Oče čustven invalid – poniževanje otroka
Kje lahko dobim pismen nasvet, kaj so dolžnosti očeta?
Že 5 let imam velik problem v partnerski zvezi. S partnerjem živima skupaj 10 let – stara sva 44 let in imava 7 letno hčer. Dokler nisva imela otrok, sva se odlično razumela. Po rojstvu otroka, sem izgubila dobro službo in pustila, da mož “zablesti” v sedaj mednarodni službi. Jaz delam 1/2 delovnega časa in vseh 7 let sama skrbim za hči. Vzgajam jo pretežno sama, saj je tip čustveno nezrel (je najstarejši od 6 otrok, ki so živeli na kmetiji prepuščeni delu in samovzgoji). Vse kar je zanj nekaj vredno, so materialne dobrine: hiša, ki jo je zgradil zato, da se je doma dokazal, kaj zmore, čeprav sva jo oba financirala s lastnimi prihranki.
V najini 10 letni zvezi me nikoli ni objel, pohvalil, rekel da me ima rad ipd. Samo kritizira me in ponižuje. Nima niti ene dobre ali pohvalne besede za kogarkoli. Vsi so zanj tepci in kreteni. Zadnje 2 leti spiva ločeno, ker ne prenesem njegove bližine. Mislim, da me je prevaral s sodelavko, saj sem v avtu našla cigarete, kondome in tablete proti impotenci. Po tem sem mu začela vse njegove nesramne besede vračati nazaj. Vendar nič ne spregleda, samo slabše je. Sedaj je hčerka v 1. razredu in vse te posledice vplivajo tudi na njo. Učiteljica me je opozorila, da se čudno obnaša, se ne more zbrati, ne sodeluje pri pouku. Ali naj omenim, da je to posledica družinskih nesoglasij. Oče hoče zaradi zelo vernih staršev, da hodi k verouku in maši, vendar jaz to sovražim. Saj od njegovih staršev nimamo nič prijetnega in zato sem proti veri, če bi se vsi obnašali tako, kot govori 10 božjih zapovedi, potem bi bilo življenje z vernimi ljudmi pravi raj. Ne pa da so hinavski, privoščjivi in ignorantski. Punčka je namreč bolj počasne narave in ko mora zaradi maše zgodaj vstati, ji oče grozi, če ne bo ustala, da jo bo polil z mrzlo vodo, da bo z avtom tako divjal, da bo celo pot bruhala. Vse kar ima od njega, so samo grožnje, če ne bo ubogala, bo že videla, kaj sledi… Jaz jo vzgajam z motivacijo, ji pomagam, da se stvari prej najdejo. Učiva se z miselnimi vzorci, ko opravi domačo nalogo, jo objamem in skupaj skuhava sladico. Poskušam biti mati in oče, da bi živela v varnem okolju. Sama sem živela v družini ločenih staršev in vem kako hudo je poslušati prepire staršev skrit pod odejo!!! On pa je do naju zmeraj bolj grob. Pred 1 tednom sva šli na pregled k zdravnici, pa je rekel hčerki, da je oblečena kot klošar… On porabi svojo plačo za plačilo stanovanjskih stroškov in kredit, jaz za hrano, šolo, oblačila zame in hčerko in za vse ostalo. Nikoli mi nič ne ostane, on pa si kupi, kar želi in se hvali pri njih doma, da nam gre dobro. Vsak vikend, ko je lepo vreme, gre domov pomagat delati, midve pa po svoje. Starši ga samo pokličejo, kaj rabijo in jim vse ustreže, gre po nakupih in jim pripelje na dom. Jaz sem za gospodinjstvo, varstvo ipd vse sama. Ker živimo na vasi, pridejo čez vikend na obisk sosedovi otroci. Zgolj zato, da je lahko fraj (cele dneve sedi s tablico v roki) pošlje otroke v hišo, da se igrajo. Jaz pa moram biti vzgojiteljica še za druge otroke, saj naredijo celo razdejanje v hiši, namesto da bi bili zunaj na zraku ali skupnem igrišču. Pa skuhati kosilo, oprati perilo….. Vse to rada počnem, ker želim imeti redne obroke ob določenem času in da jemo zdravo hrano. Žal nismo takšna družina, da bi lahko upali na pomoč babice in dedkov, saj njegovi nimajo nikoli časa, jaz pa nimam več staršev.
