Pozdravljeni,
kako se ubraniti pred učinki očetovega kritiziranja?
Stara sem 28 let, s partnerjem se lepo ujemava, ima dva srčkana otroka in uživam v partnerstvu in materinstvu, sedaj sem še v porodniški .
S partnerjem sva soseda mojim staršem. Poleg tega je mama hudo zbolela in jo hodim oskrbovat (vsaj vsak drugi dan). Sama sem že namreč ugotovila, da bi bilo najboljše prekiniti stike z očetom, ker to slabo vpliva name.
Skratka oče me kar naprej kritizira, obtožuje, govori o nevemkateri božji zapovedi o spoštovanju staršev, ki je baje ne upoštevam, kriva sem za brata, da je “luzer” (ne ljubi se mu pri 23 nič delat, ne šolat, komaj, da se vleče v službo, ki jo je dobil z mojim posredovanjem). Kriva sem, da sem mu dala slab zgled z mojim pubertetniškim upiranjem (hvala bogu, da sem se uprla, izšolala, zaposlila in ustvari svoj dom, če ne bi bila suženj njemu na kmetiji). Brat pa je namreč nesojeni dedič kmetije in bi oče naredil vse, da to tudi postane, zato zanj naredi vse in slepo verjame zgodbi o izgubljenem sinu. Pričakuje, da vsak dan hodim čistit (tudi za bratom, ki cele dneve smrči), kar pa enostavno ne morem, ne želim, ker imam svojo družino. Mama je čisto pasivna, ker je telesno prizadeta in ne more delat in se počuti odveč, v napoto tudi zaradi kritik očeta. Ne želi pa pomoči npr. preko javnih del.
Tako, da vsaj sedaj ko sem v porodniški mi v bistvu ni težko in želim oskrbet mamo, vendar me oče vedno napada, govori o moji krivdi za vse, kar mu pride na pamet! Če se z otroki sprehajam, se z njimi ukvarjam, mi govori, da sem lenoba in da bo še prišla kazen zame. To je zelo neprijetno. Rada bi se tega znebila, ker ne želim biti po obisku še 2 uri zamorjena,….
Torej, kako to ignorirati, kako ravnati ?
Hvala in lep pozdrav!

Imam ista leta kot ti in sem v podobni situaciji (le da še nimam otrok). Živim zraven. mama je sicer še ok. Smo tri sestre, vse nas je mama dobru vzgojila, vse se trudimo i ndelamo, služimo, ustvarjamo. Oče pa nas močno zaničuje, in to tudi ‘po svetu’. Le v naši vasi mu nihče ne verjame, drugod pa lahko laže in naklada kot zna, saj drugje ne poznajo situacije. Večino dela na kmetiji dela mama (in mi), on se ga velikokrat napije in je mrtvo pijan tudi po 14 dni. Ko je pijan, kriči in nori in zmerja in zaničuje. Ko je trezen prav tako. Tudi nasilen je. Zelo nasilen. Policija in Center za socialno pa ‘nič ne morejo, dokler…’ Dokler ne stori kakšne neumnosti (najbrž mora nekoga ubit, da se oni zganejo).
Žal ima šele 64 let in se kar zgrozim, da bom že stara in uničena, ko bo on šele ….zapustil ta svet. Saj se grdo sliši, toda grozljivo je živeti v takem okolju.
Jaz se včasih po cele dneve tresem, ne spim… Ko pride kdo k nam na obisk (k njemu ne hodi nihče), se ga že na daleč sliši, da preklinja in grdo gleda, pa se tako že ljudje ogibajo našega doma (imamo sicer veliko prijateljev).
Tudi nam non-stop ponavlja o nekem spoštovanju očeta, pa jaz takega GNOJA ne morem spoštovat. Uničil je svojo/našo družino, uničuje mamo, uničuje naše družine (mojo in mojih dveh sester). Doma sploh ne vemo več kako naprej, saj ne veš, ali bi sploh kaj delal, ali bi skuhal, ali bi kam šel, ali kaj storiti, saj po njegovem ‘se še obrnemo ‘ ne pravilno. Toatelna moška šovinistična svinja. Oprostite izrazu, toda če bi pisala celotno zgodbo, bi me razumeli, ma bi porabila vsaj 3 ure za vse napisat. Sicer pa iz kratkega Zinkinega prispevka še vedno menim, da je pri njej nekoliko manj ‘noro’ kot pri nas. Živce pa žre, živce.
Toliko zaenkrat. Zinka, sočustvujem s tabo.

