Pozdravljeni!
najprej bi rada povedala da sem stara 17 let in imam že zdaj težave z živci..vem da to ni okej ukvarjam se z športom, poskušam da bi nekak sprostila svojo jezo ampak včasih mi enostavno ne uspeva.

naj vam povem kako je do tega prišlo:

mama in oče sta se ločila ko sem bila stara 6 let. vzrok za to je bil alkoholizem z očetove strani. bila sem premajhna da bi vse to razumela ampak opazila sem, da oče pogosto prihaja domov pijan, potem gre spat, spi do večera…

mama ni prekinila stikov in zato sem ji bila zelo hvaležna, saj imam svojega očeta zelo rada. v začetku sva se videvala vsak teden ko sem postal starejša je to prešlo na vsaka 2 tedna. sedaj ko je na delu v nemčiji se vidiva na vsake 3 tedne ali en mesec. težava je v tem da oče še vedno ni nehal piti. naj ga še tako prosim ne popušča. enostavno ne more. trezen je nekaj dni potem pa telo zahteva svoje. zaradi tega doma velikokrat psotajam depresivna včasih ga več niti videti nočem. mama mi svetuje da naj ga niti ne kličem saj ga že po glasu slišim če je trenzen ali ne. vse to je prišlo tako daleč, da mi je mama predlagala da naj mu poskusim napisat pismo in mu povem vse kar me moti in kar si želim da bi se popravilo. napisala sem mu najmanj dve strani. čeprav sem mu na koncu napisala da naj na pismo odpiše če imaa kak komentar ni odpisal. poklical me je in rekel da je z tem konec da ga je to končno streznilo, da hodi na neke inekcije……. potem pa je prišel nazaj v slovenijo..z dela.. srečal stare kolege in prvo so šli v gostilno. drugi dan ko sva bila skupaj spet ni bil trezen. nevem kaj naj naredim, čedalje bolj sem depresivna, težave imam z želodcem, dostikrat sem jezna…. alkohola niti videt ne morem ne da bi ga še poskusila… mama mi predlaga da bi stike popolnoma prekinili ampak nekako nima moči zato.. vseeno je moj oče. tudi če se pogovorim z njim ne pomaga popolnoma nič. nekaj dni je trezen potem se pa stara zgodba ponavlja. vem da me ima zelo rad in samo še mene ima na svetu in jaz mam njega zelo rada ampak tako enostavno več ne more živeti, ker bom uničila samo sebe. največja težava je da on sebi ne prizna da ima težave z alkohol in misli da lahko neha kar tako ampak to negre.
prosim pomagajte mi ampak ne mi nakladat z stvarmi o zdravljenju ali pogovoru ker z tem ne bom dosegla nič. tudi psiholog mi ne pomaga ker več nevem kaj naj mu povem. hvala

Spoštovana Tjaša,

življenje vam ni prav nič naklonjeno, kajne? Tako mladi ste še, pa že zdaj ne veste, kako bi umirili sebe in svoje telo. Če imate “težave z živci”, pomeni, da imate veliko skrbi, da o teh skrbeh pogosto razmišljate, pa ne najdete odgovora ter da imate veliko zanikane jeze, ki je ne smete sprostiti tam, kjer bi jo morali. Verjetno, če bi si dovolili to začutiti, bi upali reči, da ste jezni na očeta in njegovo nestabilno in nezanesljivo vedenje ali celo tudi na mater. Zelo vas lahko razumem, s kakšnimi težavami se soočate. Namesto da bi bili ponosni na očeta, ob njem lahko začutite samo žalost, bolečino, sram in ponižanje. Ker če na daleč pogledate na človeka, ki je že kar nekaj spil, drugega ne morete videti, kot samo žalost, nesrečo, neprijetnost, bolečino in sram. Res pa je, da v vseh teh situacijah ostajate nemočni, saj bi očetu želeli pomagati, pa mu ne morete niti ne znate, saj ste otrok. Verjetno se veliko časa skozi dan ubadate s stiskami, ki zadevajo očeta, in vam ne dajo miru, zato imate želodčne težave, saj so te vaše družinske zadeve “neprebavljive”, težke.

