Spoštovani,

Zanima me, kako se obvladati odvisnosti, v trenutku, ko nastopi sla po hrani (ki ni v smislu hrane kot zadovoljitve lakote).
S pomočjo terapije sem ozavestila psihološke vzroke tega problema, se mi zdi, da gre zgolj še za fizično odvisnost.
Zaradi dolgoletnih motenj hranjenja (bulimija, prenajedanje, stradanje) sem nekako izstopila iz socialnega okolja in zdaj sem se trdno odločila za povratek. Seveda pa si ob tem želim obvladati to situacijo odvisnosti (poskusila sem že s tekom, meditacijo, pozitivno naravnanostjo – vse to je postalo del mene, prav tako spremenjena prehrana, toda ko “napoči trenutek” je pred očmi samo hrana in nobena druga stvar sploh nima pomena).

NA pomoč prosim.

Zdravo!
Vidim, da ste se problema že lotili na vse mogoče načine a žal težave niste odpravili. Ker vaše vprašanje zahteva poglobljen odgovor vam predlagam, da pokličete mojo sodelavko Matejo Perše, ki se ukvarja prav s tovrstno problematiko- motnje hranjenja, zato vam svetujem, da jo pokličete na spodnjo telefonsko številko, da se dogovorita za nadaljne sodelovanje.
Veliko uspeha!

Zelo dobro vprašanje.Tudi sama namreč opažam,da če imam zapolnjen dan nimam problemov z mislimi na hrano.Zdaj namreč že celih 5 mesecev ne bruham več kar sem prej počela 6 let vsak dan do petkrat na dan.Po hospitalizaciji sem se končno nekako vzela v roke ob močni podpori staršev.Tako sem začela delati kar neke stvari kot je risanje,oblikovanje iz das mase in podobne stvari.Občutno bolj tudi berem.Je pa tako da jem zelo malo.Nič mesa in belega kruha in nič ocvrtega.Mama pravi,da jem premalo in nekako je to res a vendar se mi zdi da če bi jedla več bi se me zopet polastil nevzdržen občutek,da moram bruhati.Tega pa nočem oz niti ne vem več a bi šlo.Mi je pa težko ob raznih dogodkih kot so rojstni dnevi in prazniki,zato se zdaj malo bojim velike noči in z njo povezanih obredov.Tako naprimer sem imela do sedaj dve krizi,ko so ostali okoli mene jedli hrano kateri se jaz odpovedujem. Zanima pa me kako naj mami dopovem,da se mi zdi,da jem čisto dosti čeprav ona pravi,da občutno premalo.A to potemtakem pomeni da drsim v anoreksijo.Moja teža je na začetku,se pravi pred petimi meseci res nekoliko poskočila kar me je pahnilo v zelo slabo voljo,zato zdaj količino hrane res držim na minimumu,vendar se fizično ne počutim slabo.
Z mislimi pa je tako.Res se mi velikokrat zahoče veliko stvari a je volja vsaj zaenkrat še močna,ker sem se sama sebi zarekla,da bruhala ne bom več.
Mislim da je ta vrsta odvisnosti najtežja,ker enostavno hrane ne moreš odstaviti.Upam,da bomo vse ki smo imele take težave vsaj približno znale zaživeti kot smo nekoč….jaz si vsaj želim.
Lp,Nina

Zdravo Vanja!

Dobro vem kak se počutiš, kr sm bla sama v bulimiji 2 leti, a sm se hvalabogu iz nje sama rešila. Vendar pa še mam vedno anoreksijo, ta nori strah pred tem, da bi se zredila. Tudi pri meni je postal šport del življenja, pravzaprav mi je na prvem mestu, si ne predstavljam več dneva brez njega.
Delam isto kot Nina, da ne jem nč nezdravega, pravzaprav jem sam kruh, ki mora biti obvezno polnozrnat. Že sama se sprašujem kak dolgo bom lahko tak živela, da bi pa se prehranjevala kot vsi, pa mi niti na misel ne pride.
Me zanima, če maš tudi ti takšne črevesne težave kot jaz zarad bulimije*?

