OBUPANA DO KONCA!
Pozdravljeni!
Želim in prosim za vaše mnenje,saj sem zapadla že v depresijo in tesnobo
Pa bom samo na kratko napisala.Imam prijatelja ki je še v vezi vendar se počasi pogovarjava saj ne želiva prehitevat dogodkov o skupnem življenju.
Boste rekli sama si si kriva ,da je tako ja saj sem si res precej kriva sama,da se mi tako dogaja.Sem res kriva ker ljubim?sem res kriva da sva se pač našla dva ki nisva imela v vezi sreče in zadovoljstva in se tako našla.Zdaj pa k bistvu njegova partnerka tako ve za naju in vse ji priznal pa povedal da me ima rada.Vendar je zdaj postregla vmes še hči,ki mi pošilja maile in mi grozi in ukazuje da se moram umaknit ,saj če ne mi bo to ona ukazala ne več prosila.Dekle je staro 13 let in je vso pošto mojo v očetovem rač. prestreglo saj prišlo do njegovih gesel on pa vedno spraševal le kje se to zgublja da ne dobiva moje pošet dokler nisem jaz odkrila vendar sem sedaj odkrila še včeraj da dekle nagaja tudi po moji službeni internetni strani,moj prijatelj mi pravi ne obupaj ne se sikirat kaj otrok piše vendar nikakor ne morem,čisto sem na koncu čustveno povsem na tleh ali naj se res umaknem nisem sposobna več normalnega razmišljanja.saj otroka po eni strani razumem Sprašujem se pa kaj se dogaja z takim otrokom do kje so njegove meje kaj sploh še lahko pričakujem saj me tak otrok nikoli nebi sprejel .Razmišljam saj me po takih grožnjah in zahtevah še kaj drugega lahko stori.Morda res vidim preveč črno vendar tako se počutim v teh trenutkih.
Prosim vas pomagajte mi svetovat kaj sploh lahko pričakujem še
kako naj razrešim tole nagajanje,da otrok šara po moji službeni strani še oče niti ne ve saj mu še nisem sporočila,da sem tud to odkrila.
HVALA VAM ISKRENA!
Beba,
pomembno je, da se ne spustiš na raven te trinajstletnice. Ti si odrasla oseba in tvoja svobodna volja je, da ljubiš.
Če se kdorkoli počuti prizadet zaradi tega, ker si pač izbrala določenega človeka, je to popolnoma samo njegov problem. Hči si nima pravice lastiti svojega očeta, saj bo slej ko prej spoznala, da mu mora pustiti živeti svoje življenje. Če ga ima seveda rada kot osebo, ne pa da sodi njegova dejanja.
Ni naključje, da si našla tega človeka in bodi srečna, da ti vrača čustva – lahko bi bilo samo enostransko, ne?….
Nikar se ne počuti kriva, daj…. to so čisto normalne človeške zadeve.
Umiri se.. vse je tako, kot mora biti.
LP, Amedea
Praviš,da ne veš kaj te še čaka s strani 13-letnice.Pusti se presenetiti!
Mislim,da je pravi živček,ki se ne pusti, kar tako odgnati proč od očeta.
Razumeti vendar moraš,da je to njen oče in se čuti dolžno,da ti ga brez “boja” ne prepusti.Vsekakor ne moreta vidve biti na isti ravni,ker je ona še oseba-otrok,ti pa ženska z iskušnjami.
Če njen oče ima resne namene s tabo,bo sam slej kot prej uredil doma zadeve.Vsaj na njemu je,da to naredi in se ob enem preseli k tebi,ker v nasprotnem primeru zavaja hči in ženo.
Če je vajina ljubezen obojestranska in se je fiksno odličil,da bo živel s tabo,naj bo mož beseda in to tudi naredi.Če bo nekaj cincal in menštral,bo samo mrcvaril vse najbližnje okoli sebe.Zato se pa tako slabo počutiš.
