Obvestilo iz MON in vaše mnenje?
če bo vse prav, bom že v sredo pobegnil domov., tako da se bova nažalost zgrešila.
Glede na uro, boš najbrž malo počakala na izvide krvi, drugače pa mislim da amb. pri najini zdravnici kar hitro teče. (razen če se jim sesuje računalniški sistem.:-(( potem se pa čaaaaaka… ).
…Ampak po vremenski karti sodeč bo v četrtek hitro teklo !!! 😉
LP Miha
PS. pregled boš pa itak opravila ‘z odliko’.
Hahahah, hvala za tolažbo. No, ampak jaz itak vzamem zadevo tako, kot, da bom čakala cel dan. In potem sem ful vesela, ker se zamudim le kakšne 3 urce, hahahaha.
Ja, čaka me pa kri, rtg pljučk, pa naša Južničeva me bo pretipala okol in okol. Mam že rahlo kače v glavi… :)) Mal strah….. V sredo imam pa še UZ pri dr. Guni. Jao…. No, pa saj ti veš, kaj so to kače v glavi. 🙂 Te dni mi noben ne more pomagat z nasvetom. Bo treba ta cajt pregurat. 🙂
Dej, Bedanček, ti jo kar popihaj domov v sredo. Juhej!
Aja, kdaj pa greš na PKMC? Imaš že date z dr. Zverom?
Kristina, drži se na pregledu. Malo živčkov pa mora bit i – sicer pa bo vse ok, – ker mora bit (kot sama rečeš).
Saj vem, da te nič ne potolaži razen ok izvida. Sama bom bolj na trnih drugi teden, ko ima Jakson kontrolo.
Miha@
Jakson je ok, v šoli pa še ni (smo jo odložili za eno leto). Hodi v vrtec (ki je zanj nujno zlo- “mama, kaj ne bi vrtca odplačala, da bi me lahko čuvala babi?”). Vztrajam, pa čeprav je včasih hudo in se mi trga srce. Sicer pa je otrok s pp in ima dodatno pomoč v vrtcu (še en razlog da hodi).
Drži se – kdaj pa bo dan D?
lp, petra
Mateja, itak, ko je pregled ali kontrola tik pred vrati, se nam pojavljajo ponavadi vsiznaki limfoma, ki potem, ko izvemo, da je vse ok, čudežno TAKOJ izginejo. No, to so te kače v glavi, o katerih pišem, hehe.
DRŽIMO SE VSI SKUPAJ!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
O, Kristina tole “da sem nam pojavijo vsi znaki limfoma pred kontrolo, ki kasneje čudežno izginejo” pa ne bi mogla boljše napisati. Živa resnica. Mozeg deluje 100 na uro, domišljija pa tudi.
Res DRŽIMO SE VSI SKUPAJ!!!
lp, petra
Mateja, že spat?
Ali si samo želiš dobiti najboljše sanje pri škatu Zaspančku?
Moj sinko ko še ne bi šel spat, mu povem pravljico o škratu Zaspančku, ki deli sanje. Čim hitreje greš spat, tem lepše sanje lahko izbereš. Če pa dolgo kolovratiš, pa ti ostanejo samo bedaste sanje brez repa in glave.
Pa lahko noč!
lp, petra
Saj sem vedela, brez repa in glave.
Naša lačna usta so: moj mož in moja pubertetniška hči.
Petra, moram reč, da imaš enkratne zamisli-zgodbice. Jaz se kaj takšnega nisem nikoli spomnila. Je pa res, da moja hči ni nikoli marala poslušati pravljic niti jih brati. Pri njen je vžgalo samo:Lahko noč, pa ena bolha za pomoč, če te pič, pa mene poklič!
Nočko!
Ojla petraT!
Tale pravljica o škratu Zaspančku, ki deli sanje, mi je ful simpatična. Domiselna! Jo bom kar zase poskusila uporabiti. Saj šele sedaj po končani kemoterapiji, je že kar 5 mesecev, okušam vse strahove, nesmiselne in smiselne misli, pa tele kače in domišljija vse deluje 100 na uro.
