Na vaša vprašanja sem že odgovarjala,a sedaj postavljam vprašanje vam.Upam,da mi boste lahko odgovorili,zato vam bom čim krajše opisala svoj problem.
Pred letom in pol sem spoznala prijetnega fanta,kateri mi je takoj priznal, da je ozdravljen narkoman. Priznam, da sem bila tisti trenutek v šoku, a sem si dopovedala,da za njegovo preteklost ga ne smem obsojati.Takrat mi je bilo pomembno edino to,da se bova razumela.Živel je sam in me takoj povabil v skupno življenje.Seveda sem bila skeptična saj se nisva dolgo poznala,a sem vseeno popustila.Zaljubila sem se in čez dva meseca mi prizna, da je na drogi.Nisem ga zapustila,vstrajala sem pri zdravljenju na metadonskem centru.Bil je brez službe,tako da sem za vse skrbela jaz. Prestajala sem pravi pekel,a sem zmeraj popustila in mu verjela.Vsako službo je imel par dni in potem pustil.Vmes se je spucal parkrat in takrat nama je bilo lepo.Celo zvezo je govoril o otroku,kako si ga želi in kakšen oče bo.Rekel je tudi,da se nikoli več ne bi dotaknil droge,če bi jaz zanosila.Ko je bil čist mesec dni,sem zanosila.Takrat je imel službo in čez dva tedna ga več niso rabli.Češ zvedeli so za njegovo preteklost.Jaz noseča,on brez službe,kaj bo pa sedaj?Mislila in verjela sem mu,da bo delal karkoli,samo da bo imela njegova družina vse.Čez nekaj dni pa mi prizna,da se ponovno drogira.Mislila sem,da bom še enkrat zmogla,a zamanj. Že naslednji dan sem spakirala in odšla nazaj k staršem.Takrat mi je obljubil,da se bo pozdravil,ker hoče svojo družino.Šal je na detoks v Lj.,a je čez mesec dni prišel domov.Čez dva tedna je bil ponovno not. Rekla sem mu naj me poišče takrat,ko se pozdravi.V tem času me tu in tam še pokliče,jaz ga pa pustim pri miru.Moj problem pa je v tem,da grem čez par dni rodit in do njega več ne čutim nič.Čeprav sem mu rekla,da brez komune se ne moreva nič pogovarjat,me skrbi,da ga na koncu jaz zaradi moje ohladitve do njega ne bom mogla sprejeti.Bojim se,da bi ga z tem prizadela.Mu to naj sploh povem in kako?Nama lahko dam kasneje možnost,če bi prišel iz komune kljub temu,da ga več ne ljubim?
Hvala vsem, ki mi boste svetovali in pomagali!Pa srečno vsem!!!

Obupana!
Ne obupajte, čeprav niste v rožnatem položaju. Ja, po toči zvoniti je prepozno. Razumljivo, da človek, ki ne pozna problema odvisnosti zlahka nasede in pade v takšno past kot ste vi. Zdaj je kar je in najbolje, da se usmerite v prihodnost in v rojstvo otroka, ki je eno najlepših stvari v življenju. Absolutno bi bilo lažje, če bi imeli ob sebi zanesljivega in ljubečega partnerja, ki bi delil srečo z vami, vendar na to ne morete računati. Prav ste storili, da ste pobrali šila in kopita in ste prenehali verjeti lažnim obljubam. Saj je in bo na tehtnici z ljubeznijo do vas in drogo vedno zmagala droga. Dokler odvisnik sam ne spozna, da je zanj droga zlo in se sam odloči, da se jo hoče rešiti zaradi sebe in ne zaradi punce, otroka.., toliko časa se je ne bo rešil. Vsem bo lagal, vse bo izkoriščal, vse uničeval. Nikoli ne verjemite narkomanu, ker laže sebi in drugim. Njegov interes je samo droga. Vas je samo izkoristil za dodaten užitek. Odvisnik je sebičnež. Dobro, da ste kmalu ugotovili, da so zgolj besede, ki so prazne. Lagal je samemu sebi in v tistem momentu lahko celo verjel samemu sebi, da bo otrok spremenil njega samega ni pa pomislil, da otrok prinaša odgovornost in da je on ni sposoben prevzeti niti zase kaj šele za otroka. Mnoge ženske predolgo ostajajo v takšnih razmerah in škodujejo sebi in otroku.