Dokler ne bo prave odločitve,bo vsak dan posebej težko za vsakega izmed vas.Nisi krop,ne voda.Morda še žena upa,da se bo unesel in ostal doma.To napetost čuti,morda sliši doma kaj neumestnega tudi hči in ni čudno,da je upornica in nagajivka.
Ali te bo kdaj sprejela ali ne,je pa odvisno kaj še bo čas prinesel.
Če gre za pravo ljubezen z vajine strani,tudi to ne bi smela biti ovira.Samo znati bo treba z otrokom,da se ji ne prizadenejo preveč hude psihične težave.Nekaj tega pa je čutiti že sedaj.
Želim srečen razplet,pa poročaj kako se bo razpletlo.LP!!!
Imaš pač smolo, da si naletela na odločno trinajstletnico, ki se spozna na računalnike in nima zavor. Ti seveda problem vidiš samo s svojega stališča in se ti zdijo težave, ki jih imaš, tako hude, da sta se te lotila depresija in obup, pa si odrasla oseba. Zdaj pa se vsaj za trenutek poskušaj postaviti v kožo deklice, ki ji razpada družina in se z vsemi sredstvi, ki ji pridejo na misel, bori za svojega očeta. Čeprav se z njenimi “prijemi” ne strinjam, jo po svoje občudujem. Punca je borka in morda bo glede na to, kako uspešno te je spravila ob živce, celo dosegla svoj cilj in te pregnala iz očetovega življenja. Mislim, da ti sama v tej situaciji ne moreš kaj veliko narediti. Pogovori se s svojim prijateljem in ga skušaj prepričati, da doma “naredi red”. Če bo hotel … In če mu bo uspelo …
Najprej bi rad povedal, da je za trinajstletno deklico razveza staršev zelo hud udarec. Kako je njej, marsikdo ne more zares razumeti, razen, če nima podobne izkušnje tudi sam.
Kako je tebi Beba si tudi predstavljam. Dokler se stvari ne bodo uredile oziroma dokler ne boš vedela pri čem si, bo tvoje življenje precej negotovo in živčno.
Tudi tvojemu prijatelju ni lahko, zlasti če ima težave z odločanjem in če je preveč čustveno občutljiv. Hčerkino upiranje in njena borba zanj mu lahko še vzame pogum.
O njegovi ženi nisi nič napisala, vendar je lahko tudi ona pomemben dejavnik.
Stvar je čustveno kar zapletena in jo je treba razplesti modro in pravično. Žal pa to ni enostavno, ker ljudje povečini nismo čustveno preveč stabilni. Vsi skupaj bi potrebovali tehten premislek in resen pogovor. Če se je tvoj prijatelj dokončno odločil, da ne bo več v razmerju s svojo ženo, bo to moral na primeren način sporočiti tudi svoji hčerki. Primeren način pomeni z razumevanjem za to, kar ona doživlja. Zagotoviti bi ji moral, da s tem ne bo izgubila ne matere ne očeta, le da ne bodo več živeli skupaj. To bi seveda potem moral z dejanji (redna srečanja s hčerko) tudi dokazati. Ko bo hči to izvedela od svojega očeta, ki ji bo dal vedeti, da bo še naprej njen oče, bo to verjetno lažje (ne pa tudi zlahka) sprejela.
Tudi ti boš morala vzeti v zakup, da si šla v zvezo z moškim, ki si je že ustvaril družino in ima do nje določene obveznosti. S tem bo treba živeti, žal ne gre drugače, če hočemo biti odgovorni in pravični.
Vem, da je težko, ko so čustva močna, a se je vendarle treba odločati odgovorno in po pameti, sicer se nam stvari vrnejo kot bumerang.
Lepo te pozdravljam,
Saj ne morem verjeti – Amedea pravi, da si hči nikakor ne more lastiti očeta. O groza! Sedaj imajo ljubice v imenu ljubezni vso svobodo medtem, ko otrokova ljubezen ni več nič vredna.