Kdo bi si mislil, da je vrnitev v “normalno” življenje tako naporno…
kaj pravi Jackson, ga škrat zaspanček večkrat obišče?
lp, maja
Miha!
Jaz sem ves čas kemoterapije pila čaj. Skuhala sem si šipkovega, ali planinskega, ali lipovega, ali hibiskus. Kakor mi je kdaj pasalo. Nesladkanega. Spila sem ga po 3l na dan, da se je telo prečistilo vseh “dobrih” strupov. Vsak dan pa še skodelico čaja rastline kordabenedikte.
Pred dobrim tednom sem se lotila zelenega čaja….
Meni je pasalo, ni naredilo nobene škode…Sedaj sem že 5 mesecev po koncu zdravljenja.
Kavica pa….tako opojno diši, hmmm….piti pa je ne morem…
Drži se!
lp, maja
Maja,
to z “normalnim” življenjem je res smešno. Ko imaš kemo, si tako želiš tega trenutka, potem pa ugotoviš da to preprosto ni več to. Ni več tisto normalno življenje kot si poznal prej. Strahovi , dvomi postanejo tvoja stalnica – včasih manj, včasih več. Domišljija deluje 100 na uro in iz vsake malenkosti znaš naredit slona in obratno – stvari, ki so te prej vrgle iz tira, so sedaj preprosto ravnodušen. Moje življenje ni »normalno« , je drugačno, Drugačno kot sem ga bila navajena. (včasih si zaželim – ko imam krizo – da bi nekdo ustavil konje in bi jaz izstopila iz tega voza). Ko smo končali kemo, so nam rekli, sedaj pa živite normalno. Nihče pa ni povedal, kako. In da ob tem normalnem obstajajo trenutne omejitve (za nas čofojočo famijo še posebej hudo!) – nič namakanja v bazenih, toplicah. Saj bo napočil čas, ko bomo lahko tudi mi skoknili v bazen – ampak tudi takrat naše življenje ne bo normalno. Bo drugačno. Res je, da je naši družini rak prinesel bogate izkušnje, ki jih brez bolezni ne bi bilo. Da smo spoznali čudovite ljudi, ki nam najbrž ne bi nikoli križali naše poti. Tudi tukaj na forumu. Da smo bogatejši za izkušnje… včasih se počutim tako, da bi lahko gore premikala..Točno tako. Rak mi je tudi dal elana, da stvari spravim na pravo mesto – točno tam, kjer čutim da morajo biti in kjer želim, da so. Problemi v službi? Težave z denarjem, spor s šefom ali prijateljico – vse postane rešljivo.
Prav zato moje življenje ni normalno, je samo »normalno« ali bolje drugačno. Pozitivno drugačno.
Lp,petra
P.s.
Upam, da ni nič narobe, če sem se malo zafilozofirala, ampak tako čutim.
Maja,
prej sem se tako zatipkala, da sem pozabila na škrata. Ja – včasih je “palilo”, sedaj pa razmišlja, ali ga mogoče poskušam malce naplahtati in da škrata sploh ni. Ampak ko se zjutraj zbudi… če so sanje lepe, je zanje gotovo kriv škrat.
Maja, meni so na psihoonkologiji, ko sem hodila na sprostitvene tehnike, soborci, ki so bili že PO zdravljenju (jaz pa po tik pred zadnjo KT) govorili, da me najhujše še čaka. In je res tako. Najhuje je prve pol leta do eno leto PO zdravljenju. Ko ostaneš “sam” z vsemi stranskimi učinki zdravljenja, strahovi pred ponovitvijo bolezni…… Ni več zdravnikov okoli tebe z vsemi možnimi arcnijami…. Potem to malo popusti. Ampak tik pred kontrolo je spet vse to žive. Kače začnejo vijugat po glavi. :)) Ma, ja, bo že. Cajt naredi ta svoje!