Metadon vsekakor ni rešitev za odvisnika, še naprej vztrajajte, da se brez komune nimata kaj pogovarjati, seveda če se sploh še imate voljo in željo ukvarjati z njim. Umirite se- sedaj naj vam bo v prvem planu vaš otrok, čas bo pokazal kakšna so vaša čustva do fanta, koliko vam je še do njega oziroma koliko je on pripravljen storiti zato, da bi opustil drogo. Vso srečo pri porodu in v materinstvu vam želim! Ne obupajte in oglasite se še kaj.

Pozdravljena!

Zdaj razumem od kod toliko grenkobe v tvojih odgovorih….
Kot ti je svetovala že gospa Pečelin, trenutno ti naj bo prva skrb otrok!
Glede njega, ti pa svetujem, da mu trenutno ne rabiš ravno odkrivat svojih čustev ampak mu daj samo jasno vedet,
da če se ne odloči it zdravit v komuno in se prenehat drogirat, da naj kar pozabi na vaju z otrokom, ker ne boš dovolila da otrok odrašča ob očetu narkomanu! Ko bo res ozdravljen (če bo) pa bo prišel tud čas ko mu boš lahko odkrito povedala kako je s tvojimi čustvi.

Lp

Moram vam sporočit, da imam zdravega in najlepšega sineka. Sem zelo ponnosna, saj sem dala skozi veliko gorja. Sinek me je zelo spremenil, čeprav tega prej nisem vrjela.
Oče mojega sineka je v Španiji 3mesec in upam, da se bo pozdravil. Zahvaljujem se za odgovore obema. Čeprav sem šla čez trnjevo pot, sem hvaležna, ker sem z tem spoznala nekaj, kar sicer ne bi. Življenje je najboljša šola in čas bo pokazal svoje!

Pa,pa

Tudi moja zgodba je podobna. S fantom sem že skoraj 10 let. In ne vem, kaj se je tako zalomilo, da se je pred 4-imi leti žačel drogirati. Sama nisem s tem imela izkušenj niti od daleč, zato je minilo kar pol leta, preden sem ugotovila, da se drogira. Ampak nisem vedela, kako naj se soočim s problemom oz. sploh se nisem zavedala, kako velik in težek problem je to in da ga ne bom kar tako rešila. Živela sva skupaj. Najprej so začele izginjati majhne stvari, nato malo večje, na koncu sem ostala brez vsega, tud brez postelje!!! Prej sem mu nasedla miljonkrat, pomagala miljonkrat, upala na boljšo prihodnost . . . in seveda ukrepala!!! Starši, ne moji, niti njegovi (s katerimi ni imel niti stikov) niso vedeli za to. Ko je zadeva postala večje od mene, sem se le mogla zaupati staršem, ki so bli šokirani. Takrat smo iskali vso možno pomoč, zdravniško, psihiatrično, ampak so nam povsod zaloputnili vrata pred nosom, nihče ni želel imeti opravka z narkomanom! Takrat sem obvestila tudi njegove starše, jim povedala par krepkih (ker še danes mislim, da oni nosijo velik del odgovornosti), on si je želel domov, k družini, vedno je govoril le o družini . . . in tako mi je uspelo, da so ga oni vzeli k sebi domov. Prvi dnevi so bili peklenski! V DTO ni hotel, je ušel, ampak se po nekaj dneh vrnil domov. Nato se je vpisal v metadonski program. Ene 3 tedne je trajalo, da se je spomnil name, da sploh obstajam. Bilo mi je hudo. In mu je šlo na boljše, dobil je službo, nižal metadon . . . vse je lepo zgledalo. Takrat sva se začela spet družit. Bilo je lepo, kot včasih. Ampak ni dolgo trajalo . . . spet ga je začel srat.
In očim je samo tega čakal, da ga je lahko spet vrgel na cesto. In jasno, drugega ni imel, spet sem bila jaz tista, na kateri je vse viselo. Spet sem mu pomagala poiskati stanovanje, ga pomagala vzdrževati . . . ampak ne, on je samo obljubljal, lagal in rinil v težave. Zamenjal ne vem koliko stanovanj . . . potem se je naenkrat spet poboljšalo. Dobil lepo sobico, službo . . . videvala sva se samo za vikende, pa še to ne vedno. Spet sem postala optimistična in sama sebi govorila, da tokrat bo pa uspelo. Takrat sva imela odličen odnos!
Potem pa na lepem spet problemi . . . lastnica je hotela, da se izseli, ker je stanovanje hotela oddati eni družini. In tako se je moral izseliti in spet ostal brez stanovanja in posledično brez službe.
Takrat sva začela spet razmišljati o skupnem stanovanju. Bila sem zelo skeptična, bala sem se, kaj se bo zgodilo, kaj če se ponovi . . . ampak me je nekako pregovoril. In res, spet sva najela stanovanje. Bil je dober začetek. Vse je šlo lepo. Delo je dobil. Metadon je dobil . . . vse je kazalo, da tokrat bo pa uspelo. In kaj drugega . . . spet se je ponovilo . . . niso pomagale ne grožnje, da bom odšla, nič. Spet same obljube. Nastale so tudi težave z lastniki stanovanja, ker je vedno pobral del najemnine zase, si sposojal od sosedov . . . groza no! In jaz nič vedela! No, vedela sem za polovico težav. Ampak je tako težko, ko nič ne moreš! Počutila sem se oz. počutim se največjega bedaka na tem svetu!!!
In sva se izselila. Obljubil mi je, da bo šel v komuno. Zavlačeval. Takrat sva se vselila že v novo stanovanje. . .
In evo me, spet čisto na dnu. Prevaral me je miljonkrat, lagal, izkoristil kolikor me je lahko, šel do dna in še dlje . . .
In pred enim tednom izginil. Ne vem niti a je še živ, a je kje zaprt, a kje životari . . . nič ne vem.
In to ‘ne vedeti’ me ubija! Že en teden čakam, da se mi javi, pa nič. Ne morem spati, stalno ga sanjam oz. imam more. Grozno je! Najhujše je, da ga imam še vedno rada. Čudna zadeva tale ljubezen, a?!
Zbiram pogum, kako povedati (spet) doma. Ko že vem, kaj bojo rekli: “Smo ti rekli!”
Vsekakor mislim, vem, da bi mogla to že zdavnaj prekiniti. Mogoče sem celo kriva, ker sem mu potuho dajala, da je spet tonel in tonel.
Sploh ne vem, če obstaja rešitev . . . pa bi rada, da bi.
Žalostna sem.