Lep pozdrav!
Tudi jaz se sprva športala in pol je prišla zima in že se mi ni dalo več ven.Tako mislim,da so se nabrali kilogrami.Sicer jih ni bilo preveč ampak panika je bila tu. Zdaj je tudi pri meni že pol leta kar sem poskusla bel kruh ali meso. Pa zaradi tega mi ni težko.Je pa smotan občutek,ker se mi včasih zdi koliko zamujam.Moram pa priznat,da mam zlato mamo,ki mi pri tem ogromno pomaga.Tudi si zadnje pol leta zapisujem vsak obrok do ure natančno.Seveda je to še strogo razporejeno,in ni nikakršnih vmesnih obrokov,ampak mi pomaga.Kar se pa težav s črevesjem tiče pa je tako.Sprva sem res mela močne vetrove pa ‘šraufalo’me je grozno,vendar je to sčasoma samo odšlo,tako je zdaj ‘šraufanje’na tapeti samo v obdobju menstruacije,ki sem jo tudi dobila nazaj.In ti moram povedati,da je to bila stvar,ki me je prvič v življenju pozitivno presenetila :). Po letu brez nje ,se je bilo na koncu kar lepo spet počutiti kot ženska.
Je težko,grozno težko je in zdi se mi,da ko grem v trgovino sedaj zapravim še več denarja ker prej sem kupovala hrano,zdaj pa kr neke stvari od revij in podobnega,kot bi hotela pridobiti nazaj 6 let,ko je bila moja prva preokupacija hrana.Mislim pa da so tvoje težave s črevesjem povezane s količino polnozrnatega kruha,saj le-ta zelo pospeši prebavo.Predlagam ti,da bi mogoče zato užila namesto tega prepečenec.Samo ker jaz nisem zdravnica,bi ti mogoče kdo drug znal bolje odgovoriti.
Punce,js rečem le kremplji so močni ampak ne najmočnejši.
Lpeo se imejte,Nina

Zdravo.

Zelo vesela vajinega odziva. To je pa to, ko človek nikoli ne obupa.

Jaz opažam, da se lotim prenažiranja, ko me čaka določena naloga (npr. odhod na faks, seminarske naloge, predsavitve ali pa celo samo pospravljanje doma!). Temu jaz rečem izogibanje odgovornosti, kaj pa drugega.

Nina, zanima me kako se ti zdi to zdravljenje v naši bolnici? JAz sem se sicer prijavila, toda želim si prej ozdraveti. Te predvsem “nafilajo” z motivacijo?

Sicer pa čestitam za pet mesecev! Bravo, res! Komaj čakam, da bom jaz lahko kaj takega rekla. Zdaj sem šele pri dnevu, dveh brez bruhanja, zadnjič malo več – 4!

Andreja, tebi pa tudi vsaka čast, da si se sama rešila. Glede strahu pred debelostjo te popolnoma razumem… Veš kaj je ena gospa rekla? Da je ozdravela, ko se je znebila tega strahu!
Prebavne motnje imaš sigurno zaradi hrane. Tista hrana, ki se dlje časa prebavlja, ostane v želodcu in to je to, potem pa imaš prebavne motnje. Ali pa če kombiniraš napačno hrano skupaj.

Torej, menita obedve, da se je potrebno zaposliti? Že res, ampak jaz ko recimo že nekaj začnem, me kar posrka nazaj v hrano. In potem se tu sami nedokončani spisi…

Lep pozdrav obema, pa pišita še kaj!

