obupana
pozdravljene!
imam en veeelik problem katerega sploh ne vem kako bi zacela opisati da bi me razumeli…najbolje je da začnem od začetka!Stara sem 21 let in pred skoraj 8 leti sem imela zelo grdo izkušnjo z moškim,bila sem posiljena….No kot si lahko same mislite je bilo zame kar težko to predelati.In mislim da še dandanes nisem tega pozabila,sem se pa naučila s tem živeti!Ker si pri 13-ih letih nisem želela sex in je “on” tako na grobo z mano “opravil” sem imela kar precej težav iz ginekološkega vidika (da o psihi ne govorim).Bila sem precej raztrgana in plava….Bil je pa se en problem ker sem imela tudi neke notranje poškodbe sem morala na operacijo in ni bilo povsem jasno ali bom lahko kdaj zanosila…In tako se mi je počasi začel rušit moj svet.
Ne vem zakaj si sama takrat nisem želela pomagati,temveč sem se pretvarjala da se tega ni zgodilo in priznam da sem si to tako dolgo govorila da sem skoraj v to tudi sama verjela.Ker je pa vse to pustilo mnoge posledice na moji psihi sem komaj končala OŠ.Moji starši so me prosili da naj bi pauzirala in naredila nekaj zase vendar jih zal nisem hotela poslusati tako sem sla normalno kot usi v srednjo šolo.Ker pa je bila precej odmakjena od mojega doma sem odšla v Dijaški dom in bila tam.Na zacetku mi je šlo prav dobro in sem mislila da pa le bom zmogla nato so se v meni prebujali strahi,bala sem se učitelja za športno,bala sem se biti v svoji sobi sama,bala sem se vzgojitelja…In ta moj strah je prešel čez vse meje da nisem vec mogla razmišljati,in seveda se je to poznalo na mojih ocenah v šoli ter na mojem obnašanju…Vendar se nobenem takrat nisem upala odpret in zaupat.Ko sem po parih tednih doživela živčni zlom in bila selo pripravljena narediti samomor so moji starsi ukrepali…poiskali so mi pomoč in sem sla na terapijo,šola zame je bila gotova!
Ko sem to uspešno zakučila in bolje živela z tem in si tudi sama sebi priznala kaj se mi je zgodilo in da sem dejansko res žrtev posilstva nečesa kar sem vedno mislila da se meni ne bo nikoli zgodilo…Spoznala sem tudi fanta ki sem se mu po določenem času odprla in se mu zaupala in se skupnih terapijah lahko z njem tudi zblizala.Nato sem si zelela šolo,da bi lahko oba delala in vzdrževala stanovanje.tako sem šla delati in si plačala vpisnino za srednjo šolo izobrazevanje za odrasle.Lahko bi bilo super vendar….zanosila sem.Vedela sem da si zelim z fantom imeti otroka in da mu zaupam in vem da mi nebi nikoli nič slabega naredit.In ker sem vedla da ni bilo izključeno da sem lahko neplodna sem takoj pomislila na to da bom otroka obdržala…In sem jo res.Sedaj imam zdravo pridno punčko za katero bi z fantom storila vse!
Ker sem pa bila na Zavodu za zaposlovanje sem se morala izpisati da sem lahko dobivala starševski dodatek.Pri tem mi ni nihce povedal da sem vpisnino plačala in da mi en bo povrjena temveč izgubljena :(….In sedaj ko si želim šolo narediti ker vem da sem psihično stabilna,da nisem neumna in da si zelim dobro službo mi noben pri tem ne more pomagati.Kaj naj sedaj še enkrat si ne morem plačati šolnino enostavno ni denarja,samo fant dela in od tega moremo usi trije živeti in še stanovanje moramo odplačevati ter kriti stroške!
Ne vem kaj naj naredim,imam tudi zelo slabo vest ker takrat ko bi se lahko šolala nisem mogla,vendar pa vem da me nebi bilo tukaj če si nebi dala pomagati.
uuuuf vete tole je pa pasalo sedaj,se malo “izpihati” ..najlepša hvala
Spoštovana!
Žal mi je, da ste komaj 13-letni doživeli izkušnjo, ki je verjetno najhujša stvar, ki se ti v življenju lahko zgodi. Zelo močna osebnost ste, da ste se uspeli nekako izkopati iz te travme, katero tako hud dogodek prinese. Težave, s katerimi ste se v teh letih po izkušnji soočali, so poledica tega, kar se vam je zgodilo. Npr. Zanikanje oz. obnašanje, kot da se ni nič zgodilo je strategija preživetja. Pojavili pa so se vam tudi strahovi, občutki krivde in verjetno še mešanica vseh ostalih občutkov od nemoči, sramu, žalosti… Včasih pride celo do takšne blokade v možganih na področju za govor, da preživela (ta izraz raje uporabljamo kot izraz ¨žrtev¨) enostavno fizično ni zmožna izraziti tega, kar se ji je zgodilo. Kar razumljivo je, da je prišlo tudi do težav pri šolanju. A mislim, da je za vas še bolj pomembno kot šolanje to, da ste uspešno zaključili terapijo, saj je to, kot tudi sami veste, za vas življenjskega pomena v dobesednem smislu.
Veseli me, da ste spoznali fanta, za katerega imate občutek, da mu lahko zaupate. Takšni občutki namreč v primeru, kot je vaš, niso samoumevni, ampak pomenijo dosežek, saj po vsem tem ni enostavno zopet zaupati, graditi kvalitetno partnersko zvezo. Zelo sem tudi vesela za vas, da sta s fantom postal starša zdravi deklici. Morda je bilo prehitro in nista bila še pripravljena na njo, vama je na nek način prekrižala vse načrte, za katere lahko rečem, da je zelo pozitvno, da ste si jih ustvarili in jim sledili, a malo bitje pogosto pride nenačrtovano in lepo je, da ste jo vseeno odprto in z brezpogojno ljubeznijo sprejeli ter bili pripravljeni prilagoditi načrte. In sedaj se nahajate pred t.i. birokratskimi težavami, ki vam onemogočajo nadaljnje šolanje… Edino, kar vam lahko predlagam je, da se poskušate še enkrat pogovoriti s pristojnimi osebami na Zavodu za zaposlovanje, če je kakšna možnost, da bi upoštevali izredne razmere, kot je prihod otroka. Morda bi poskusili s pisnim pojasnilom in prošnjo za upoštevanje vplačane vpisnine.
Več informacij poskušajte pridobiti še na forumu materialna pomoč http://med.over.net/forum5/list.php?58 in družine v družbi http://med.over.net/forum5/list.php?92.
Opravičujem se, da ste morali malo počakati na odgovor.
Vaši družinici želim lepo prihodnost!
Jana Metelko, dipl.soc.del.