Biti oče otroku je to za vedno pa četudi ga pustiš samega in se nikoli več ne zmeniš zanj. Ženske pa prihajajo in odhajajo v življenju moškega.
Upam Amadea, da se tvoj otrok ne bo nikoli boril za očetovo ljubezen!
Amedea,zdaj si jih pa slišala.
Alice ima po svoje prav.Otroci se počutijo ogroženi in izbirajo vsa sredstva,ki so jim na razpolago,samo,da oče ostane z njimi.
Del takega cirkusa smo pred več leti imeli pri naši hiši,ko je bivša ljubica mojega moža rekla mojemu otroku”ti smrkavec pa utihni,ko te nič ne briga”.Sin je bil star 7-8 let in se ni stil kar tako in ko je poklica sta oba otroka ji tako lagala,da ga ni doma,da naj neha klicati,pusti mojega atija pri miru…
Toliko,da se razume,koliko nekaterim otrokom pomeni to,da se družina ne razcepi na dva dela.Se pač trudijo po svojih močeh,odgnati tistega,ki se mu reče,”ne pridi prav”.
Vsekakor je na tvojem partnerju, da cimprej uredi zadeve doma, kot pravi Kiara – dokler bo zivel z zeno in hcerjo, je to zagotovo ene vrste zavajanje njiju dveh. Vztrajaj, da se cimprej preseli in loci – ce seveda resno misli. Ko se bo to zgodilo in bo njegova hci spoznala, da je locitev dokoncna, se bo lazje sprijaznila s situacijo.
Seveda so bili problemi v njuni zvezi ze pred teboj, drugace se vidva ne bi nasla. Vendar sta onadva vseeno ostala skupaj, ker je pac to bolj udobno kot pa locitev, se zlasti za moskega, ker ima potem se vedno nekoga, ki mu pere, kuha… nekateri se celo locijo in se vedno zivijo skupaj z bivso partnerico in otroki. Poznam celo primer, ko je bil moski locen in se je po letih in letih pregovarjanj in rotenja s strani njegove nove partnerice k njej preselil sele tedaj, ko sta ga bivsa zena in hci postavili pred vrata, ces zdaj naj se pa odloci, s kom bo. In to clovek, ki je bil ITAK locen.
Kar hocem reci, je, da se moski pogosto odlocijo za najbolj udobno varianto in tisto, ki se jim pac zdi najbolj “sigurna” in tudi, ki so je najbolj navajeni. Ocitno je tvojemu fajn s tabo, ampak uredit zadev – se locit, preselit k tebi – se mu pa ne mudi prevec. Vendar s tem zelo zapleta zivljenje tebi, svoji sedanji zeni in hcerki in unicuje vase prihodnje odnose. Pritisni nanj – ce seveda resno misli s tabo. 99% ljubic caka zaman.
Morda le še misel v zvezi z otroki in ločitvami. Potrebno se je zavedati, da ima otrok potrebo in pravico do obeh staršev, tudi če se ločita. Partnerstvo se lahko prekine, starševstvo pa ne. Dragoceno za otroka je, da se bivša partnerja medsebojno spoštujata in ne “obračunavata” med seboj preko otroka.
Ojoj.
Imeti rad nekoga ali pa si lastiti nekoga ni eno in isto. Žal mi je.
Lahko imaš nekoga neskončno, neskončno, neskončno rad, vendar nimaš nobene pravice pod tem soncem, da si ga lastiš.
Ljubezen ne tišči k sebi, ljubezen spušča in odpušča.
Žalost otroka je eno. Dejanja, ki jih počenja ta 13-letnica, pa nekaj drugega – v sebi ima samo gromozansko užaljenost, ne pa resnično ljubezen do očeta.
Če bi ga res imela rada kot osebo, bi želela, da je srečen in ga ne bi s takimi dejanji pehala od sebe.
Pozdravček.