Punce, primerjajte svoje zgodbe – kot bi eno samo bral. Ljudje smo sicer razlicni, toda zapletamo se v podobne situacije, ki imajo v podobnih razmerah podobne posledice. Naucite se ena od druge, da stvari ne morete spremeniti in si ustvarite kaj lepsega. Se veliko jih je – boljsih partnerjev, boljsih ocetov. Na boljsem bi bile tudi, ce bi bile odslej naprej same za vedno. Kruto, ampak je res.
Vso sreco vama zelim in to, da bi se odlocili sami zase!

Draga moja žalostna!

Težko je reči človeku “vem kako je” če tega ni doživel. Jaz pa sem doživela vse to in še več. Vem kako je in te razumem. Najtežje je to, ko imamo nekoga tako radi, da si ne moremo in ne znamo pomagati, ter se vrtimo v nekem krogu ter upamo na najbolje.
Pa poglejva.
Suzana Tamaro nam v svoji knjigi Pojdi kamor te vodi srce svetuje:”Kadar hočeš nekaj doumeti, potrebuješ tišino… Molk je kakor krpa, za vselej odstrani prevleko prahu. Razum je ujetnik besed; če ima kak ritem, je to neurejeni ritem misli. Srce pa diha, med vsemi organi je edino, ki utripa, to pa mu omogoča, da se uglasi na širša utripanja… Sreča se te polasti brez vidnega vzroka, je kot sonce: greje tako, da črpa iz tvojega lastnega srca…” in knjigo zaključi z naslednjo mislijo: “Ko se bodo odprle pred tabo številne poti,… se usedi in počakaj. Vdihni globoko in z zaupanjem, tako kot si vdihnil takrat, ko si prišel na svet; ne dopusti, da te kaj zmoti, ampak čakaj. Samo čakaj. Bodi pri miru, čisto tiho in prisluhni srcu. In ko ti naposled spregovori, vstani in pojdi, kamor te vodi…”
Ne želim te “pametovat” sama si že dovolj spoznala, da nima smisla. Ne rečem, da te tvoj dragi nima rad, ampak zapomni si, če bi moral izbirat med tabo in drogo, bi izbral drogo. Ozri se nazaj in se zamisli, kaj vse si naredila zanj. Se je spremenilo kaj? Ne! Pusti ga pri miru in ne nasedaj. Naj se ti ne smili, ker se ti njemu tudi ne. Sam mora spoznati kakšno življenje bi rad imel. Če želi živeti, bo moral nekaj za to narediti. Če pa želi živeti z drogo, pa dolgo tako ne bo, ter s teboj ne bo. Daj mu za vedet, da nisi nobena avtobusna postaja, da ko mu bo, bo pri tebi izstopil, ko pa mu ne bo, pa se bo peljal dalje. Poglej se v ogledalo, ter si reči: “Kaj si res ne zaslužim biti srečna? Pa ja nisem na svetu za to, da bom životarila iz dneva v dan!” Večkrat na dan si govori nekaj takega, da se te bo primlo. Želim, da bi bila srečna tako kot sem sedaj jaz. Brez skrbi za skrb narkomana. Ni nam to potrebno.

