najprej živjo vsem. sem 20 letna mamica 8 mesecni hcirki, z fantom sva skupaj ze 5 let, do 4 meseca nosecnoswti sem zivela pri njemu, vendar takrat nisem vec prenesla pritiska njegove sestre(bivse prijateljice), zato sem spakirala in sla, se zdaj ne zivimo skupaj… sicer cakamo na stanovanje, vendar se sprasujem, ali je sploh vredno biti z njim pod isto streho…do zdaj je hci sprevil samo 3x, ven jo je peljal je 4x, ves čas hodi okoli s sestrinim možem, ko ga naajbolj potrebujem, ga ni…z nama je res malo časaa, ko ga prosim naj bo več z nama, pravi da sem tecna…kadar mu pravim,. če bi presšal pri nama, pravi da mu ni do tega,…tud se3xa je vse manj…mojih želja in načel sploh ne upošteva, zanj je sveto in pravilno kar pravi njegova mama, sestra in sestrin mož…kje sem pa jaz?? in hči?? ,,, pravi da me ljubi, jaz nevem ce me, pravi da je za njegovo obnasanje krivo to, ker ne zivimo skupaj, ampak jaz pa se bojim da bom potem, ko bomo skupaj popolnoma ujeta, sedaj mi le pomaga mama, sicer sama nebi zmogla, s fantom si itak ne morem kaj pomagat…ko ga prosim ce bi lahko naslednji dan prisel bol hitro, npr. okoli 10 ure, pravi da bo prisel nato ga pa ni, tici pa pri mami, ali sestrinem mozu…danes je recimo raje sel s sestrinem mozem ven, kot bi bil z nama delj casa…zelim da bi bili srecna druzina,jaz ga ljubim, hci ga obuzuje, kaj najj??? naj ga pustim, naj vztrajam?? … Najlepsa hvala!

Draga mlada mamica!
Vprašati se moraš, ali si želiš takšnega sopotnika ob sebi in hčerki, kateremu očitno več pomeni družba, bodisi svaka, mame,……
Če mene vprašaš…..spremenil se ne bo, očitno je mamin sinček in mu vse drugo pomeni več kot ti in hčerka, katera ga pišeš obožuje! A na koncu kaj bo imela od tega, hčerka mislim….ko ga bo najbolj potrebovala, rabila, bo vedno imel druge opravke, druga druženja,….
Naredi velik obvoz in zaživi življenje s hčerko, mogoče pa vaju kdaj obišče tudi sreča v troje :), glavo gor in novemu življenju na proti, hčerka te potrebuje!
Srečno!

Živjo, mlada mami!

Obnašanje vašega fanta res ni ravno obetajoče… Vendar na vašem mestu še ne bi vrgla puške v koruzo. Izrazili ste skrb, da boste potem na nek način ujeti, če boste zaživeli z njim. Zakaj imate tak občutek? Če se vam zdi, da je preveč navezan na mamo in sestro, potem bo mogoče pomagalo, če bosta zaživela skupaj, odmaknjena od njegovih in vaših. Očitno nekako tudi sam doživlja in priznava, da tako kot je sedaj, ni OK, če pravi, da je krivo to, da niste skupaj. Ko boste skupaj, sami trije, neka razlika gotovo bo, kakšna, boste pa videli potem, če boste skupaj. Lahko mu daste možnost, da se izkaže kot odgovoren partner in očka…

Kar se tiče vajinega medsebojnega odnosa se mi zdi, da sta se znašla v začaranem krogu, kjer ste na eni strani vi nezadovoljni, saj seveda pričakujete, da boste vi in hčerka pri fantu na 1. mestu. A ko mu to izpovedujete in ko ga kaj prosite, njemu to ne paše, saj ni ravno lagodno in prijetno sprejemati kritike ter zahteve in posledično se začne izogibati stikom, vi pa ste še bolj razočarani nad njim, kar mu na nek način gotovo pokažete in poveste, a on to znova doživlja kot teženje…

Sem pa razbrala v vašem pismu tudi nekaj pozitivnih plati vajine zveze: 1. pravi, da vas ljubi, 2. nasilja ni razbrati iz vašega sporočila, 3. vi ga ljubite, 4. hčerka ga obožuje, 5. on želi da greste na svoje (nekateri hujši primeri t.i. maminih sinčkov se namreč sploh nočejo odseliti od svoje mame).