Amedea
Lepo te prosim! Ti o tej 13-letnici govoriš kot o odrasli osebi. Očitno si pozabila kako je, ko si bila stara sama 13 let oz. nimaš otrok, ki bi bili toliko stari. Sama imam 2 starejša otroka in pri njunih že pretelklih 13-tih letih niti ne bi pričakovala, kaj šele da bi imela pravico pričakovati, da se bo najstnik pri teh letih zrelo obnašal.
To dekle si očeta z vso pravico lasti, ker ga ima rada, kajti pravi starš pripada otroku z dušo in telesom in je torej njegova last. Vsaj jaz tako razumem svoje poslanstvo starša. Vedno sem tam, ko in če in kadar me otroka rabita.
Redko kdaj me kakšna tema pretrese, toda ta se mi pa zdi res pretresljiva. Še včeraj zvečer sem razmišljala o tej trinajstletni deklici, ki se bode z očetovo ljubico. Na tem je nekaj tako nečloveškega, da se mi obrača želodec. Ne more me prepričati nobena vseobča teorija o nekakšni nesebični ljubezni, ker otrok ljubi svoje starše in je sebičen v tem brez meja. In do tega ima vso pravico. Kako naj se otrok odpove očetu v imenu nesebičnosti? Le kje je tu nesebična ljubezen očeta in njegove ljubice?
Da se gre odrasla ženska bosti za moškega z njegovim otrokom je nizkotnost brez primere!!
Zgubila sem še zadnje iluzije o človeškem značaju. Nisem si mislila, da so na svetu taki nečloveški …
ZAKAJ pa se je treba odpovedati ljubezni otroka, ljubezni staršev?!?!?!??!
Kaj oče, ki ima drugo žensko, ne more imeti rad tudi svojega otroka?
Smo svojo ljubezen sposobni dajati samo enemu osebku?
Kako lahko primerjate spolno in starševsko ljubezen?
Vsak od nas ima pravico do ljubezni: tudi Beba, tudi njen moški, tudi tisti otrok.
Zakaj pa je ne bi mogli imeti vsi trije?!?!?!?….
PS: imam otroke.
Preberi še enkrat Bebin post. Napisala ga je odrasla ženska, ki ima dve leti razmerje s poročenim moškim, ki očitno sedi na dveh stolih. V razmerje je posegla TRINAJSTLETNA deklica, ki je na pragu življenja, brez izkušenj in “modrih” pogledov na to, kakšne pravice imamo odrasli, da si po svoje urejamo življenje in izbiramo ljubezni. Kako naj ona iz svoje perspektive razmišlja tako kot ti? Če imaš res otroke, bi morala vedeti, da je to nemogoče. Tega bo zmožna (ali pa tudi ne) čez leta, ko bo odrasla, skusila zrelo ljubezen in razumela, da zapustiti družino ne pomeni tudi ne imeti rad otroka. Zdaj pač rešuje problem tako, kot ga zna. Načeloma ne moraliziram, ampak Beba se v svoji zgodbi vidi kot žrtev in ji je pač treba dopovedati, da to nikakor ne drži.
Oprosti, Sybill, vendar jaz v tej zgodbi ne vidim nobene žrtve.
………..
Je bila katera od vas kdaj na Bebinem mestu ali pa v podobni situaciji?
Samo OBSOJANJE ni nobena rešitev… Ali Beba v svojem postu obsoja to trinajstlenico? NE. Sprašuje nas le, kaj naj naredi, da bi se stvari izboljšale.
Kdo natanko pa je VAM dal pravico, da obsojate Bebo?????…. Prosila je za pomoč, dobila pa pravi napad samih moralnih osebkov… S čim pa si je to zaslužila?……. Ker je priznala, da ljubi?…
…………
Beba, jaz se bom s tem pisanjem poslovila. Želim ti, da uspešno krmariš med čermi ljubezni in da se zavedaš, da si za vsa svoja dejanja odgovorna samo SEBI.