Če želiš, mi lahko napišeš svoj mail naslov, da še tam poklepetava.
Pa oglasi se še kaj!

Pozdravljene!
Ko prebiram kar ste napisale, mi solze kar same polzijo po licu,ker sem tudi ena izmed nesrečnic,ki nas je doletela takšna žalost,ko se naša ljubljena oseba raje za nas odloči za drogo.
Tudi pri nama je podobna situacija, občasno drogiranje že dve leti in pol, sicer še oba živiva ločeno pri starših, ampak, kot da bi brala lastne besede in izkazovala svojo bolečino. Smo na tem, da gre v komuno….Vprašanje časa kdaj se bo odločil. Vem, da bo najbolje, da čim prej, tudi njegovi starši stremijo k temu. Sam pa pravi, da ni prepričan, da ga bom čakala… Zelo ga imam rada in vse bi dala, da bi se vse srečno izšlo. Ampak dve leti brez njega se mi zdi strašansko dolgo časa. Vem, da sem malo sebična, da je na prvem mestu on in njegovo zdravje, ampak težko mi je….Kako premostiti ta čas, ko ne bova skupaj?A se lahko ohrani ljubezen, ko pa bova narazen? Pri nama pa je še en problem, kar precejšnja razlika v letih,kajti je kar nekaj let mlajši in bojim se, da se mi iztekajo leta…Potem pa pomislim, da sem tri leta že strpna in sem si zatiskala oči pred problemom, pa ne bi zmogla še dve leti in ga počakati..Svet se mi podira, ko vem, da bo odšel.
Za vsako besedo in nasvet bom hvaležna…

Žal, je droga začaran krog iz katerega se reši malo kdo. Ne glede na razliko v letih, se moraš tega zavedat. Tudi tega, če gre na zdravljenje v komuno, še ni 100%, da bo kasneje z njim ok.
Imam veliko kolegov kateri so bili v Italiji po dve leti, pa so kasneje ponovno prišli na pot zasvojenosti. “o”zdravljen odvisnik mora svojo zasvojenost nadomestit z nečim, kaj ga bo odvrnilo od droge. Jaz se šele sedaj zavedam, da je to preklemansko težko, ter vem, da ne glede kakršnekoli spremembe mojega partnerja, ki se zdravi v komuni bodo takrat, ko bo zaključil z zdravljenjem, bo skupno življenje skoraj nemogoče. Velika ljubezen res lahko počaka, vendar skupno življenje z “o”zdravljenim je nočna mora.
Sama moraš prit do zaključka in mu postavit pogoje. Sebe imej raje kakor njega in naj se ti ne smili, ker se ti njemu tudi ne. Ne želim te zavajat z tem, da bo kljub zdravljenju izti oz. ok, želim pa to, da se zaveš, da imaš eno samo življenje, enkratno in neponovljivo. Izkoristi ga tako, da boš srečna, to pa seveda ne boš, če boš živela v lažnem upanju, manipuliranju, laganju,…
Kljub temu vstrajaj pri komuni, saj bo to edina možnost k njegovemu boljšemu in “normalnemu” življenju. Z tem, da misliš kako bo, ko ga ne bo, se ne obremenjuj. Sprejmi to tako, kot neko preizkušnjo v vajini zvezi, ter v tvojem življenju.
Lep pozdrav!

