Oče narcis – izgubljeno otroštvo
Živjo.
Stara sem 35 let in imam očeta narcisa in psihopata. Hvaležna pa sem vsem strokovnjakom, ki so začeli opozarjati na tovrstne osebnostne motnje. Bi pa rada omenila, kaj pomeni odraščanje s takšnim človekom. Če pogledam nazaj, je to psihološki pekel, manipulacija na manipulacijo…. obstajaš samo toliko kolikor obstajajo tvoji uspehi, drugače te ni, ne obstajaš. Očeta ni nikoli zanimalo kako sem, kako je v šoli, s kom se družim, praktično ničesar o meni (zase verjetno misli da je najboljši oče na svetu)…. vedno govoril o sebi, kako je on najbolj bogi, največja žrtev, nihče ga ne mara, kako nam vse nudi mi pa smo nehvaležni, pa vendar smo se vsi v družini do milimetra natačno prilagajli njemu… po drugi strani pa sta skupaj z mamo nadzirala vsak vidik mene…. sredi osnovne šole je stanje šlo izrazito navzdol, začel je popivat in takrat je bil neznosen, žalil, kričal, znorel, provociral… sedaj je takšen tudi brez alkohola… hvala bogu se ne vidimo več kot parkrat na leto, pa še to razmišljam da bi popolnoma prekinila stike… kakšne posledice čutim danes? Kot otrok 3. Razreda OŠ sem doživljala panične napade, ki so potem potihnili do par let nazaj. Od takrat se borim s tesnobo, paničnimi napadi, vrtoglavicami, socialno motnjo, depresijo, ki moje življenje omejujejo na vseh področjih, zaradi tega tudi v tem momentu ne morem meti otrok…. hodim na psihoterapijo, premiki so minimalni… vem, da so nekateri živeli še mnogo slabše kot jaz, pa vendar se vedno bolj zavedam, kaj vse mi je bilo odvzeto in kaj vse bi mi lahko bilo dano če bi le mami zbrala dovolj poguma in odšla od očeta…
Pozdravljena Katarina958!
Tudi sama sem imela narcističnega očeta in tudi moja mati ( ki je bila tudi narcis, ampak ranljive sorte) ni šla stran od njega, čeprav smo jo otroci prosili naj gre . Vedno je navajala razlog, da ostaja zaradi nas ! Ampak v narcističnih družinah logika ne deluje…
Vem, kako težko se je soočati s posledicami, pa tudi z obžalovanjem, kaj bi, če bi…..Preteklosti ne moreš spremeniti, lahko pa sedanjost, da bo prihodnost boljša. Ali kot je rekel Jung: Ne opredeljuje me ,kaj se mi je zgodilo, temveč , kaj sem se odločil postati ( ali nekaj takega..)
Zdravljenje je dolog, vendar se na koncu skrivajo zakladi ( notranja moč, uvidi, dostikrat tudi precej bolj kvalitetni odnosi, kot pri ‘običajnih’ ljudeh). Meni je pomagalo, da sem se čim bolj izobrazila o narcizmu in še posebej o tem, kako to vpliva na otroke. Obstaja tudi kup forumov in drugih on line skupin za odrasle otroke narctističnih staršev, ki so mi bili prav tako v pomoč ( še najbolj), saj je včasih takšna skupnost edina, ki lahko res razume bizarni in grozljivi svet narcističnih staršev.
Pri nas obstaja kar nekaj dobrih knjig na to temo, še posebej Odraščanje ob narcisu , pa tudi Toksični starši, ki je izšla že dolgo tega je lahko v pomoč.
Mislim, da je pametno, da še malo počakaš z otroki, saj je bolje da najprej čimbolj sestaviš sebe. Ni pa treba čakati v nedogled, saj včasih prav otroci pomagajo, da uvidiš, kako grozljivo je bilo tvoje otroštvo in se lažje soočiš s tem, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega, da ne boš zaradi tega še ti poškodoval tvojega otroka. Poznam pa tudi kar nekaj ljudi, ki se načrtno niso odločili zanj.
Upam, da ti je napisano v pomoč.
GittaAna