Čim bolj stran od godlje in očeta. Ste sosedje pa vendarle si na svojem zato naj ti stopi mož v bran in zaščiti interese tvoje družine. Vse drugo so velike težave v prihodnosti.

Dobro razumem,kako se pocutite in zakaj očeta tako sovražite pravtako.Sama sem bila v zelo hudi situaciji.Rodila sem se očetu alkoholiku in trpinčeni,prestrašeni materi.Dogajale so se tako hude stvari,da jih nisem zaupala se nikomur.Na zunaj smo bili urejena družina,z lepo hišo,novim avtomobilom.To je pred 26 leti blo kar nekaj,danes to ni vec kaj takega.Oče je bil avtoprevoznik,cel teden ga ni bilo,prihajal je za vikende in takrat smo trpeli,da ni za opisovat.Dolga leta je bilo to skrito,socialna ni naredila nicesar,čeprav je mama šla večkrat prosit za pomoč.V OŠ sem bila odličnakinja,v prvem letniku je pa počilo,nisem več zdržala tega pritiska in poniževanja,oče je bil tudi več doma in vse se je še poslabšalo.Vedno več noči,tudi zimskih smo preživili zunaj ali pa pri oddaljenih sosedih v hlevu pri ovcah(tam je bilo toplo),medtem ko je on pijan razbijal po hiši naju je mama znosila na skrivaj ven,da nebi komu kaj naredil.V šoli sem popustila,bila obupana in si strašno želela od doma.Same mame nisem hotela pustiti,ker sem ji že tolikokrat rešila življenje sem se bala da bo jo brez mene ubil.Rešitve nisem videla,poskusila sem narediti samomor,ni mi uspelo.Spet sem bila na istem,dokler nisem pri 15 letih zagrabila zadnjo in edino možnost sama šla daleč od doma in na začetku živela pri nunah(drug mi ni hotel pomagat)potem pri eni stari gospe,končala šolo in se zaposlila ter najela svoje stanovanje.Hudo mi je ko grem domov in vidim kako mama še vedno trpi jaz ji pa ne morem pomagat.Oče je še slabši od kar je upokojen.Še vedno me zmerja,ponižuje,ampak to mi ne pride več do srca.Imam pa isti občutek ko sem doma kot pred leti-občutek tesnobe pomešan s strahom.Otroštvo mi je zaznamovalo celo življenje,šla sem po maminih in babičinih stopinjam,živim s pijancem in nadaljujem tradicijo.Brat pa postaja podoben očetu,tako mi je žal njegovih otrok.Ko sem šla od doma sem mislila da sem rešila svoje življenje za boljšo prihodnost,a sem se zmotila.Eno pa vem zagotovo-otroka ne bom imela.Ne bo trpel kot sem jaz.Nimam mu pravice izbrati za očeta alkoholika,če točno vem kakšno življenje bo imel.Enkrat se more ta vedenjski vzorec nehat,upam da se bo z menoj.
Edino kar vam lahko svetujem odidite čimprej in čimdlje,posebej če imate svojo družino.Hudo bo pustiti mamo,a samo tako boste preživeli in lahko nadaljevali kvalitetnejše življenje.Če vam je usojeno seveda.Sočustvujem tako z Zinko kot z Najo.V mislih sem z vama,verjemita mi veliko preveč je nas otrok alkoholikov in tako različne zgodbe imamo,le trpljenje je glavni igralec v vseh.Lep pozdav in bodite močne!!!

Drage trpinke, čim prej se skušajte rešiti ljudi, ki pijejo. Tudi sama, sedaj sem
že upokojena, sem imela mladost, podobno vaši. Vendar sem takrat tako
zasovražila alkohol, da s človekom, ki ni mogel mimo gostilne, nisem hotela
imeti nič. Dobila sem dobrega moža, si ustvarila družino daleč od staršev.
Moji otroci ne pijejo in ne kadijo. Vsi so končali fakultete.