p.s. Se res da samo z vojo premagati vse skupaj…

Ojla!
Ko prebiram forume in spletne strani s podobno tematiko o motnjah hranjenja, v opisih vidim sebe. Odločila sem se, da se povežem z osebami s podobnimi težavami, ker sama enostavno ne zdržim več.
Tri leta nazaj sem začela načrtno hujšati, in sicer tako da sm zmanjšala obroke, popolnoma prenehala jesti sladkarije in se redno ukvarjati s športom. Sčasoma mi je uspelo shujšati 10kg. To je trajalo dobre pol leta. Svojega življenjskega ritma sem se povsem navadila, počutila sem se veliko bolje kot prej z 10kg več. Včasih pa sem imela že prav slab občutek, ker sem uživala čedalje manj hrane, tudi menstruacijo sem imela zelo redko.Prijatelji mislijo, da imam anoreksijo, ker v njihovi prisotnosti skoraj nič ali zelo malo pojem.
Problem se je pojavil na novoletni zabavi, ko sem se začela basati s hrano. Naslednji dan sem imela zelo slabo vest. Hiša je bila polna dobrot in začela sem se basati in hrano bruhati. Od takrat nisem mogla več iz tega, čeprav sem se mnogokrat odločila, da je tega dovolj. Zdržala sem največ kakšen teden pa je spet prišel trenutek, ko sem popolnoma izgubila oblast nad sabo. Začela sem se sekirati, ker so mi prijatelji govorili, da sem se spremenila. Včasih sem bila vedno nasmejana, sedaj pa je v moji glavi le še HRANA HRANA HRANA…Tudi fanta sem pustila povsem brez čustev. Zdelo se mi je kot da sem prazna, da me nič ne gane…Fant me ni pustil pri miru in je silil vame. Sprva mi je šlo na živce, vendar sva sedaj že nekaj mesecev spet skupaj… Edina osba, ki sem ji zaupala je mami, vendar sem ji zagotovila, da se je to končalo.Takrat sem občutila veliko olajšanje in res kakšen teden nisem bruhala. Prosila mi je, naj ji zaupam in bova ob potrebi skupaj poiskali pomoč. Nekako je ne upam razočarati in ji povzročati skrbi…Že takrat mi je bilo mučno…
Mislim, da je sedaj še dovolj zgodaj, da se sama rešim iz tega, zato vas prosim, da mi svetujete… Rada bi na novo želela, ker se počutim ujeto v začaranem kogu.

Hvala!

Lep pozdrav vsem!
Najprej odgovor Pozitivki:
Bolnica pač je institucija,kjer pač morajo pacientu zagotoviti neko nego.če je ta idealna zelo težko rečem.Jaz sem bila kljub letom (22) na otroškem oddelku,saj je tudi moje telo bilo oziroma še vedno je otroško.Tako mi je moja pshiloginja ‘zrihtala’da sem bila lahko tam in ne na intenzivnem.Moram reči,da je bil odnos zaposlenih čisto raznolik.Tako so bile tam neke sestre,ki so se delale norca iz te bolezni po domače povedano,drugim sem se smilila nekatere pa so me tretirale kot bolano osebo in so mi s tem dajale zelo pozitivno vzpodbudo.Glede bruhanja na oddelku je bilo tako,da sicer ni bilo zaželeno,vendar sem tudi jaz igrala z odprtimi kartami in ko sem šla bruhat,sem to tudi povedala.Pozitivka,ti si zdaj na faksu,naj še povem,da sem tudi jaz bila en čas študentka in to je bil zame grozen čas.Moja odvisnost od hrane se je razširila še na alkoholno odvisnost,saj v bližini ni bilo več staršev in tudi litr vina je bil precej cenejši kot pa cela požrtija.Letos se tako spravlam nazaj,vendar mislim,da je še malo hitro in ne bom preveč žalostna,če ne bom sprejeta.
Luna18:Tebi lahko pa rečem le da to kar se dogaja s tabo ni ‘normalno’nikakor pa nisi edina ki se ji to dogaja.Srečo imaš,da te mama razume in mislim,da če imaš vsaj starše take,da jim lahko zaupaš,da je to velik plus.Tudi moji so namreč bili taki.Mislim,da si uvidela,da imaš problem,vendar je pred teboj težka naloga kako se ga lotiti.

Zdravljenje v bolnici taki ali drugačni pa nikakor ne more biti uspešno,če si oseba tega sama ne želi.Jaz sem bila že v veliko bolnicah od enote za adolescente do samopomoči,vendar mi nikakor ni zneslo kaj rešit.Zdaj,ko leto in pol obiskujem PUM ali projetno učenje za mlade katerega režim je še bolj blag kot v šoli,pa sem sama od sebe ob pomoči že prej navedenih staršev in pa mentoric v tem programu,črtala alkohol,ki ga nisem poskusila že več kot leto in tri mesece in zatem še samo bruhanje,katero zgodbo pa že poznate.
Torej če vas zabetonirajo nekam,nebo nič pomagalo če ne boste same hotele rešit se.
Jaz imam pa zdaj pred sabo resen načrt malo več jesti in s tem pridobit kak kg ali dva.Ne sliši se težko,vem…….vendar je ta del po moje najtežji od vseh!
Lepo se imejte,Nina

Nina pravi: Zdravljenje v bolnici taki ali drugačni pa nikakor ne more biti uspešno,če si oseba tega sama ne želi.