Živjo!
Sem ozdravljena narkomanka zato zelo natančo vem o čem govorite. Kot prvo bi vam vsem dejala, da ste velike srečnice oz. ste pametne punce in hkrati tudi zelo močne, ker v drogo niste zapadle tudi vi. Za vaše fante pa bi dejala tako: ne vem kako dolg so že v tem dreku, ali so še v obdobju ko se imajo za frajerje, ker mislijo da so malo drugačni ali pa so že tam kjer je edini izhod tako majhen da ga komaj vidijo, kaj šele da bi tisto luknjico zadeli.
Jaz sem začela pri 16 letih vsakodnevno, bila 5 let na metadonu, odvajanj sem imela več kot sploh pomisliš, metod odvajanj raje sploh ne omenjem, pa vendar: menjela okolje, menjala družbo, se zaklepala, odvajala v zdraviliščih, z meditacijo….. VSE ZAMAN, dokler po 8 letih tega začaranega kroga nisem dejala sedaj pa dovolj, spakirala in odšla v komuno.Morda bi odšla že prej, tako pa v tem dreku nisem bila sama.Bila sva s fantom skupaj in resnično sva se ljubila-ni naju vezala le droga. Oba sva odšla na zdravljenje in tam se mi je uresničila moja dolgoletna želje prenehati. Sedaj se mogoče sprašujete zakaj nisem odnehala že prej doma. PREPROSTO v krizah me je preveč lomilo, da bi vso to bolečino lahko zdržala doma, glavni razlog, da abstinence nisem držala pa je bil, da preprosto nisem poznala drugačnega življenja, kot nenehno tekanje za denarjem in drogo, zato menim, da je edini uspeh, ki lahko traja to, da prvo greš v komuno, si tam najmanj leto in pol, kjer se naučiš živeti, in kjer lahko vidiš da lahko živiš brez droge popolnoma trezen. To pa je šele začetek.
Čaka te vrnitev domov, saj ti tam si lahko brez, niti nimaš kje dobiti, ko pa se vrneš v okolje kjer zopet poznaš le dilerje in narkomane se vidi po kaj si šel sploh v komuno. OBUPANA – napisala si da jih poznaš ogromno ki so zopet začeli.Res je in če je tvoj fant še ni naveličan tega dreka bo po koncu kaj kmalu zopet tam.
Moje izkušnje. Ko sem se vrnila prav gotovo o tem nisem obvestila starih “prijateljev”, tudi na cesti se le tu in tam še kakšnega pozdravila.Veš prav malo mar mi je ali mislijo da sem vzvišana, vedela sem da z njimi nimam ničesar več skupnega razen preteklosti ki pa sem jo pustila za sabo, torej nič o čemer bi z njimi govorila, za razliko od moža(sva se poročila preden sva šla v komuno), ki je mislil, da je tako močan da se lahko z njimi druži pa bo vseeno ok. Imel je srečo da je imel tako odločno ženo, predvsem pa naveličano žive smrti. Danes sem zelo ponosna nase saj vem da sem mu takrat bila velik zgled in to ga je obdržalo. Danes sva ponosna starša saj imava sonce, ki nama sije 25 ur na dan in veš tvoj fant to ima to že sedaj, vendar saj veš da tega ne more razumeti, saj niti ti nisi vedela kako lahko ljubiš svojega otroka. Če si želi biti s tabo ko se bo vrnil boš itak videla tokom zdravljenja kaj ti bo pisal, zagotovo pa če ti bo v vsakem pismu nakladal da hoče domov, potem nima dolgoročnih namenov. (Ti skrbi zase in za svoj cukerček, fanta pa le spodbujaj, če si v tem času ne boš našla novega- takšnega , da se bo ful vžgalo v srcu.)
Itak boš sedaj kar lep čas brez njega, če razmišljata o skupnem življenju, drugače pa so tudi takšni, ki bodo tvojega otroka ljubili in ga vzeli za svojega.Vendar ne bodi zaletava, da se zopet ne opečeš.
Želim le da veš, da si doma ustvarila idealne pogoje, za lepo življenje tvojega fanta, če si bo to iskreno želel. Vendar pa je zdaj tvoj čas ne obremenjuj se s fantom, verjetno ti je povzročil dovolj bolečine, vsaj jaz sem jo svojim dragim. VEDI LE DA SMO TUDI TAKŠNI, KI SMO BILI GLOBOKO PA SMO IZPLAVALI, VENDAR SMO SE PRIPRAVLJENI BORITI ZA TO LEPO ŽIVLJENJE KI NAM JE DANO.

PA ŠE TO: zakaj bi bilo življenje z ozdravljenim nočna mora, če svojo preteklost pusti. Če pa je ne pusti potem pa ni ozdravljen. Prosim ne bodi ena izmed tistih, ki nam ne dajo priložnosti, saj zaradi tako mislečih marsikdo nima možnosti doma zaživeti znova. sem kar malo razočarana.
Pa če je tja odšel zaradi tebe potem velikega uspeha ni žeti, tja moraš ker sam s sabo nočeš živeti na tak način, ne zaradi drugih- to je dejstvo!!!!!!!!

