Rabim pomoč, ker ne vem kako ravnati v situaciji v kateri smo se znašli! Moj oče je celo življenje pil, star je 62 let, ko so mu ugotovili hudo cirozo jeter je za novo leto nehal piti in do danes ni spil kapljice alkohola,res da smo se vsi v družini 1000% trudili za to in porabili ogromno energije da je nehal. Danes pa šok, šel je v gostilno in spil 3 dcl vina, kar nam je tudi povedal, mi smo seveda vsi panično reagirali in ga pošteno ozmerjali. Pravi, da je bilo to samo danes, ker je Martinovo, nas pa je strah, da je to ponovni začetek. Kaj naj storimo? Strah nas je, da je bil ves naš in njegov trud zaman. Naj povem še, da je nehal piti brez strokovne pomoči in ga nikakor ne moremo prepričati da bi šel k kakšnemu psihiatru, ker menimo, da je potreben pogovora z nekom o svojih občutkih, saj se z nami o tem sploh ne pogovarja. Prosim vas z kakšen pameten nasvet kao naj ga prepričamo, da obišče psihiatra, predvsem pa nas je sedaj strah, da bi zopet začel piti.

Starega macka tezko spremenis, se zlasti, ce zavraca vse oblike strokovne pomoci. Tudi vam prav nic ne zamerim, da ocetu po tem dogodku ne zaupate. Po mojem res rabi strokovno pomoc, tako kot pravite.
Ali je mozno, da bi mu postavili kak ultimat – strokovna pomoc ali pa se vi vsi distancirate od njega in njegovega problema in skrbite za svoje zivljenje? Da ga enostavno ne obiskujete vec oziroma stike skrcite na minimum?

Nia!
Resnično ste se znašli v situaciji, ko ne veste kako ravnati, da bo prav in najbolje za vse vas in še posebno za vašega očeta. Res je kot je povedala že moja predhodnica, da je starega mačka težko spremeniti, še posebej, če zavrača vse oblike strokovne pomoči. Zakaj takšno zavračanje, česa se boji, ga je strah priznanja. Vemo pa, da je uvid v lastno situacijo in priznanje poglavitna točka vsakega zdravljenja. Skrbi me ta način zdravljenja in njegov sedanji odnos do alkohola, da je pil samo na Martinovo, drugič bo pil, ker bo žalosten, tretjič bo Samo novo leto itn. in je spet tam. Težko precenim koliko je storil v tem času abstinence na svoji osebnosti, če se kot pravite z vami o svojih občutkih sploh ne pogovarja, človek, ki je toliko let utapljal svoja občutja v alkoholu jih bo prej ali slej moral izrazit, telesna abstinenca nikakor ni dovolj, potrebno je upoštevati vse dimenzije ne le telesne pač pa tudi duševno, duhovno in medčloveško. Lahko pa, da je oče začel na sebe gledati kot na že ozdravljenega in se tudi do substance in do samega sebe tako obnaša.
Kljub vsemu umirite se, en spodrsljaj mogoče še ne pomeni, da je vsega konec, z njim se pogovorite o razlogih recidive. Naj začne govorit o svojih občutkih in v vsakem primeru naj se le vključi vsaj v kakšno skupino anonimnih alkoholikov, tel. št. je: 01 433 82 25 (avtomatski odzivnik).
Poročajte kako vam gre!

Problem je tudi družba. Nekateri preprosti ljudje ne razumejo, kaj za socialno urejenega alkoholika pomeni abstitenca. Abstinenca je v tme primeru življenje.
Kako žalostni komentarji so potem “daj spij, a si dec al nisi”…itd alpa “baba te pa že naw komandirala”…

Ah, ta slovenska “mokra2 družba…

LP, P.

Tu ni družba po mojem mnenju čisto nič kriva.Je že res,da je težko a vendar nihče ti ne zliva alkohola v grlo.TI SAM si tisti,ki naredis odlocilen korak!Sama sem se nestetokrat znasla v situaciji, ko so mi ‘prijatelji’ govorili:daj saj sam enega saj ne bo kaj.Pa sem ostala trdna,saj sem vedno odgovorila:No,saj ce enega,pol je pa tk brezveze, ce nebo kaj,pol bo pa enako kot pa nobenega in tako je ostalo.Pri nobenem in to ze vec kot dve leti.Pa sem tudi sama izplavala iz tega,brez strokovne pomoči!
Lp,N