Jaz si takoooooooooo želim! Hočem! Toda je želja dovolj? Potemtakem se lahko že zdaj vsega rešim, danes, ta trenutek, zdaj! Tako zelo zelo si želim, da bi šlo mičkeno lažje, samo malček. Da bi se znala odreči. In ves čas si pravim – kaj bo pa potem bolje, če boš jedla in bruhala? NIč, samo slabše.

Naj ti uspe pridobiti tiste željene kilograme. Saj vem, da veš, da zmoreš.

Luna, ti pa “navali” na pomoč, dokler je še tako zgodaj. Povej mami kaj se spet dogaja s tabo! Ne boš je razočarala, verjemi – bolj jo boš, če ji ne boš povedala, ker bo potem (enkrat ji boš itak povedala) videla, da ji nisi zaupala. In to boli bolj kot to, da ji poveš zdaj in ji tako ZAUPAŠ: MORAŠ!
Zato pa so mame!

Meni se zdi, da se zadeva vsaj malo razbremeni, če nekomu poveš. Vsaj poskuša te nekdo razumeti. Že tako skrivaš bruhanje.
REs je, da če kdo ve za tvoje težave (npr. doma), te zna nadzorovati ali kaj podobnega. AMpak vsaka pomoč je dobrodošla. Četudi si nervozen do amena, ko ti nekdo hoče preprečiti svoj “ritual”.

It”s a tough one… but we can make it somehow…I guess…

Ja saj želja nehati bruhat mislim,da je v vsaki od nas.Mene je osebno najbolj jezilo,ker ni blo več dvournega rituala in tako sem ostala brez dela vsaj minimalno dve uri na dan. Zato ta čas si je treba nekako zapolnit.Če ti povem,da sem za letošnjo Veliko Noč pobarvala že skoraj 20 jajc,se sliši smešno ampak vsaj nekaj je.Če bi se vrnila na lansko bi bli zdaj brez pisank :).
Želja nehati bruhati,je vsekakor premalo.Moraš imeti tudi željo da se odpoveš temu ritualu in to je ravno najtežje.Ker meni se zdi,da si moraš reči: Želim si nehati žreti.Zato želja po prenehanju bruhanja sama gre.Kaj češ govorit:ne želim si bruhat,če pa imaš poln trebuh in si kot balon.Mislim da je to to.
Ne bom več govorila kako težko je,ker se pesem ponavlja,rekla bom samo: Koliko je še težjih stvari.A bomo takrat tudi vedno odnehale?

Ja ti imaš čisto prav, NEHATI ŽRETI je pravo geslo!
Danes razmišljam, da bi sigurno ne mislila na hrano (in jedla in bruhala), če bi počela nekaj kar me zanima, kar mi je v veselje.
Sicer mi je tematika na faksu zanimiva, ampak takooooooooo težko kaj naredim. Oziroma sploh ne.
Da ni to samo izgovor, da bi rada kaj drugega počela. KEr ta hrana in bruhanje mi omejujeta možnosti na minimum. ČE pa ni vseh teh ritualov pa so možnosti za kaj počet neskončne.
Torej, smo spet tam, lotit se je treba.

Jaz kar mislim, da bo prišlo samo od sebe, da nekega dne sploh ne bom več žrla in bruhala. Preprosto, da ne bom več rabila tega. Ok, če na to čakam, potem ne bo mič iz mene. Toda, ker se mi zdi, da sem se že toliko trudila, pa še premalo zgleda…

NEHATI ŽRETI JA!..Sliši se tako preprosto..Nekaterim se zdi verjetno smešno lahko…Včasih se zdi tudi meni, vendar kaj ko pa je dovolj le trenutek, ko ne misliš na nič drugega kot na hrano…Vse je le v odnosu do nje in treba ga je spremeniti!
Mogoče res pomaga, da si napišeš urnik in jedilnik, česar se dosledno držiš. Moraš se zaposliti.
Pozitivka, meni se dogaja podobno kot tebi. Počutim se omejeno in zato sem nesposobna vsakega drugega dela. Pred menoj se nahaja odločilen del gimnazije, bliža se matura. Trenutno sem pod velikim pritiskom, ker želim priti na medicino, ki ima precej viskoko omejitev… Ne vem kako bom sposobna zbrati potrebne točke, ker mi enostavno zmankuje energije.
Mogoče bi bila rešitev, da me ne bi bilo nič doma, da bi zamenjala okolje, vendar to zaenkrat ni mogoče…
TREBA JE NEKAJ NAREDITI!ZAKLJUČITI VSE SKUPAJ!
Sploh ne morem verjeti, da se mi to dogaja…Včasih sem namreč punce za karere se je govorilo, da bruhajo, obsojala.
VOLJO MORMAMO IMETI, JEKLENO VOLJO IN SPREMENITI ODNOS DO HRANE!