Draga tinči!

Ko sem brala tvojo zgodbo, je blo skoraj isto kot da bi brala svojo.
S čim se pa drogira tvoj dragi? In kako pogosto? Praviš, da je med vama precejšnja razlika v letih……
koliko pa, če ni skrivnost? Oziroma koliko si ti stara da se bojiš da se tvoja leta iztekajo?
Jaz ti svetujem, da se ne obremenjuješ z leti in razmišljaš malo drugače.
Pomisli na to, da če gre čimprej na zdravljenje je upanje, da bosta nekoč zares srečna skupaj,
če ne pa te čakajo leta trpljenja in umiranje vajine ljubezni na obroke.
Ko boš spoznala, da tako ne moreš več naprej, pa se bodo tvoja leta res že iztekla.
Torej je bolje potrpet 2, 3 leta.
Ti pa moram povedat, da dokler se on sam ne odloči in ne sprevidi,
da je odhod v komunu dober zanj in ne bo tega naredil samo zato, da ustreže tebi
ali staršem, je zelo malo verjetnosti, da bo mu uspelo za zmiraj prekinit z drogo.
Torej nikakor ne pritiskaj nanj in mu ne teži glede tega, ampak se skušaj z njim pogovarjati o tem
zakaj to počne in mu skušaj dopovedati, da škoduje prevsem sam sebi in da posledice,
ki jih pušča droga niso vredne tistih nekaj blaženih trenutkov.
Če ga imaš res rada, ga vzpodbujaj pri odločitvi za odhod v komunu in daj svoje pomisleke na stran!
Kadar nekoga resnično ljubiš, razdalja ne more uničiti te ljubezni!
Povej mu, da bo tudi tebi hudo biti daleč od njega, ampak da bosta tole skupaj prebrodila
in bosta po uspešnem zdravljenju še srečnejša.
Tudi moja leta, kot praviš ti temu, se iztekajo, toda bila bi presrečna,
da se moj dragi odloči prekinit z drogo, preden pade pregloboko. Ni važno za kolk časa bi moral vstran,
samo da bi prenehal in bi ne živela v večnem strahu zanj!

Lp

Ozdravljena!
Ne mečem vse v izti koš in jih ne obsojam. Zavedam se, da ima vsak svojo preteklost in tega se žal spremeniti ne da. Spremenimo lahko trenutna dogajanja in si z tem zagotovimo lepši jutri. Nikogar ne gledam zviška, saj je vsakemu dano nekaj z čemer mora živeti.
Svojemu “partnerju” sem že na začetku dala za vedet, da ga ne bom čakala, še manj pa mu dajala lažna upanja. Želela sem da ve, da gre zaradi sebe in ne kogarkoli drugega, saj bi ves trud lahko bil zamanj. Njemu se je karjera droge vlekla skoraj 10let, z tem, da je bil vmas 3leta klin. Potem se je spucal za 2meseca in to se je spet nadaljevalo. 2meseca droga, 2meseca klin. Jaz verjamem v njega, samo on ne v sebe. Zmeraj si laže, a na koncu ugotovi, da pa res ne zmore. Preveč naiven je in vsakemu verjame. Že pred drogo je bil takšen, tako da ne upam nič reči kako bo kasneje. Vsekakor vse rabi svoj čas in on ima sedaj čas, da začne drugače.
Za moške mi ni, saj tako kot si napisala me je preveč ranil. Rada bi bila sama in si uredila svoje življenje tako, kot vem da je prav. Svojemu otroku pa omogočit življenje kakršno si zasluži, saj je to najbolj nedolžno bitje.
Kako dolgo si pa ti že ok?

Pa lep pozdrav!!!

Živjo opupana!