Tudi moj oče me je vedno dajal v nič. Danes vem, da je pijanstvo bolezen, ki
se jo da zdraviti. Če boste prebrale kakšno knjigo o pijancih oz. zdravljenju
alkoholikov, boste več razumele. Izvedele boste, da je potrebno zdraviti celotno družino. Najprej pa se mora partner pijanca zavedati, da živi s pijancem in se odločiti. Če je mogoče se loči, poskuša partnerja pripraviti za zdravljenje. Poznam dosti družin, kjer oče pije, ali pa pijeta kar oba. Če družina in vsi bližnji ne sodelujejo pri zdravljenju in se ne zavedajo, da po zdravljenju ni več alkohola, će pa so okoli zdravljenega alkoholika ljudje, ki zdravljenemu alkoholiku nazdravljajo z alkoholom in se delajo norca iz nealkoholnih pijač, potem so vsa prizadevanja
zaman.

Kot pravijo zdravniki, žena je tista, ki se mora odločiti ali bo alkoholikovo poniževanje prenašala ali ne. Ne razumem žensk, ki lahko spijo poleg alkoholikov.
Nikoli ne bi dovolila, da bi me pijan človek poniževal. Ko bi bil trezen bi mu povedala kar mu gre in se ga nato izogibala.
Roman je pisal/pisala:
>
> Čim bolj stran od godlje in očeta. Ste sosedje pa vendarle si
> na svojem zato naj ti stopi mož v bran in zaščiti interese
> tvoje družine. Vse drugo so velike težave v prihodnosti.

Zinka je pisal/pisala:
>
> Pozdravljeni,
> kako se ubraniti pred učinki očetovega kritiziranja?
> Stara sem 28 let, s partnerjem se lepo ujemava, ima dva
> srčkana otroka in uživam v partnerstvu in materinstvu, sedaj
> sem še v porodniški .
> S partnerjem sva soseda mojim staršem. Poleg tega je mama
> hudo zbolela in jo hodim oskrbovat (vsaj vsak drugi dan).
> Sama sem že namreč ugotovila, da bi bilo najboljše prekiniti
> stike z očetom, ker to slabo vpliva name.
> Skratka oče me kar naprej kritizira, obtožuje, govori o
> nevemkateri božji zapovedi o spoštovanju staršev, ki je baje
> ne upoštevam, kriva sem za brata, da je “luzer” (ne ljubi se
> mu pri 23 nič delat, ne šolat, komaj, da se vleče v službo,
> ki jo je dobil z mojim posredovanjem). Kriva sem, da sem mu
> dala slab zgled z mojim pubertetniškim upiranjem (hvala bogu,
> da sem se uprla, izšolala, zaposlila in ustvari svoj dom, če
> ne bi bila suženj njemu na kmetiji). Brat pa je namreč
> nesojeni dedič kmetije in bi oče naredil vse, da to tudi
> postane, zato zanj naredi vse in slepo verjame zgodbi o
> izgubljenem sinu. Pričakuje, da vsak dan hodim čistit (tudi
> za bratom, ki cele dneve smrči), kar pa enostavno ne morem,
> ne želim, ker imam svojo družino. Mama je čisto pasivna, ker
> je telesno prizadeta in ne more delat in se počuti odveč, v
> napoto tudi zaradi kritik očeta. Ne želi pa pomoči npr. preko
> javnih del.
> Tako, da vsaj sedaj ko sem v porodniški mi v bistvu ni težko
> in želim oskrbet mamo, vendar me oče vedno napada, govori o
> moji krivdi za vse, kar mu pride na pamet! Če se z otroki
> sprehajam, se z njimi ukvarjam, mi govori, da sem lenoba in
> da bo še prišla kazen zame. To je zelo neprijetno. Rada bi se
> tega znebila, ker ne želim biti po obisku še 2 uri
> zamorjena,….
> Torej, kako to ignorirati, kako ravnati ?
> Hvala in lep pozdrav!