Pozitivka!
Kaj pa študiraš ti? Mislim,ko se ne sliši,da bi te najbolj zanimalo,ali pa se tu čisto motim.Jaz sem študirala nemščino in sem videla,da u bistvu tega sploh nočem.Jezile so me stvari kot so podrobno členjenje jezika,ki ga noben zelo dobro govoreči nemec niti od blizu ne pozna.Spoznala sem,da znam komunicirat in več enostavno ne potrebujem od nemščine kot to.Sedaj tako tudi nudim inštrukcije za srednje šole iz nemščine in angleščine in tudi to mi zapolne čas.Pred kratkim sem šla delat še izpit za certifikat iz angleščine in je kr fajn šlo,tako zdaj čakam na rezultate.
Mislim,da ti manjkajo predvsem ročne spretnosti.Jaz jih tudi nikakor nisem poznala preden sem šla na PUM.Tam sem pa začela kar nekaj izdelovat iz fimo mase,das mase,gline in podobno.Tako imam zdaj tega kiča še pa še,vendar pomaga.Poglej tut skoz okno kaki dnevi so.Pojdi ven,pa hodi sama okol.Pa magari tudi po trgovinah al pa kje,samo pojdi tja z minimalno vsoto denarja ali pa sploh nič.Pojdi ven na kavo,ne kuhaj si je sama,tudi če biš sama sedela pred kafičem,pa kaj.Najbrž si se itaq zaprla pred prijatelji.Kot smo se vse ostale.Jaz sem zadnje tri petke bila obvezno zunaj kar prej nisem bila vsaj tri leta ne :).Edino kar ti ne priporočam je gledanje tv-tu boš namreč še bolj padla v razmišljanje….še posebej pri kakih nadaljevankah.Ne vem ne znam ti več kako pomagat kot to…..ker smo si u bistvu vse takooo različne,veže nas pa ena skupna točka ane…?

Luna zdravo,

Želim ti čim bolj uspešne priprave na maturo, sploh kar se da mirne. Ker sem to dala že skoz, ti lahko povem, da matura ni nek bav-bav. Dobro jo boš naredila sploh, če boš manj pod pritiskom. Saj vem, da je glede nato, da si želiš priti na medicino, to težko, ampak ker ti tak način sigurno koristi (manj pritiska namreč), stremi k temu.

Če takole razmišljaš na primer: ok, matura je tu, treba jo je naredit, to jo itak bom. Pisala bom pa najboljše kar je možno in to že vnaprej vem, ne glede na to, kakšni bodo rezultati na koncu. Sem pa pametna in mislim sedaj samo na šolo.

POskusi tako misliti, večkrat na dan. JAz se zdaj tako trudim, da bi delala za faks. In verjemi, en dan mi kaj uspe in sem čisto že navdušena in računam kaj vse bom drugi dan, potem pa zabluzim s to hrano…In potem se zavleče v par dni in…že skoraj spet obupam, poj si pa rečem: Ne, če sem se odločila, da bom naredila, potem bom. In vsakdo lahko anredi, bom ajz tudi!
Poskusi se čimmanj obremenjevat, tudi če enkrat bruhaš…Pa pojdi potem naprej kakor da ni bilo nič…čim bolj daj na stran vse skupaj…Glavni cilj je zdaj šola…