Klin sem s komuno vred že 6 let, tako, da imam že občutek, kot da nikoli ne bi bila not. Pa vendar so dnevi ko se mi prikradejo spomini v misli, ampak to vedno jemljem kot svojo odštekano preteklost, za moje varovalo pa sem ti že povedala. Veš, mislim da je bilo preveč tega, da bi to kar za vedno odšlo, vendar pa sedaj živim popolno družinsko življenje in moj sonček tako zasede moj dan, da še zase nimam časa. In verjemi, da tega kar imam sedaj ne bi zamenjala za nič, tako kot si napisala so tako nedolžni in prisrčni, da mi je tako hudo, ko včasih gledam kakšno punco iz preteklosti, ki sploh ne vem kako se je mogla odločiti za otroka v stanju kot je, ga voziti s sabo od dilerja do dilerja in mu preprečuje da bi v miru in veselju lahko živel svoje življenje, se igral in bil srečen. Tega ne razumem zato, ker vem da sama sploh pomislila nisem na otroka dokler nisem bila že doma klin več kot dve leti. Zdi se mi da se tem otrokom že na očeh vidi njihova žalost. Vedno so na drugem mestu. Ne vem kako so lahko tako nesramne, da pričakujejo, da jih bo otrok rešil. Kaj nismo starši tisti, ki bi naj reševali otroke.???
Raje ne bom več o tem, ker postanem jezna zaradi vseh teh neodgovornic.
Zdi se mi dovolj hudo da sem tolikokrat prizadela svoje najbližnje, ki mi vseeno nikdar niso obrnili hrbta in sem jim iz srca iskreno hvaležna. Veš to me še včasih hudo mori, ker vem koliko bolečine sem povzročila ampak zdi se mi da takrat resnično nisem mogla drugače. Tako mi je žal, ker sem toliko lepega zamudila, ob enem pa sem ful hvaležna da sem zagrabila priliko in ob veliki pomoči drugih zopet zaživela. Ampak danes mi kljub dežju zunaj sije sonce in sem prepričana da tudi tebi, saj mislim da si kar kul ženska in vidim da nisi trapa, ki bi na prvo mesto dajala kar-koli drugega od otroka.
Želim ti veliko dobro prespanih noči in z mislimi ostani tam kjer si!!!

Ja, hvala za odgovor in lepe besede.
Veliko sem proučevala o samih medsebojnih odnosih in ugotovila, da mora vsak it skozi neko fazo v življenju. Samo tako zna cenit male in drobne trenutke-stvari. Šla si čez težko obdobje in prizadela bližnje, ampak dejstvo je, da se niste borili zamanj. Ko nekoga ljubimo in imamo radi, jim stojimo ob strani, ter prebolimo, če nas prizadanejo, ter je na koncu vse ok. Ne se obremenjevat z tem, da si jim nakopala težave. Nasprotno, bodi vesela, da si šla skozi to, saj znaš sedaj cenit življenje bolj, kot bi ga sicer. Zato še enkrat ponavljam, da nikogar ne obsojam, samo klin osebam želim, da bi bile srečne z osebo brez droge. Sama sem vesela, da sem šla skozi proces, ki me je stal resnično ogromno. Iz tega sem se naučila nekaj, kar mi nobena knjiga ne more dati, čeprav sem jih prebrala ogromno. Če bi pa morala še enkrat dat vse to skozi, pa bi raje umrla, kot prenašala vsa ta bremena, razočaranja in prevare.
Zato, bodi vesela, da si sedaj to kar si, saj bi brez tega to ne bila.
Kaj se pa tiče odvisnih mamic pa mislim, da ni to, da so neodgovorne do svojih otrok, ampak dejstvo, da se ne znajo iz tega izvleči. Otrok jim je res na drugem mestu, žal je tako. Moje mnenje je, da bi za to morala “država” ukrenit nekaj, kar bi to “preprečila” saj je samo vprašanje, kakšni bodo pa potem ti nedolžni otroci, kateri živijo v takem okolju. Mislim, da nič boljši.

Lep pozdrav tudi tvojim dragim!!!

Draga Tiha!
Moj dragi se drogira s heroinom. Zdaj smo že odločeni, tako sama kot starši in nenazadnje tudi sam, da gre v komuno. Smo že v dogovoru, tko da je samo vprašanje časa kdaj bo odšel. Nekako sem se v notranjosti že pomirila, kajti vem da je to za njega najboljša pot, ki jo mora narediti, da bova potem lahko srečna in si začela ustvarjati življenje in tako kot si sama rekla, da ne bom v neprestanem strahu kam gre in kaj počne…
Midva se zelo veliko pogovarjava, sam se zaveda kaj dela, mi pa se tudi vsi zavedamo kaj dela droga in da človek, ki je zasvojen ni isti, kot drugače. Tako , da močno upam, da bi v času, ko bo v komuni spoznal kakšno življenje si želi, sama pa si najbolj želim svojega sončka, da ga dobim nazaj takšnega v kakršnega sem se zaljubila oziroma človeka, ki se zaveda svojih dejanj in jih je bil pripravljen spremeniti. Tako, da sem odločena, da ga bom čakala, kajti vem kakšen človek je po duši.
med nama je osem let razlike, ki sem jo že tudi sprejela, ne me razumeti narobe, kajti če jo nebi ne bi bila že kar nekaj časa skupaj.

