Pogovori:
1.forum
2.prijatelji
3.družina
4.terapevti (družinski terapevti, psihiologi, psihiatri)
5.društva za motnje hranjenja
….

Na internetni strani vtipkaj motnje hranjenja in boš našla mnogo oseb, s katerimi se bo možno o tem pogovarjati. Vsaj lažje ti bo, boš videla. Samo PROSIM te, ne odlašaj, ne splača se! Stori zdaj, danes, ko se zavedaš, da potrebuješ pomoč jo resnično potrebuješ!
Ni vredno, da se vse vrti okrog te hrane, ni vredno…

Lp in veliko sreče

Živjo!
Pozitivka,sem kar fajn.Izpit sem naredla s pdb in zdaj trenutno čakam na odgovor s faksa.Drgac pa jutr grem na neko poroko in to prvič v življenju.Ni mi preveč za it.Tak veš….pa bolj jej no pa to še a boš uno…bla bla.To mi gre že zelo na živce.Drgač jaz še kar vztrajam in sem praznovala tudi 8 mesecev brez bruhanja.Danes sem si sposodila knjigo Montignac-Jem,torej hujšam,ker opažam,da je res kar mi je rekla psihologinja.Mene je strah,da bi izgubila kontorolo nad kilogrami.In zato se zdaj izogibam obrokom.Zato bom zdaj to fejst prebrala,da bom vedla kako in kaj in bo občutek kontrole skozi izobraževanje na tem področju spet prisoten.Tako,da sem začela danes.
Uživam v soncu in ti moram priznat,da je res lepo,ko lahko uživam in ne mislim na vse drugo.Zadnje dni se tudi odlično počutim.Spim zelo fajn pa tudi vrtoglavice nimam(imam namreč zelo nizek pritisk že celo življenje).Zdaj še sam gruntam,kdaj bom dovolj ojačana,da se odpravim malo na bicikl.
Zdaj pa odkrito.Pozitivika,mislim,da je tvoj boj s hrano oz ne s hrano ampak z zasvojenostjo izgubljen.Vsaj delno izgubljen.To mislim tako,da moraš najti pomoč,ker sama enostavno ne boš uspela.Tale forum tudi ni zato,da bom zdaj jaz neke nasvete delila,ampak zato da izmenjujemo mnenja in zgodbe.Kako boš to storila pa ostaja na tebi.Upam,da nisi jezna!
Lp,Nina

Pozitivka!
Jaz bom najbrz v sredo v Ljubljani,ce imas cas,se lahko srecava?!Ce si zato lahko pišeš na mejl: [email protected]
Zdaj,ce bo vse po sreci,pa ce bo to objavleno dosti hitro :).
Lp,Nina

Malo sem prebirala vaše poste…. in kolk sem preletela, je šlo predvsem za bulimijo, je tako?

No, zato moj problem ne sodi tolko v ta kontekst, ampak vseeno….

Tudi jaz imam VELIKEEE probleme s hrano :(, v bistvu gre za prenajedanje…. Jem, ker sem lačna, potem sem že sita, ampak še vseeno jem, ker je dobro. In potem niti ni več tako dobro (vsi vemo, da je prvi grižljaj najbolj slasten, potem pa občutek pada..), ampak še vseeno jem. In ko se nažrem, je moj trebuh v velikosti trebuha nosečnice v 6. mesecu… In mi je slabo, in boli, najhujši pa je občutek slabe vesti. Sicer ne bruham (nekako sem poskusila, pa mi ni šlo preveč dobro, pa še strah me je, da bi se navadila… Čeprav sem se zdaj navadla druge stvari – prenajedanja – ki pa je enako slaba.), tako da se to počasi ampak vztrajno poznava na moji teži. Vem, da si škodujem in da si bom konkretno poškodovala želodec s temi nemogočimi kombinacijami in količinami, ampak si vseeno ne morem pomagat in se zaustavit.
Če še kdo to sploh bere, si bo tako al tako predstavljal eno zateženo in iz družbe izolirano debeluško…. No, tukaj še nisem točno, sem pa na dobri poti…. In 1000x si obljubim, da ne bom več. Pa ne uspe… In najbolj žalostno je, ko berem stare dnevnike izpred 5 let in berem zgodbo s hrano, ki se odvija še danes. Žalostno, da mi v najmanj 5 letih ni uspelo še nič popravit.
Rada bi nekaj naredila. Da bi imela zdrav odnos s hrano. Da bi jedla, da bi živela. In ne živela, da bi jedla. Da ne bi imela slabe vesti. Da bi imela boljšo samopodobo. Bila bolj sproščena. Znala ljubiti. Imela (1.) fanta, ki bi mu uspela zaupati. Ampak vrata v moje življenje so večini še vedno trdo zaprta in ujeta sem sama v svoj začaran krog.
A mi lahko kdo pomaga, bom sploh kdaj lahko končala s takšnim življenjem in začela živeti tako, kot si želim, tako da bom izkoristila vse trenutke, ki so mi dani?
Če imate izkušnje s psihologi; se sploh splača, mislim, je vredno? Ti lahko pomagajo? Tudi če pomislim, da bi poiskala pomoč tam… potem vedno pridem do mnenja, da nimam ne anoreksije in ne bulimije in da kar eni ‘požrešni’ punci že nimajo kaj za pomagat…. Da sem sama kriva in si lahko samo sama pomagam in tratim samo svoj čas. Ampak si ne morem..