KAr se jedilnika tiče, se v bistvu strinjam, čeprav sama tega ne izvajam. NAmreč, cel dan skoraj čakam samo, da bom začutila vsaj malo lakote, da bom lahko jedla. Se je treba vprašati kaj je tako lepega in veselega in dobrega v tej hrani, da nam daje tako olajšanje, zadovoljstvo…
Včeraj zvečer sem spet opazila…Pojem eno skledico in nisem več lalčna, todfa pripravim si še eno porcijo, samo zato, ker je bilo dobro. In saj veš, vse dobre stvari so v majhnih flaškah – torej vzemi vsega dobrega po malo. Ker enkrat je dobro, potem vzameš še in še, ker je dobro, na kocu pa že toliko, da se ti zdi neumno zakaj si toliko vzel in potem greš bruhat (govorim v svojem imenu).
Torej ja, ta odnos do hrane – spoštovati jo, hvala Bogu da je dobra, toda to še ne pomeni, da je treba pojesti celo zalogo teh dobrot…Tudi n amorje greš samo za nekaj časa, pa čeprav je tako super, ampak ravno v tem je čar!

Lp, drži se maksimalno dobro

Zdravo Nina!
Zanima me že študij (geografija), ampak poglej: jaz se spravim učit, pa začnem zraven nekaj jest (seveda sploh nisem lačna). In potem se ne morem ustavit in nadaljujem do bruhanja. Potem sem seveda izmučena in razmišljam o tem kaj sem, kaj bom in kaj bi še lahko…jedla…in se obtožujem kaj vse bi se lahko v tem času načila.
saj vem, treba je prekinit tok hrane in iti v krog učenja, kjer hrana nima prav nič veze zraven in se o tem sploh nima kaj za razmišljat!

JA, seveda, tudi jaz sem se zaprla pred prijatelji in se zdaj počutim zelo soamljeno, tkao da je nujno treba nekaj narest v tej smeri. To je samo zaradi teh nesmiselnih misli… ta hrana in bruhanje mi vzame sigurnost vase in potem se tudi pred drugimi nerodno počutim.
Težko je, res je težko…Jaz imam problem že, če se hočem sama kam odpravit…ker mislim, da bi mogla bit v družbi, pa se potem še zaradi tega sekiram…toda saj imaš prav, bolje iti nekam sam, kot pa ves čas viseti doma.

Si že dobila certifkikat za angleščino? Sem res vesela, da si tako odprta, da lahko učiš srednješolce. JAz sem še nekako v stanju zaprtosti pred drugimi ljudmi. Zdi se mi, da se odprem edino pred tistimi, za katere vem, da imajo podobne probleme. Tako čutim, tako sem opazila.

Nina, jaz sem sicer na čakalni vrsti za bolnico, toda rada bi si že prej pomagala, saj veš…

Želim ti najboljše, piši še kaj.

Pozitivka!
Trenutno še čakam do petega maja na rezultate,drgac pa bo to že hitro minilo,glede na to,da mam še rojstni dan vmes :).
Ja,saj sama vem kako je ker u bistvu vsako prosto minuto daš za hrano in ti nikakor več ni da bi kam hodil,zato tudi osamljenost,saj so preijatelji že naveličani stalno poslušati tvoje zavrnitve in izgovore.Zato pa zdaj,ko sem na PUMu že drugo leto je to drugače.Tja grem vsako jutro vsak dan razen vikend in tam je stalno nekaj za počet.Ravno danes se odpravljamo na neko predavanje o mladih in alkoholu,jutri praznujemo moj rojsn dan itd…
Ta bolnica je pa tako.Upam,da ne čakaš dolgo in da boš notri našla kar iščeš.Jaz nisem. To stalno nadziranje mi je stalno šlo na živce,saj sem samo čakala kdaj se kdo od paznikov umakne,saj konec koncev je tudi v življenju tako….pride nešteto trenutkov ko boš sam.In kaj boš takrat?Ker skoraj garantiram ti,študija ne boš izdelala na tak način(op.moj brat ravno piše diplomo iz geografije in zgodovine :)),ker vem da je ta študij zahteven.
Pozitivika,odločitev je tvoja in samo tvoja…sicer pa 100 ljudi 100 čudi in enmu paše nekaj drugemu drugo ane 🙂
7sins,7ways to heed

Ojla.

Veš kaj sem pravkar ugotovila… ne morem pa konec, ne morem s pomočjo lastne volje. More se zgodit en “preklop” v meni, da bom lahko nehala bruhati. Danes sem v stanju, ko sem cel dan samo jedla, zdaj pa bruhala, ker enostano nisem več zmogla vse tiste mase zdržat v sebi. Ja, tako je…
Sem se že dostikrat boljše počutila, moram priznat. Sem že začutila, da mi ni treba niti jest, niti bruhat. Zdaj pa ni tako in kaj čem, ne morem nič!

