Prejšnji teden sem naredila umetni splav in danes to odločitev močno obžalujem, čeprav vem,da je prepozno za vse. Verjetno me boste napadali in obsojali,da sem to storila ampak nekako se mi je zdela to najbolj realna rešitev.
In da vam opišem svojo zgodbo.Dve leti sem imela razmerje s fantom, katerim sem vedela,da nebo nikoli moj…pač se je zgodilo, zaljubila sva se..in se dve leti uspešno skrivala pred vsemi….on ima doma otroka…Vem,da se nebi smela zaplesti z njim, a čustva so bila močnejša od vsega. Po dveh letih sva to razmerje prekinila, pred slabimi tremi meseci…Oba sva se strinjala,da tako ne moreva več naprej in se razšla prijateljskega odnosa. In pred 14 dnevi zvem, da sem noseča. Vmes nisem imela menstruacije, ampak temu nisem polagala pozornosti,ker nikoli nisem imela redne menstruacije in sem si jo morala sprožiti s hormonskimi tabletami. naredila sem tudi dva testa in oba sta pokazala negativno. Seveda me je novica,da sem noseča zelo presenetila…nisem vedela kaj storiti…ginekologinja mi predlagala naj premislim in se vrnem naslednji teden…da še imam za vse čas. Bivšemu partnerju sem povedala za nosečnost. Bil je pripravljen na vsem rekel je,da bo doma povedal in da bomo rešili stvari, a jaz sem vstrajala,da naredim splav. Zdelo se mi je najbolj realno, nisem hotela uničiti življenje njegovemu otroku…nisem mu hotela uzeti atija. Sama sebe sem prepričala,da jaz še ne nosim otroka ampak plod in se odločim za splav. Pridem na oddelek bolnišnice,kjer ugotovijoo,da se je ginekologinja zmotila o starosti otroka, in sem ravno padla v 10 teden, po katerem ne delajo več splava.Ginekologinja na oddelku me je napadla, zanjo sem bila najslabši človek na svetu..ampak vedela sem,da otroka ne morem obdržati…. Morala sem na komisijski zagovor…pri čakanju na to sem se sprijaznila z vsem, čeprav nisem vedela kako bi sama z otrokom, kako ga bi preživela pri osnovni plači in temu,da si plačujem še šolo naprej…skrbelo me je,kako bodo gledli na otroka, ga zaničevali, kajti živimo na vasi in nekateri ljudje še ne dojamejo stvari in so zelo staromodni. Komisija mi odobri splav. počutila sem se odrešeno, ne vem občutek olajšanja….a sedaj nastopi mora….splav sam po sebi je bil zelo hud, morala sem dejansko sama čez to…o tem se ne morem z nikomer pogovarjati razen z bivšim,doma ne morem zaupati,ker bi me obsojali…sedaj me pa mučijo more, sem depresivna in obžalujem svoje dejanje….po ultrazvoku, po končanem splavu so mi povedali tudi,da imam pregrado maternice in da je prostor,kjer je bil sedaj otrok bil zelo majhen….torej bi lahko prišlo tudi do spontanega splava in tudi,ker sem jemala močna zdravila mi niso mogli povedati,da bi bilo z otrokom vse vredu…ker se to vidi kasneje komaj…nato sem se nekaj dno tolažila,da je to bila prava odločitev. a vse te dni me tlačijo more , sanjam da rodim zdravega otročička,ki naenkrat zgine…ali mi pa otročiček nudi rokice in ga ne morem doseči….meša se mi od tega, počutim se krivo, počutim se umazano,da sem to storila….a ne vem kako naprej…zapadla sem v depresijo, ne vidim izhoda….odbijam ljudi okoli sebe, ko vidim noseče ženske ali ženske z majhnimi otroci pa jočem…..
prebrala sem mnogo forumov, v katerih so ženske za in proti splavu…jaz pa prosim za pomoč, prosim ženke,ki so preživele podobno,da povedo kako so se nosile s tem, kako so štartale dalje….kajti jaz trenutno ne znam….

