družini omogočala preživetje tudi na dolgi rok. Menim namreč, da odnosi še niso tako zelo poškodovani, da bi bili potrebni ukrepi povezani s CSDjem in policijo. Medčloveški odnosi so v večini primerov popravljivi, seveda pa je potrebno za kaj takega imeti precej modrosti.
Ne gre se za to, da bi moral nekdo imeti nekoga rad. Gre se za to, da imajo otroci radi svoje starše brezpogojno ne glede na to kakšni ti so. Ravno zato pride v osebnosti otrok do močnih razkolov ljubezni – sovraštva. Vprašanje, če lahko hčerka res reče očetu, kar sem napisal. Vsekakor pa bi bili ti stavki lahko zelo zdravilni za oba, če bi jih hčerka bila sposobna iskreno izgovoriti. Seveda ga ima rada, celo tako zelo, da je pripravljena biti kanal za sproščanje očetovih frustracij. To otroci počnejo, žrtvujejo se za starše. V stavku je poleg “rada te imam” tudi tudi jasno sporočilo o razdelitvi odgovorni za napetosti, ki se ustvarjajo. Torej na očeta in mamo. Ali imamo lahko nekoga radi, in ga hkrati sovražimo? Seveda. Vsi člani družine o kateri pišemo imajo trenutno v sebi ta čustveni razkol.
S tem se strinjam. Verjetno pa se najin pogled vseeno razlikuje v izvedbi. Tudi jaz sem nekoč razmišljal podobno kot vi. Vendar pa sem skozi različne terapevtske metode in prakso dobil znanje, ki v praksi prinaša veliko boljše rezultate kot izrazito enostranska dejanja.
V njenem pisanju vidim precej pristne odločnosti realizirati cilje, ki si jih je zadala. Imam zaupanje v njo.[/quote]
Glas razuma proti idealističnem aktivistu.
Zelo zanimivo bi bilo pogledati kaj vse se je dogajalo v preteklosti v družinskih okoljih in kaj vse se dogaja še danes. Veliko je primerov, ko starši preprosto ne zmorejo urediti odnosov z otroki, ko preprosto ne znajo vzgajati in se zatečejo k fizičnem kaznovanju.
Vse ima svoje meje, ampak vedno je potrebno preveriti katera izmed rešitev je manj slaba, kot je napisal g. Topovšek.
Vaš predlagani stavek hčere očetu bi bilo potrebno dopolniti z: »Obenem upam, da me imaš rad tudi ti, zato bi bilo prav, da se mi za klofuto, ki ni imela realne osnove in si jo podelil v afektu, opravičiš.« Neglede na to, da se otroci žrtvujejo za starše in nepovezano s starostjo: tudi odrasli so dolžni priznati svoje napake in izreči obžalovanje, da so jih naredili. Predvsem pa jih kasneje ne ponoviti.
Sicer bo ta (danes skoraj odrasla) hči, ko bo srečevala nove ljudi in navezovala stike, vedno znova (v želji ohraniti občutja ‘imeti rad’) našla vsakič nove zagovore za ravnanja drugih – čeprav bodo ta do nje vse prej kot spoštljiva.
Kako se spopasti z vzroki čustvenih razkolov v vsakem od nas, mora v končni fazi reševati vsak zase – neglede na to, kateri impulzi okolja oz. situacije so jih sprožili. A meje tolerance pri tem obstajajo za vsakega od udeležencev. Če vidiš, da jih ljudje kršijo – in so obenem prepričani, da zanje ne veljajo – si narediš največ dobrega, če se iz takih, nezdravih krogov, umakneš.
Ta vzorec je v njej nastal že davno pred klofuto in zelo velika verjetnost je, da bo imela težavo, ki jo opisujete. To je nasploh zelo pogost vzorec žensk v Sloveniji. Verjetno je zaradi tega vzorca tudi avtorica tega prispevka tako dolgo vztrajala v zvezi.