Kako naj dobim nekje pisno potrdilo, kaj so obveznosti očeta, saj se počutim samo še kot pes čuvaj, kot robot oz. hišna pomočnica. Če hočem iti kam s prijateljicami, na seminar, kamorkoli brez otroka, moram vedno sama urediti varstvo. On pa je vedno več službeno odsoten, ko pride domov, se preobleče in izgine, tako da včasih obstojim pred vrati hiše, ker moram iti po obveznostih, njega pa nikjer. Do drugih je prijazen, ustrežljiv, ko ga jaz prosim, da bi mi zamenjal gume na avtu, pa je to nemogoče zanj! Prijateljice ne morejo verjeti, da se to dogaja, saj ima dva obraza. Zaradi njegove molčečosti (me ignorira in se tudi po več dni ne pogovarja z mano) mu pošiljam maile, da sploh ve, kaj se dogaja v šoli. In takšno je življenje s primitivnim narcisom, kjer se vsak pogovor konča s tem, “kaj bi spet rada od mene”…. Med počitnicami bom naredila plan, da bi se s hčerko odselili na svoje, saj ne morem spremeniti ne njega, niti odnosa, ki ga več ni. Želim, da me nihče ne ponižuje in da ima hčerka varen dom, kjer ne bova živele v strahu. Letos greva končno same na morje, da bova uživale v svobodi. Saj ne želim na dopustu ob hudi vročini pešačiti 4 km do apartmaja, ker je škoda novega avta zato, da bi me zaradi slabosti odpeljal v sobo. Sem optimistka in vem, da moram sama rešiti problem. Le kako naj mu pokažem, da nisem mati samohranilka po svoji volji. Če bi hotela biti, bi to bila prej, ko sem bila mlada in imela še svoje starše. Bojim se, kaj bo, če zbolim, kdo bo potem skrbel za hčerko. Letos sva obe zboleli za rotavirusom in sva bili 4 dni na vodi…. On je bil v tujini, nama pa je zdravilo prinesla moja prijateljica, ki živi 10 km stran od naše vasi. Njegovi starši, ki nas ne marajo zato, ker se on non-stop hvali, so od nas 30 min vožnje. Življenje jih je naredilo brezsrčne do drugih, živali so bolj pomembne od ljudi, saj dajejo mleko in meso, ki se proda za denar…. Pri vzgoji ni popravnih izpitov, imamo takšne otroke, kakršne vzgojimo. Ne želim, da je hčerka razvajena, ima polno sladkarij in igrač… Želim, da ima varen in ljubeč dom, kamor se bo lahko z veseljem vračala. … Želim narediti pameten korak, a sem preveč čustveno vpletena v to zgodbo… Kaj mi svetujete?
Spoštovana ce la vie,
vse vam je že jasno, morda potrebujete le malo spodbude ali potrditev, da razmišljate v pravo smer. Občutki vam že leta sporočajo, kaj in kako bi bilo najbolje za vas in vašega otroka. Sledite jim. Kot kaže, ste se že odločili glede nadaljnjega življenja, le v prakso morate še prenesti svoje ideje in želje.
Sprašujem se, kaj vas najmočneje drži v tem odnosu, v tem okolju? So to strahovi glede prihodnosti, nemoč, nezaupanje vase? So to misli, ki vam pravijo, da ste ogromno vložili v ta dom, so to strahovi pred spremembami, ki jih slutite? So to občutki, ki jih zaznavate, kot so jeza, spregledanost, prezrtost, nepomembnost, nesprejetost, odvečnost? So vam ti občutki že od prej poznani? Vsekakor naj bodo merilo za naprej vaše želje po dostojanstvenem življenju, ki si ga želite in zaslužite, ki vas bo napolnil z občutki varnosti, zadovoljstva, miru, spoštovanja, in nikakor ne strahovi ali dvomi, kaj vse boste morali pustiti za seboj, kaj vse boste izgubili, koliko vsega ste vložili, kaj vse bo ipd. Če boste želeli sedanje življenje spremeniti, boste vse slednje navedeno morali pustiti za sabo. S tem pa boste tudi preprečili nadaljnje poniževanje, grožnje, nasilje, tako vas kot zlasti vajine hčerke. To je vaš izziv, ki vam bo odprl nove poti in nove možnosti, samo zaupajte.