Kako torej izstopiti iz tega začaranega kroga in uresničiti to, o čemer govori avtor “Malega princa”, ko pravi: “… da bistvo ljubezni ni v tem, da se dva gledata, temveč da skupaj zreta v isto smer.”? Pomembno se mi zdi, da bi njegovo izogibanje ter vaše t.i.“tečnarjenje” zamenjalo: sodelovanje, dogovarjanje, sprejemanje odgovornosti. Dogovorita se o tem, koliko časa dnevno bi hotel posvetiti svoji hčerki in s tem hkrati razbremeniti vas, ki morate biti na voljo hčerki 24ur/dan. Če bosta zaživela skupaj, se dogovorita tudi glede domačih obveznosti, kot so kuhanje, pomivanje, pranje, likanje, pospravljanje…, pa tudi glede prostega časa namenjega družabnemu življenju vsakega od vaju in nenazadnje še glede časa namenjega vama, kako in kdaj bi si ga lahko zagotovila. Mogoče izhaja iz konservativne družine, kjer navadno mož ženi ne pomaga kaj dosti ali sploh nič pri gospodinjskih opravilih ter negi otroka in se zato težje navaja na porazdelitev družinskih obveznostih, pa še pred svojimi skuša ohranjati svoj moški ponos, mogoče. Dajte mu občutek vpliva in možnost izbire pri sklepanju dogovorov, naj on predlaga, kako bi si porazdelila opravila, saj se jih bo potem bolj držal. Dogovarjajta se, katera opravila so komu od vaju lažja/težja. Nekomu je nekaj bolj naporno, drugemu nekaj drugega, nekomu nekaj bolj leži, drugemu drugo: npr. “ali bi raje skopal hčerko ali pomil posodo?” Ko mu poveste, kaj vam ni všeč, bodite konkretni ter govorite o njegovih dejanjih, ne o njemu samem. Izhajajte pa iz sebe, iz svojih občutkov. Npr. “Žalostna sem, ker si bil danes skoraj celo popoldne s svakom, z nama pa le pol urce.” Njegovih svojcev ne kritizirajte, ker bo to vnašalo razdor med vaju, spremeniti jih pa itak ne morete.

Drugače pa naj bi bili moški nasploh nagnjeni k temu, da se v stresu odzovejo z umikom, kar je za ženske težko razumljivo, saj se me odzivamo drugače, namreč me želimo probleme razrešiti. To naj bi bil eden največjih konfliktov med ženskami in moškimi. Ženska se poskuša moškemu približati, moški pa dobi nagon, da bi se umaknil… Več o tem si lahko preberete v knjigi Johna Graya – Moški so drugačni, ženske tudi, moški so z marsa, ženske pa z venere.

Sicer pa vas povsem podpiram v tem, da od fanta pričakujete več in mislim, da imate prav, da ne pristanete na takšno obnašanje. A upam, da bosta nekako le uspela preseči te težave… Kakorkoli se boste odločili ali se bo zgodilo, vam želim osebnega zadovoljstva in izpolnjenosti ter dobro sodelovanje s fantom, tudi v primeru, če ne bosta skupaj. Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Najlepša hvala, za odgovore… Že pred meseci sva se z fantom pogovarjala da bi lahko šli v tujino živet, zdaj ko je mala še res majhna, bi bilo še sprejemljivo, kasneje bi bilo veliko težje že samo za njo… vendar si je on sedaj to premislil. Jaz pa hči pa bova vseeno šle… v tujini imam sorodnike, tako da sami ne bova… z naslednjim tednom začneva pakirat… mislim da je to prava odločitev, da ga bom morala prosit da se mali posveti, ne hvala…
L.p.

Srečno in se nam javi še kaj!