Joj, sem se razpisala…. Saj ne vem če bo kdo to sploh bral… Kakorkoli… če ima katera kak nasvet… se toplo priporočam! 🙂

Topel jesenski pozdrav, cara.

Torej draga cara!
Vsekakor imas problem cetudi to ni bulimija ali anoreksija! To je cisto tipicen opis tretje vrste obsedenosti s hrano ali motnja hranjenja,ki jo poznamo pod imenom prenajedanje ali volčja lakota.Sama sem bila dolgo let bulimična,sedaj že vec kot eno leto ne bruham vec,vendar se vedno imam prehranjevalne motnje,saj jem res kolikor se da malo,ker sem si zarekla,da bruhala ne bom nikoli vec. Moj dan je pac tak,da je en obrok malo vecji ostali pa so res zelo mali. Odmerjeni so do potankosti,tako naprimer moj zajtrk ne presega treh zlic mislijev z jogurtom ali pa enega sadeža(malo kdaj dveh) in jogurt. Celoten potek dneva imam izracunan ze zjutraj glede na zajtrk. Ce pojem zjutraj samo en sadez,pomeni,da lahko zvecer pojem kako polnozrnato strucko s sirom in zelenjavo, ce pa zjutraj pojem mislije in jogurt pa je zelo tezko,da zvecer jem spet kaj bol mocnega…pac tu je odvisno se od kosila in podobno. Prenajedanja sem imela dosti, s tem,da sem jas se pridno bruhala in zato vem,da se pocutis bedno. Vsekakor so mi pomagali razni psihiatri in psihologi,vendar noben na dolgi rok.Vse se je koncalo,ko sem sama rekla da se mora koncati, pa cetut je to bilo v bolnici,ko je moje zivlenje viselo na nitki.Tako ostane vse spet samo na tebi.Vem,da je tezko,vendar tako je moje mnenje,ko si nekaj sam zelis bos tisto dosegel prej nikakor ne, ne glede na to kje bos zaprt ali kaksne nagrade ti bodo oblubljali drugi.

Živjo!

No tudi jaz sem odvisna od kompulzivnega prenajedanja. Dolgo sem si zatiskala oči, o problemu nisem govorila s psihologi. Mislim, da tu delujejo le samopomočne skupine, razumevanje problema zakaj se najedam meni ne pomaga. Začela sem hoditi v skupino OA (overeaters anonimus), ki dela po 12 korakih. Imam hude odpore, vendar vem, da če si sama ne bom pomagala mi nihče ne more. Tu so ljudje z podobnimi izkušnjami, tu je metoda, ki je mnogim pomagala. Molim boga, da sprejmem moč višje sile in se prepustim programu z vso iskrenostjo, ki jo še premorem. Ker sem se in se še vedno hudo varam, zavaravam al kaj naj rečem. Sem na Peklenski gugalnici (kjiga o odvisnostih Sanje Rozman, katere ponatis bo izšel menda v februarju).

Punce, al je še kak fant? srečno, se javim, če mi bo ratalo se prepustiti se in telegniti na tla iz te gugalnice. Potem se poberem in vstanem, shodim in zaživim.

Milika