Povej mi Nina, kdaj pa si ti prvič zdržala dalj časa brez bruhanja, v bolnici?

Jaz ne vem več kaj naj še naredim. Ali bo res potrebno, da mi nekdo na silo vzame to mojo odvisnost. Ne morem nič več delat, totalno sem nemočna. Pomagat si ne znam, domači mi tudi ne znajo, kaj naj še rečem. Stanje je kot je in ne znam se hitreje premaknit naprej. Vem, da se bo enrkat premaknilo, ampak a naj kar bom tako in čakam…

Ojla!
Tudi bolnica je meni bila le nov način skrivanja bruhanja.Jaz sem nehala prvič bruhat točno na dan 23.9 ko sem prišla domov.Prvi obrok se še točno spomnim je bil krožnik paradižnikove juhe in rezina polnozrnatega kruha.Potem pa sem postopoma jedla bolj pasirane stvari kot so krompirjeva omaka,kumarična omaka,in kr hitro prešla na pražen krompir,vendar vedno u kombinaciji z zelenjavo.Tako sem vedno pojedla celo zelenjavo in malo krompirja ali njokov ali karkoli je pač bilo.Še sedaj veliko jem juhe in zelenjavne stvari.
Zdaj jem tudi že zelenjavno pico ali pa pečen krompir in ribe.Pol je teža narastla sem pa zopet zapaničarla in začela res malo jesti.Bruhanja ni blo,je bilo pa izmikanje obrokom.Še posebej popoldne.Tudi zjutri marsikaj nisem pojedla,kar sem kasneje rekla,da sem.Do sedaj še nisem jedla moje najljubše hrane in sicer čufte v omaki sam kaj vem raje se ne izpostavlam in ob tem mi tudi mama pomaga,ko kuha.Zdaj ko se bliža poletje bom jedla tudi več solat in si že printam recepte zanje :). Meni se zdi,da sem kar imela srečo,da nisem nikoli preveč marala sladic,slane stvari pa zelo.Tak da tudi s to hrano potešim tiste lušte.Jaz vem,kako težko je,vendar ko si enkrat tako daleč kot jaz se morš odločit a bi rad živel ali ne.In tako je bilo z mano. Še zdaj namreč se mi zdi,da bi bruhanje pomenilo konec.

Zdravo,

sama ne bruham, se pa najdem v vseh teh omenjenih stvareh (ritual, nažiranje, slaba vest). GROZNO me je strah, da bi se zredila, že sedaj sem tak slon; pa rada bi razmišljala drugače.
Za “ta problem” ve le človek, ki je 1000 km stran od mene, prijateljem se nekako izogibam itd. Saj veste.

Kaj in kako sedaj? Mi mogoče lahko predlagate, kam se obrniti na pomoč – le za kakšen pogovor, nov stik, da ne bom več tako sama? Lahko tudi psiholog.

Hvala, t.

Čau Nina,

Kako ti gre?
Jaz sem na splošno v redu razpoložena, ampak se mi zdi, da sem pod dodatnim pritiskom zaradi izpitov in je bruhanja še več. Oziroma hrane nasploh. Včasih mi uspeva, da se ne sekiram več, ker pač tako je. Kdaj bom nehala , takrat ko bom na to pripravljena ali si rekla dovolj je?

Če se vprašam zakaj počnem stvari, ki mi niso všeč, se zamislim…Morda mi je pa le všeč, da toliko spravim vase?Da se prenajedam. KEr v tistem trenutku, ko to počnem, je res ok, v bistvu je zraven prisoten že občutek krivde, v smislu kaj spet ješ, če ti ni treba.
In to je zdaj vprašanje – zakaj jesti, ko nisi več lačen?
To mi je res čisto mimo. Zakja se polniti do onemoglosti? Kaj si s tem sploh polnim? To je le izogibanje odgovornosti se mi zdi.

Kaj naj rečem, kaj naj rečem,… Samo upati na bolje ni dovolj, treba je v akcijo!

LP; veliko sonca in smeha ti želim*