Uboga.
Sama sicer nimam podobne izkušnje, niti nisem kakršenkoli strokovnjak, ampak sočustvujem s tabo. Mislim, da je tvoje trenutno stanje realno – da depresija in obžalovanje nastopi v vsakem primeru, pa naj bo odločitev še tako premišljena. Odločila si se kakor si tisti trenutek presodila, da je najbolje, in nihče te zaradi tega nima pravice obsojati. Trenutno rabiš predvsem ramo, na kateri si boš odpočila in prebolela. Če praviš, da domačim ne moreš povedat, bi mogoče lahko stopila do svoje zdravnice ali zdravnika? Včasih je o takih stvareh še najbolje spregovoriti s kom, ki ti ni domač ali prijatelj, saj bližnji vse prepogosto mislijo, da te morajo zasipat z nasveti, te obsojajo, ali pa ti govorijo “ne smeš tako misliti, ne smeš se tako počutiti”… Kdo na svetu ti lahko ukaže, kako se smeš počutiti? Kdo na svetu te sme za karkoli obsojati?? Mislim, da res rabiš pogovor, to je trenutno najpomembnejše. Ostalo bo pozdravil čas. Nisi kriva, nisi umazana, si samo obupana ženska, ki je storila tako kot je trenutno najbolje vedela in znala.
Želim ti vse najbolše in da najdeš nekoga ki ti bo pomagal skozi to.
Drži se in pazi nase!

Draga Sonček21,

najhujše je zdaj za tabo, počasi počasi se umiri in si naredi, da ti bo lepo. Zdaj moraš biti zelo prijazna sama s sabo in si pozdraviti rane. Zaupaj svoji odločitvi, mnogim si prihranila bridke ure, zdaj pa misli nase. Počivaj, neguj se, zaupaj si, da si dober človek.

Pogovor z osebo, ki ji zaupaš, bi ti zelo pomagal – imaš koga – morda poišči terapevta, samo enkrat ali dvakrat, toliko, da svojo bridkost deliš še z nekom. bolečina bo potem veliko manjša.

Hvala, da to deliš z nami!

Lahko ti povem, da se je moja prva nosečnost končala s spontanim splavom in da sem bila tudi zares žalostna.

Za naprej pa – izbiraj nevezane moške.

…najhuje je za mano….upam,da res…..imam osebo,ki se o tem pogovarjam in to je ravno moj bivši, z njim govorima o tem in je lažje….drugače sem poskušala zaupat prijateljicam, a nekako ne spravim iz sebe, kaj sem naredila….preprosto me blokira….ne zmorem povedati….
…drugače tudi sama se nisem hotela zaplesti v kar sem se, a žal je preprosto bilo srce močnejše kot glava…..ne samo z moje strani z obeh….in nikoli nisem čutila v življenju do nekoga,kot čutim sedaj in verjetno bom tudi težko…..sama sem hotela stran, sama sem hotela prihranit bridke ure nekomu….zato je tudi moja odločitev bila taka in tudi stran sem šla, že preden sem zvedela,da sem noseča, samo zato,ker vem,da nisem ravnala prav…. in sedaj to, to nas je zavedno povezalo, čeprav na grenek način…..

Uh, težka odločitev, ampak mislim, da verjetno najboljša … Nista tukaj samo on in ti, ampak še en kup nič hudega slutečih ljudi, ki bi se jim nebo podrlo na glavo. Tudi tebi bi se, ker imeti otroka sam ni ravno mačji kašelj.
Žal mi je, da si morala dati takšno šolo skozi, je pa tukaj vsaj ta plus, da se je tvoj ljubimec, kolikor je nefer do žene, vsaj do tebe obnašal kot džentlemen. Drži se, najhujše je dejansko za teboj.

ja res je bila težka odločitev….in ve,da sem ravnala prav….čeprav je on rekel,da bi bil ob meni.Ja res do mene je džentlmen…ampak s tem bi zrušla svet drugim….zato sem naredila to….čeprav sedaj močno obžalujem,glede splava mislim…..res je huda šola, draga šolnina…..nič ne zbriše bolečine in tesnobe pri srcu, ko se počutiš praznega ampak nekaj manjka, nekaj te ščipa in ti ne da spati…..