Čutim in razumem frustracije, ki sedaj nastajajo v tej temi. Vsi želimo pomagati, nekako rešiti situacijo. Realnost pa je takšna, da vsega ne moremo urediti čez noč, prav tako ne moremo zavrteti časa nazaj in spremeniti dejanj. Vseeno pa to ne pomeni, da ne moremo narediti nič. Žal pa je tako, da medosebni odnosi ne delujejo po principu tabletke. Zahtevajo veliko “dela na sebi”, potrpežljivosti in vztrajnosti.
V konkretnem primeru bo potrebnih še veliko majhnih korakov do popolnega psihološkega okrevanja vseh vpletenih. V kolikor bo avtorica kdaj želela konkretnejšo pomoč v obliki strokovne psihološke podpore zase ali za hčerko, verjamem, da jo bo znala poiskati. Ta trenutek pa je potrebovala konkreten nasvet in usmeritev, in to je dobila. V kolikor bo želela izvedeti več o vzorcu, ki je omenjen v tem prispevku, bo to vprašala in z veseljem bom tudi na to temo napisal kaj več.
Jozef…bluziš!!!
nišče nima pravice nikogar udariti.
Sam imam 3 odrasle otroke 20+ in sem samo 1x v zivljenju eno kofutnil in četudi me sprovicirala ful,tega ne bi smel.Tako razmišljam zdaj po skoraj 10-ih letih od tega dogodka.
Drugace pa…tudi moja veza ni idealna a drugi zaradi tega ne smejo trpeti tako,da glej malo na svoje razmišljanje.
Ti draga avtorica tega zapisa-prav imaš povsem!
Če ni za biti je za iti,dokler je še čas brez nekih večjih posledic.
Javi še kaj kako ti gre ali pa se registriraj na MON-u.Lp-M-
Pozdravjeni;
Z veseljem sem prebrala vaša mnenja. Nekateri me obsojate, da sem neodločna in da bi morala takoj oditi. Lažje je reči, kot pa to narediti. Kam? V najemniško stanovanje, ki ga za pametno najemnino ni mogoče dobiti na vrat na nos, ali pa je popolnoma neustrezno (majhno, zanemarjeno, neopremljeno…) Grem na CSD kjer se ubadajo z veliko hujšimi problemi, kot je moj.
Kako mi gre?
Svoj problem rešujem mogoče za koga prepočasi , ampak :
– Najprej sem si kupila svoj avto, da nisem odvisna od moža oz. se mi ni treba z njim voziti v službo, pa čeprav delava blizu
– našla sem stanovanje, ki mi ustreza, zadnji pogovori pred podpisom pogodbe so skoraj pri koncu
– hči študira
Kar mi pa največ pomeni pa je to, da sem se s hčero o tem pogovorila, da pozna in razume situacijo zakaj odhajam. Da ji stojim ob strani , da sem ji v oporo, da bo zrasla v samostojno osebo.
O njenem očetu ji ne govorim slabo, ker ne glede na vse, sva oba njena starša in pri skoraj 20 letih ima o vsem tem tudi sama svoje mnenje in ne želim, da ima občutek, da napeljujem vodo na svoj mlin.
K sreči pa nisem oseba, ki bi podlegla pesimizmu ampak gledam z optimizmom in veseljem v prihodnost in vem, da sem veliko bližje svojemu cilju, kot pa pred 4 meseci.
Lep pozdrav vsem
Pozdravljeni,
Kako mi gre?
Super, sem v fazi popolnega renoviranja stanovanja, ki sem ga kupila in selitev s hčero načrtujeva konec marca 🙂 Končno delam nekaj pozitivnega , nekaj kar mi daje energijo in elan.
Možu sem povedala in končno je tudi sam spoznal, da se tako živeti ne da.
Vsem , ki pa imate podobne probleme, pa želim, da jih rešite , seveda tako, da boste vi srečni.
lp
Bravo. Vesel sem za vas.