Stara sem 24let. Prezposelna, še zmeram živim doma, in to je največji problem, poleg tega da sem brezposelna. Sem srednja od otrok v družini, imam se dva brata. V naši družini ni bilo nikoli spoštovanja z stani staršev, sploh iz strani očeta ne, zmeraj so bile pripombe, ki me zelo prizadanejo, npr. ce se z nečem nisem strinjala sem bila že usekan,….. vse samo človek ne, ko sem imela fanta in me nibilo doma, so me imeli za kurbo, in to me je zelo prizadelo, in tako naprej, zato sem se poskusala činbol umakniti od njih, vse sem zadržala zase, nič jim nisem vec zaupala. Z bratom sva se do nedalnega lepo razumela saj sva v otrostvu veliko skupaj pretrpela, oče pijanec, hodu domov pijan in s tem največji stah ko se je spravljal psihično in fizicno( največkrat na mami) vrsto let sem brata zagovarjala…, zdaj pa ko je dobil dobro službo (zakar sem bila zelo vesela) se je čist spremenu in postaja tak kot oče, nasilen, hoče bit glavni, večkrat se j že spravil nad mami ampak mami ga zmeri zagovarja, kot ga je vedno in ga še zmeram neglede na vse, in tudi z nadme se je hotu, od njega letijo same žaljivke, grožnje da me bo zadavu, pretepu, ubil, morivca zame najev…. In to me zelo prizadane. Oče( ki že 10let sicer ne pije, vendar se njegovo obnašanje sicer ni kaj pretirano spremenilo, še vedno zmirja, tuli na vse skup….) pa je na njegovi strani, in to samo zato ker včasih kaj prispeva finančno v gospodinstvo…. Saj se učasih tudi skregata ampak to traja samo nekaj dni, potem je vse spet normalno, in ko pride do tega, sem spet jaz dobra in vse, ampak js se tega negrem. Problem je zdaj to da nemorm vec tako, men se bo zmešal, čist sem nakoncu z živci, sploh zaradi tega, ker nimam službe, nisem finančno samostojna. V preteklosti sem se zaradi tega tudi samopoškodovala, ampak sem s tem prenehala, imela sem se za močno osebo, ampak zadne cajte opažam za sem zelo občutliva, da v tej sitoaciji nebom več zdržala in to bolj kot ne samo zaradi tega, ker nisem finančno samostojna, ker bi s tem dobila vsaj malo spoštovanja v družini. Še toliko težje je, ker ne ve veliko ljudi kaj se dogaja za nasimi zidovi, nobena prijateljica tega neve, saj nerada o tem govorim, sem sem se odločila pisati, ker upam vsaj na kakšno pozitivno besedo, ki bi mi vsaj malo pomagala naprej, lepo prosim se za kakšno iskušnjo, če jo se kdo ima, kar koli, saj sem psihično že čist nakonc, večkrat razmišljam o samomoru…. Po drugi strani pa vem da tega nebom naredila, ker nočem da bi se me kar tako znebil, naj napišem še to da, da je oče dajav zmerom občutek da semo ženske manj vredne, z odnosom do mami, in tko tut brata gledata, in jaz kot ženska se še toliko bol grozno počutim v tej družini (saj da se ženske lahko pretepa, da nesme povedati svojega mnenja, vedno je butasta, kurba, idt…. ) IN TO ME NAJBOL PRIZADANE! Zmešal se mi bo. Velik je še tega kr bi rada dala vn iz sebe, apak usaj neki je, upam d mi mo usaj mal laži, kr sm dala usaj neki vn iz sebe…. Zadne cajte se zdali bl zavedam da imam psihično velike probleme, že iz otroštva, kot naprimer, strah pred ljudmi, bojim se zaupati tujcam, sem zaprta vase, nezaupliva, imam osebnostno motnjo, v družbi se teško sprostim itd… Za vsak komentar bom zelo hvaležna. Lp

Spoštovana,
to kar doživljate je nasilje. Verjamem, da ne morete več tako naprej, da ste brez energije, da imate občutek, da se vam bo zmešalo. Vse to so posledice nasilja, ki ga doživljate od ljudi, ki bi vam morali izkazovati podporo in toplino. Družinsko nasilje ima svoje zakonitosti, ki jih tudi vi omenjate, npr. da se včasih stvari uredijo, pa je potem čez nekaj dni spet hudo; da se je začel brat tako obnašati kot oče; da se sklepajo koalicije znotraj družine… V takih razmerah zelo težko iščete službo, saj vam taka situacije jemlje energijo. Večino svoje energije morate vnašati v to, da lahko preživite. Odlično je, da ste se odločili, da pretrgate molk in o tem napišete tukaj. Upam, da boste še spregovorili o tem. Lahko se obrnete na Center za socialno delo in poveste , da doživljate nasilje v družini. Lahko pokličete katero od varnih hiš, se zatečete tja, kjer se boste lahko umirili in lažje dosegli cilje, ki si jih želite realizirati. Imate pa tudi tukaj na portalu med.over.net forum varna hiša, kjer lahko tudi preberete določena besedila na to temo, lahko pa tudi pišete in povprašate, če vas kaj zanima o varnih hišah ter o tem, kako iz nasilja. Čim prej pa pojdite nekam, kjer se vam ne bo dogajalo nasilje in boste lahko dostojanstveno živeli.
Srečno!

Mateja Debeljak

Draga Sabina,

to, kar se ti dogaja nikakor ni v redu in kakor ti je že odgovorila moderatorka, si moraš nekako začet pomagat. Vem, da je za službe danes zelo zelo težko, vendar jaz bi na tvojem mestu poprijela za kakršnokoli delo in takorekoč kjerkoli. Zakaj bi doma poslušala da si “butasta”, prenašala poniževanje… kar tako… tudi jaz sem doma v najstništvu “prenašala” očeta alkoholika in poslušala težke nesporazume med staršema. In potem sem naredila napako – poročila sem se s prvim, ki je to z mano želel in sva se kar v redu zastopila, samo zato, da sem odšla od doma. Danes bi ravnala drugače (si našla službo in eno sobico nekje). Vendar sem to sprejela, je že moralo tako biti… V glavnem, ne vem, kakšna je tvoja izobrazba, vendar mislim, da je čas, da dobro premisliš, kaj si vsaj približno v življenju želiš. In potem delaj na tem. Ker mislim, da si želiš stran od tega težkega vzdušja doma… in se pri tem ne sekiraj glede mame in vsega… vsak si mora predvsem sam postaviti svojo ceno in se postaviti zase. Domnevam, da doma, glede na to da si brez službe, marsikaj postoriš (kaj skuhaš, pospravljaš)…in če je temu tako, nima ne oče ne brat čisto nobene pravice da te ponižujeta! Samo zato, ker si ženska in brez službe (ne po lastni krivdi)! Vsekakor vse naredi za to, da zamenjaš svoje okolje.