Spoštovani!

Saj sploh ne vem kje naj začnem. Stara sem 24 let in zaključujem študij. V življenju sem imela le enga fanta, s katerim sem bila skupaj 3 leta. Sem dekle vrednot in veliko dam na družino. V mojem življenju je bilo kar nekaj prelomnic, ki so pustile posledice na mojem vedenju. Pri 15-letih mi je skoraj umrla mama, kasneje se je oče vdajal v alkohol in bil nasilen do mene in nje. Potem pa še finančna kriza in ubadanje še s tem. Vse to me je oblikovalo v zrelo odraslo punco. S tem pa nastopijo težave- zaradi dominantnega odnosa od očeta imam težave spustiti nekoga blizu. To leti predvsem na fante. Pri meni je tako, da takoj, ko mi nekdo stopi bližje, me ima rad in bi rad bil z menoj, se ustrašim, umaknem, stopnja živčnosti je pa tako velika, da bruham dokler se zadeve ne poležejo.

povejte mi, za kaj točno se gre in kako se lahko spopadam s tem.

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Predstavljam si, da so bile to za vas hude preizkušnje. Skorajšnja smrt mame, nasilništvo, alkoholizem,… To so lahko travmatični dogodki. Tudi bruhanje je znak, da se je (nepredelana) psihična stiska prenesla na telesno reakcijo. Življenje in odnosi s pomembnimi osebami iz mladosti vplivajo tudi na to kakšne odnose sklepamo z drugimi osebami. Na nek način so to nove izdaje starih odnosov. Kako razrešiti to breme preteklosti, ki ga prenašamo v trenutne odnose? Z ozaveščanjem in razreševanjem starih in trenutnih situacij. Pri tem nam lahko tudi pomaga strokovna pomoč v obliki psihoterapije.

Sem vam odgovoril na vprašanje?

S prijaznimi pozdravi,

Kako pa izgleda psihoterapija? Je kaj narobe z mano, ali lahko to normalno prenesem?

Pozdravljeni,

psihoterapija omogoča prostor, kjer s psihoterapevtom/tko skupaj (vsaj pri psihoanalizi, ki je vrsta psihoterapije) raziskujeta nezavedno in vpliv le tega na vaše življenje. Govorite o čemerkoli želite in počasi se, tudi ob podpori psihoterapevta, težave lažje razrešujejo, stvari postanejo bolj jasne in s tem prihaja tudi olajšanje.

Nobeden od nas ni popolnoma zdrav. Vsak od nas se kdaj znajde v točki, ko bi potreboval pomoč in bi mu ta tudi koristila. Seveda poleg psihoterapije obstajajo tudi druge oblike pomoči, vendar je raziskovanje nezavednega ponavadi ključ za razrešitev konfliktov ali travm, ki povzročajo razne simptome (psihosomatski simptomi, tesnoba, depresija, panični napadi ipd.) Na nek način lahko marsikaj sami prenesemo, ampak vprašanje je ali je to potrebno? Da se sami mučimo, medtem, ko nam je na voljo neka vrsta pomoči?

S prijaznimi pozdravi,