Kot sem razbrala imata s tvojim fantom podobno zgodbo in kako je in bo pri vama?

Pozdravljena tinči!

Me veseli, da se je odločil za komuno in da si mu pripravljena stat ob strani.
Rada bi te opozorila sam na nekaj. Ko bo kriza, te bo prosil, moledoval, grozil
da ga reši od tam. Naj se ti še tako smili, ne smeš popustit! Povej mu da ljubiš in da mu ravno zato ne boš ugodila, saj hočeš sam to kar je najbolje zanj!

Ja, tudi jaz mam s fantom probleme zarad droge. Že kar nekaj let konzumira
marihuano in občasno kokain. Ko sem izvedela, sem bila šokirana in sem se
hotela o tem pogovorit z njim, pa mi ni uspelo.
Zadnje čase mam občutek, da vse bolj posega po kokainu in to sproža v meni grozen strah. Najbolj sovražim ta občutek nemoči, da bi mu pomagala iz tega. Je zelo vase zaprt tip osebe in zelo oz. pretirano občutljiva oseba in je težko dopret do njega. To, da sva tako zelo daleč narazen in da je med nama še 1x večja razlika v letih kot med vama, seveda ni nič v pomoč. Bolj kot me je strah, da bi se najina zveza končala, me je strah, da bi čist potonil v svet droge! Zato bi bla presrečna, če bi spregledal kaj počne s sabo in se odločil za zdravljenje, pa če tud bi ga rabla čakat 10 let ne sam 2.

In zdaj sem se spomnila…..nikar ne pričakuj da bo takoj po prihodu iz komune tak kot je bil nekoč. Po končanem zdravljenju bo rabil še precej časa da se njegovo življenje vrne v normalne smernice zato boš rabila dosti potrpežljivosti in razumevanja! Bodi pripravljena na to in pri sebi razčisti ali si pripravljena na to, ker če nisi je bolje da ga zapustiš zdaj kot pa po prihodu iz komune!

Lp

Hej!
Moj fant je bivši odvisnik, ko sem ga spoznala je bil šele pol leta čist. po komuni. Po treh letih ko sva bila skupaj, in ko je njegovo družino zadela ena kriza, je spet posegel po drogi – opiju. Najprej enkrat na mesec, kasneje vsak vikend – vse skupaj je trajalo nekaj mesecev preden sem ga odkrila. Včasih sem videla, da je drugačen, ampak ker ne poznam drog dolgo nisem poštekala. Takrat je torej nehal. Rekel je, da je začel jemati spet, da bi pozabil na to kar se je dogajalo takrat v njegovi družini. Iti čez vse to je bilo zelo težko in trajalo je en čas preden sva bila lahko spet normalno skupaj.
Sedaj je od takrat preteklo že veliko časa, več kot leto, jaz pa imam obdobja ko se sprašujem ali mu velja zaupati in zaživeti z njim, ali je bil to samo kiks, ki se lahko vsakemu zgodi…ali se bo to ponavljalo. Seveda sva se veliko pogovarjala o drogi, vem za vso njegovo preteklost, za njegove želje o prihodnosti. Ima redno s užbo, nek projekt v katerega veliko vlaga, rad se ukvarja s športom, želi si neke lepe prihodnosti, ostati čist…res izgleda da so stvari ok. Jaz mislim da sicer nikoli ne bom stoprocentna da nima neke želje po drogi in ga bom vedno čekirala za znake da je spet zabredel – pa čeprav upam da tega ne bo več. Za vse mu lahko zaupam, razen za drogo. Sedaj bom hitro ugotovila, če bo kaj narobe, in ker vem zakaj, upam da tudi preden bo kaj narobe.
Sedaj tudi hodi spet na srečanja.
Povedala sem mu, takrat, da kolikor ga imam rada, ne bom živela z odvisnikom, in da bom morala spakirati kufre če bi se to še zgodilo.
Seveda upam in verjamem, da se ne bo, zato pa sva še skupaj. Vse funkcionira super, je najboljši pratner ki bi si ga lahko želela. Z izjemo tega ‘kiksa’.
Če je kdo v podobnem položaju, povejte mi kako je/bilo vam v tej situacji. Vem, da je vedno možnost, da bivši odvisnik spet začne. Ampak…lahko tudi ne… Sem hinavka ker mu vsake toliko skrivaj preiščem žepe?