Tako malokrat imamo možnost v svojem življenju občutiti ljubezen… če vama je usojeno, da ostaneta skupaj, vama želim vse najlepše.
Tople pozdravčke, Amedea
Nisem rekla, da je kdo žrtev, ampak da Beba sebe vidi kot žrtev. Nikoli nisem bila v takšni situaciji kot ona in tudi ne bi hotela biti. Pač pa dobro vem, kako razpadanje družine doživlja otrok, saj je bila moja hči pred nekaj leti na istem kot je ta deklica zdaj. Ti sočustvuješ z Bebo, jaz pa z otrokom – imava pač različna izhodišča. Upam le, da bodo odrasli v tej zgodbi dovolj zreli (čeprav zaenkrat nič ne kaže na to), da bodo poskrbeli za dobro te deklice.
Beba, vprašaj se, kakšen dvoličen dedec je to, ki na skrivaj doma potuhnjeno pošilja sporočila naokoli(tebi). Očitno ima dosti časa, verjetno nič ne pomaga v gospodinjstvu in tudi z otrokom se ne pogovarja. Išče izzive in avanture in je poln sladkih (samo) besed.
Sicer pa mu ne gre verjeti, da se ima slabo, če je doma z družino.
Jasno mu povej, da se s poročenimi NE pogovarjaš osebno-intimno in naj te pokliče ko bo ločen, če je zares tako ubogi.
V nasprotnem primeru si ti le njegov ventil, v katerega se vklopi, ko potrebuje svežo energijo, da lažje funkcionira. Verjetno sedaj celo uživa, ko se šenjegova hči sekira.
Niti toliko moškega ni, da bi poskrbel za diskretnost, zavaroval otroka pred čustvenim stresom in se umaknil, če mu kaj ne paše. Je pa še tebe vrgel kot ovco levom.Običajno taki še naprej iščejo, tudi ko se z ljubico poročijo, ker jim manjka adrenalina.
Samo stran in ceni se!
POZDRAVLJENI!
Nisem imela nobenega namena sebe videti, kot kakšnokoli žrtev.Resnično sem bila pa ubupana ,nad tako reakcijo hčerke.Kdo pa pravi da bi hči izgubila očeta,ali ni večja krivica otroku živeti v taki družini, ki so večni prepiri in kjer ne vidi nobene ljubezni,le kaj se spremeni kot resnično samo to da nebodo živeli skupaj.Tudi to sem povedala ,da jo po svoje razumem,saj imam sama tudi otroka,vendar smo se pri nas pač znali na bolj normalen način raziti.Vedno sem ga spodbujala ,kaj se tiče otroka kako se naj pogovori z njo,vendar ker so že predno sva se midva našla pometali vse probleme pod preprogo je prišel dan pometanja.Ne zdi se mi pa glih vredu,da mi nekdo reče da si ga upravičeno lasti ,moje mnenje je tako,da si nihče nikogar nesme lastiti pa naj je to otrok ali odrasel človek.Morda je tudi zato reakcija bila njena taka saj, ji mama pogosto reče veš če ata odide nebova imeli tega in tega še preselit se bova morali saj nebova mogli plačevat stanovanja.Da sem pa žrtev pa se ne počutim samo ubupana sem bila nad tako reakcijo in želela vašo pomoč in mnenje kako bi lahko reagirala,v tej situaciji.Mene se tudi moj otrok nemore in ne dovolim ,da se me lasti,saj nisem nikoršnja last niti jaz niti moj otrok.Morda imam napačno mnenje.Otrok ostane vedno tvoj otrok tudi ko odraste in zaživi po svoje.ali mu lahko to preprečim z razmišljanjem ,da je moja last.Če imaš nekoga resnično in iskreno rad mu privoščiš,da je srečen, ne si ga lastiš in omejuješ.Tako je moje mnenje.
HVALA VAM
Beba***