Bojim se, da ima vaš oče po tolikih letih slabo prognozo za prenehanje pitja, vendar upanje vedno ostaja. Samo on je tisti, ki bi se moral v življenju odločiti, da bo nehal piti in samo tedaj bi mu uspelo. Vsi drugi poskusi so neučinkoviti. Bojim se, da ga ne bi niti to streznilo, če bi ga nehali obiskovati. Ne pomagajo niti številni vaši poskusi s pogovori, saj se mora on sam odločiti. Veste, saj vaš oče točno ve, da ima težave z alkoholom in da bi bilo dobro, če bi prenehal piti. On to ve, ni se pa še odločil to spremeniti. Za tem njegovim alkoholizmom dejansko ostaja kup ene bolečine in žalosti, povezane z njegovo preteklostjo ali otroštvom, ki mu vlivata nemir. Dejansko vaš oče z alkoholom blaži rane in stiske, ki jih noče čutiti in se soočiti z njimi, zato dnevno beži od njih, tako da se omamlja. Vem, da vas to ne bo potolažilo ali vam izboljšalo počutja, ker res niste nekdo, ki bi to morali razumeti, ampak bi moralo biti obratno: želite si imeti nekaj od očeta, ne zgolj nezanesljivega in krhkega moškega, ki je pogosto odsoten. In zaradi vse nemoči, ki jo čutite, se vam je v življenju do zdaj nabralo že ogromno jeze in besa, ki pa ju tlačite oz. zanikate. Ker ga ne izrazite, se v vašem telesu izrazi kot depresija, utrujenost, brezvoljnost…Torej, matere vam ni treba ščititi in skrbeti, da bo še bolj obremenjena, če se razjezite, ampak se razjezite, kadarkoli boste to čutili. Če ste jezni na mamo ali pa na očeta, se pogumno začnite jeziti, sicer bo imela vajeti v rokah jeza, kot do sedaj. To so deloma tudi posledice razveze staršev, kajti zaradi nje vas je strah, da bi starša povsem izgubili, zato naredite vse, da ju ohranjate. Ste pa zato takšno dekle, da ne delate problemov, da ne izstopate, razmišljate preveč odraslo in zrelo za svoja leta. Tako vas doživljam. Občutek imam, da ste materi sogovornica za vse, čeprav bi vaša mati morala svoje odrasle probleme reševati z odraslim – nikakor ne z vami. Vi ste njena hči, ne partner in morda ji nevede zamerite ravno to neodločnost in prikrito prelaganje odgovornosti na vas. Morda ste nanjo jezni še bolj kot na očeta, pa si tega niti ne upate priznati. Vaš oče pa drugače ne zna reševati problemov, kot s pijačo in njegovi problemi nimajo povezave z vami. Ima vas rad, kolikor to lahko občutite, več kot toliko pa ne zmore dati od sebe. Njega bi morda streznil nek šok v življenju (npr. da bi zbolel), vendar niti to nujno ne. Predvsem boste morali poskrbeti zase: ničesar vam ni treba početi, česar nočete, ne ukvarjajte se več z vprašanji, kako pomagati očetu, temveč kako sebi, saj mu ne morete, razbremenite se občutkov in teže, ki vas razjedajo, začnite govoriti o strahovih in skrbeh, najdite si zaupnika, ki mu to lahko poveste, začnite se jeziti in stopite ven iz oklepa prestrašenosti, previdnosti in negotovosti. Staršev namreč ne morete zaščititi, saj ste njihov otrok, mama naj zdrži vaše stiske in vam ponudi čimveč razumevanja in sočutja za naprej.

Glede na to, da ste stari 17 let, se lahko sami odločite, ali želite očeta videvati in kako pogosto. Odločite se po občutku, s katero odločitvijo bi bili najbolj mirni in zadovoljni. Če vas obiski z njim preveč žalostijo in potrejo, lahko obiske razredčite ali časovno skrajšate. Če se ob očetu počutite v redu, boste tudi sami najbolj vedeli. Mati pa naj bo tista, ki bo te stvari formalno uredila, ko ji boste povedali, kaj si želite. Ne odločajta se skupaj, ker nista enakovredni sogovornici. Morda bi vaša mati zase morala poiskati strokovno oporo, sploh če je samska, da bi uredila razmejitve v odnosih, se razbremenila skrbi, osamljenost in pretekle rane.