Nikakršnega dvoma ni, da vaša hčerka že vsa leta srka domače čustveno vzdušje, predvsem vajinega medsebojnega odnosa in odnosa, ki ga imata do nje, ter ga (navzven) posledično odraža v obliki nižje koncentracije, nesodelovanja, nezbranosti, nesproščenosti, navznoter pa v obliki strahov, saj je odraščala v duhu nemira, ne-varnosti, ogroženosti, nezaščitenosti, psihičnega nasilja, direktnih groženj in ji je zato vsak trenutek, kjerkoli je, nevarno. Nenehno se počuti negotovo, ogroženo in nemirno, saj se ji ob vsaki njeni potezi in dejanju oglasi »tihi glas«, ki jo opozarja in opominja na hude posledice, kolikor ne bo ravnala pravilno. Ne more biti to, kar je, to kar želi. Vaša hčerka pravzaprav niti ne ve več, kaj je prav in kaj ne, saj je njeno razmišljanje in čustvovanje napolnjeno z največjimi strahovi, negotovostjo in nemočjo. In to se ne bo spremenilo, dokler ji ne bo ob nekom varno, dokler se ne bo počutila zaščiteno, zavarovano, dokler ji ne bo dovoljeno, da je to, kar je. Čeprav ne podpirate verskih dejavnosti, čeprav se ne strinjate z ravnanji vašega partnerja, to ni dovolj za zaščito vašega otroka (je dovolj zgolj za začetek dolgega procesa). Potrebna so vaša konkretna dejanja in besede. Okolje, v katerem živite, vas želi naučiti ravno to: da se končno odločno in neomajno postavite zase in za vašega otroka. Da ustavite psihično maltretiranje in poniževanje ne glede na vse. Da nikdar več ne dovolite kakršnih koli groženj hčerki, ki je tako ali tako odvisna od vaju. Da prenehate početi stvari, ki jih ne želite (pes čuvaj, robot, hišna pomočnica…). Nič vam ni treba početi, česar ne želite. Misli, ki vas k temu nagovarjajo, so plod vašega uma, vaših zasidranih prepričanj in strahov, ki izvirajo iz vaše preteklosti. Lahko jih spremenite.
Ker v tem okolju in v tem odnosu ne vidite nikakršnega smisla, če čutite, da si tukaj ne boste ustvarili mirnega življenja, je morda edino smiselno, da spremenite okolje, uresničite plan in tako začnete življenje na novo. Šele takrat, čez čas boste dobili jasnejšo sliko o tem, kako ste živeli. Brez teh izkušenj ne bi imeli priložnosti naučiti se postaviti se zase, si prisluhniti, si bolj zaupati in zaupati v svojo moč. S spremembo okolja si boste povrnili moč in energijo, saj jo v tem odnosu izgubljate. To tudi čutite. Ker nimate dovolj energije, je tudi hčerki ne morete nuditi. S pravo organizacijo in varstvom boste lahko poskrbeli tudi zase. Vsak ima pravico tudi do lastnega življenja in lastne izpolnitve, pa najsi bo to obisk seminarja ali sprehod. Ne obremenjujte se s tem, kako bo v bodoče, vedno se najdejo neke rešitve. Poskušajte te ljudi (bližnje) sprejeti takšne, kot so, spremeniti jih ne morete, lahko pa spremenite vse v svojem življenju – in to je obetavno, to je tisto, kar vedno vliva upanje. Tudi vaš partner je bil v svojem otroštvu najverjetneje deležen nenehnih kritik, poniževanja, groženj, obsojanja s strani svojih staršev, zato je to tisto, kar danes daje v odnosih naprej, tam, kjer je možno, pri ranljivejših, manj stabilnih, šibkejših. Tega ne počne namenoma, so pa to čustveni vzorci, ki jih je leta in leta živel in edini, ki jih pozna. A kljub temu to ni opravičilo, da ne bi poskrbeli zase in predvsem za vajinega otroka. Tudi vaš partner ima možnosti, da se posluži sprememb in se v odnosih spremeni. A to je njegova pot.
Rekla bi, da ne potrebujete ravno napisane vrstice o tem, kdo je oče, kar sicer lahko najdete v različni literaturi, na spletu itd. in dobite širšo sliko, saj to lahko v sebi začutite in se poglobite vase. Vaš partner vsekakor ni zgled dobrega očeta. Oče kot moški, kot trden steber naj bi nudil vsestransko varnost vsem članom družine, najprej pa sebi; v vašem primeru je on glavni vir strahu. Otroke naj bi učil spoznati svet, jih varno popeljati v svet, da si zaupajo itn. Brez dvoma se mi zdi pomembno, da tudi učiteljica in svetovalna služba v šoli izve za vaše družinske težave, saj dokler resnico zanikate ali skrivate, bo ta živela v odnosih naprej. Tako bodo vaši hčerki (in vam) kvečjemu lahko v pomoč že z razumevanjem, morda tudi z drugimi dejanji in rešitvami. Tudi vi boste na svoji poti rabili varno oporo za pogumne korake. Ohranite pozitivno vero. Srečno na vaši poti želim in zaupajte vase. Vse odgovore že poznate.