Zanima me, kako je pri nas urejena pravica obveščenosti svojcev o stanju bolnika? Rečeno mi je bilo, da bom lahko informacije o očetu zvedela šele čez 2 !!! dni oziroma, če bo spet v življenjski nevarnosti!!!! Najprej so mi dejali, da naj grem domov, da ko ga premestijo, mi bodo dali informacije, sedaj pa na tem oddelku to! Doma smo na koncu z živci, mama je srčni bolnik, nepokretna in to zelo vpliva nanjo, ko ne ve, kaj je z njim. In tudi na nas, saj se bojimo, da bo znova doživela infarkt. A kot hči resnično ne morem priti do informacij o njegovem zdravstvenem stanju?

Pozdravljena avtorica tega posta
Jaz osebno bi vztrajala, da mi morajo povedati kaj se dogaja z mojim očetom, ker to je tvoja pravica in zdravniki morajo dat informacije o bolniku. Kaj se delajo norca zdravniki? Jaz bi jih takoj prijavila, pa nikoli nisem bila žleht, sedaj, ko pa vidim, da se dela zelo huda krivica pa ne popustim niti za milimeter ne, ker mi že pošteno gredo na živce posebej to naše zdravstvo. Kam smo prišli madonca? Seveda imaš pravico izvedeti za svojega očeta vse, do potankosti, ker to ti ne more nihče oz. ne sme vzeti pravico. Razjezi se malo. Če si prijazen potem mislijo ah saj lahko že pometamo z njo kakor jim paše. Ne, ne dovoli si tega.
lp,

Ljube duše, vsak bolnik ob sprejemu v bolnico podpiše izjavo, da dovoli ali pač ne dovoli dajati informacije o svojem stanju in če dovoli, navede komu. In če se tudi v vsakdanjem lajfu obnašate tako kot tu na forumu, se ne čudim, če ostajate brez informacij. Predno se spravite na ničkrivo osebje, preverite pri hospitaliziranih svojcih kaj so podpisali – seveda če si vam bodo upali povedati.

Še vedno pa sem prepričana, da se s prijaznostjo in dobro voljo doseže mnogo več, kot pa z aroganco in nastopaštvom.

No ja, kljub lepi besedi in prijaznosti do sester (ker drugače se ne znam pogovarjati), so včeraj tudi mene pustili v megli. V KC-ju imam očeta in ko sem vprašala dve sestri, kdaj bi lahko dobila kakšne info o stanju in rezultatih preiskav, sta se začeli vesti tako, kot da zahtevam nekaj smešno nemogočega. V izjavi ob sprejemu v bolnišnico sem seveda navedena kot oseba za dajanje informacij, zraven sem po naročilu sestre na sprejemni vpisala tudi svoj telefon. No, pa so bili odgovori naslednji: da zdravnikov nikoli ni na oddelku in da jih še sestre iščejo, da jih ne morem klicat, ker na ta način noben ne bo nič povedal, saj ne vedo, kdo je na drugi strani žice (ok, razumem in sprejemam), da oni pa mene že ne bojo klicali, haha, kaj si vendar predstavljam. Sem jima povedala, da so z drugega oddelka klicali brez problema, pa sta zavili z očmi, češ da to je pa pač mogoče njihov sistem, ampak tu tega ni. In potem sem dobila predlog, da mogoče no, če že hočem, lahko pridem zjutraj med pol osmo in osmo v času vizite. Po osmi uri pa zdravniki pač grejo. Kar je meni povsem nemogoče in neizvedljivo, sicer pa glede na to, kako sta mi to predlagali, je bilo več kot očitno, da to ni nobena praksa. In tudi če bi to naredila, bi me zdravniki najbrž v rit sunili: kakšna vizita pa bi to bila, če bi v teh pol ure uleteli vsi svojci spraševat za informacije o bolnikih. Prijazno sem se zahvalila in odšla nazaj k očetu v sobo z namenom, da se v naslednjih dneh domislim nove taktike…

Zdravniki se kar malo izogibajo dajanja informacij po telefonu ker je prihajalo do zlorab. Ker le kako pa naj zdravnik ve kdo ga kliče in če je res tisti za katerega se predstavlja.

Jaz bi vseeno klicala še enkrat sestre in se vsaj pozanimala kakšne preiskave je oče imel oz. na kakšne je še naročen. To ti sestra lahko pove,

Pozanimaj se tudi kdaj je lečeči zdravnik dežuren in se pozanimaj za čas njegovih ur dajanja info. – tako uro mora imeti vsak zdravnik določeno in ob morebitni nedosegljivosti zaradi nujnih opravkov mora določiti drugo uro.

Imaš še skrajne možnosti. Klicanje zdravnikovega nadrejenega ali pa varuha bolnikovih pravic.