Želim vam pogumno pot naprej!

Zivjo!
Te zelo razumem, kajti tudi sama sem imela oba starsa alkoholika. sedaj sta oba trezna ze 10let, ker sta bila na zdravljenju, k sreci uspesnem. Sama sem stara 32let in sem se prakticno ze rodila v druzino, kjer je bil alkohol problem. Sprva sta pila samo obcasno, ob festah in vikendih, potem ko sem pa bila ze konec osnovne sole, pa ze vsak dan. Ko sem hodila v srednjo, ze cez celi dan vsadilek dan. V sluzbi so ju posiljali na zdravljenje, pa nista hotela, midve s sestro moledovali, pa nista hotela. Nic ju ni premaknilo. sluzbi sta za silo opravljala, mama je ze sla v pokoj, ko sem zacela studirati. Pa se je nalivala doma, prespala cele dneve in pila. Oce se je komaj premikal, hodil je povsem skljuceno, kot da ima 80let. Avto je ze bil cisto razbit… Potem se je nekega dne premaknilo to, da sva obe s sestro sli k njegovi osebni zdravnici in smo vse skupaj sle domov, kjer sta opldne oba starsa pijana spala. Smo ju zbudile in oce je bil toliko pri sebi, da je prisel ven in poslusal. sva moledovali, da naj gre na zdravljenje, zdravnica tudi. In ne vem, zakaj, ampak takrat je bil res tako na dnu, da se je nekaj v njem premaknilo. Rekel je se, da ker pa ima sedaj ravno novega psa, ki smo jo na njegovo zeljo kupili mesec prej, pa ima razlog, da se resi. Potem je sel na zdravljenje, mati mu je cez 3tedne sledila. Oba sta se povsem spremenila, odnosi so taki, kot sem si vedno predstavljala. Danes zivimo, kot da je bila vse to oddaljena praljica. Zdaj pa ti lahko samo napisem, kake obcutke sem imela, ko sem bila stara 17let. V bistvu sem starse odrezala iz sistema ze veliko prej. Zase sem skrbela. V mentalnem smislu sama. sem odrasla hitreje. Nisem jima nikoli zamerila, ker sta se mi smilila. ker sta bila zasvojena in si nista mogla pomagati. Tega nista pocela zanalasc, ampak sta bila ujetnika zasvojenih teles. Kot je terrapevtka napisala, ne bos mogla nicesar narediti, da bi oceta prepricala, naj se zdravi, tudi prekinitev stikov ne. Jaz ti svetujem, da v sebi preprosto prebolis svoja pricakovanja. Dano ti je bilo zivljenje s starsem alkoholikom, za to nisi ti nic kriva. Vsi imamo svojo pot, tudi tvoj oce. In svoj kriz bo. Moral nesti sam, ti imas svojega. Poglej oceta kot enakkovredno sebo in skusaj najti usmiljenje do njega. Lik oceta pa morda ne rabis vec tako nujno najti tocno v njem. Skusaj se sprijazniti z usodo in pogumno pojdi naprej. Dvigni glavo, ker dajes skozi nekaj, kar te bo obogatilo in ucvrstilo. Ne prepuscaj se depresijam, misli bolj sebicno nase, osredotoci se nase. Ko pa bo vse to mimo, kar zna trajati se nekaj let, pa bos videla, da si lahko ponosna nase in na starse, ker tudi oni prezivljajo hude case. Drzim pesti, da ne klonis in da ves, da nas je ogromno podobnih s podobno. zgodbo.

živjo canonimis !
kako lepa in srečna zgodba na koncu. Bravo za vas vse vpletene v njo ! Tako si želim, da bi moja sinova tudi nekoč pisala isto zgodbo. Pri nas je problem mož- oče , ki ne prizna, da je alkoholik. Naliva se tako dolgo dokler ne obleži. Ti dnevi niso tako pogosti 2x na teden , toda zavedamo se , da se bo to dogajalo vse bolj pogosto. Ni rešitve dokler jo alkoholik ne poišče. Tega se zavedamo. Vedno je tako. Pridet moraš do konca, da poiščeš začetek.Počakaj… kje že to je …? Srečno !