Pozdravljeni!

Sem ena tistih mnogih nesrečnic, ki nisem nikoli zadovoljna s svojo težo in zato že celo življenje hujšam! Pred osmimi meseci sem drugič rodila in kot že po prvem porodu mi teža nikakor ne pada. Osem mesecev po porodu imam težo večjo kot na dan poroda. Prvič sem se zelo trudila in po porodu shujšala 30 kg (iz 92 kg na 62 kg – velika sem 171 cm), vendar sem potem zbolela in mi je “falilo” vse. Primanjkovalo mi je železa v krvi, zato sem večkrat omedlela, dobila sem več ran na želodcu in si poškodovala črevesje, tako, da sem vse kar sem pojedla “podrisala”. Zaradi slabega počutja sem težko skrbela za hčero, vendar sem bila tako trmasta, da sem odklanjala vsakakršno pomoč. Kadar sem stopila pred ogledalo sem se še vedno počutila debelo in se videla debelo. Pred hujšanjem sem bila zelo veselo in “drugačno” dekle s polno prijatelji, potem so rekli, da sem se popolnoma spremenila – kako da ne, saj me je ves čas nekaj bolelo in se sploh nisem mogla sprostiti. Skratka potem smo sčasoma rešli težave in po nekaj časa se je zdravstveno stanje umirilo in s kilami sem prišla do 65 kg.SUPER! Potem pa sem zanosila in se zredila med nosečnostjo za 21 kg, danes pa jih imam še vedno toliko (no, malce manj 83 kg). Rada bi povedala, da se že sedaj kar precej odrekam hrani in pazim na to kaj jem. Cel dan sem zelo aktivna, saj z dvema otrokoma je pač tako. Počivam nič – na nogah sem od 5.30 do 23.00, ko zaspi najmlajši. Veliko se sprehajamo in igramo na svežem zraku, ampak kilogrami ne gredo nikamor. Rada bi imela zopet nazaj tistih ČUDEŽNIH 65 kg, vendar brez zdravstvenih težav.Naj povem še to, da čez dan imam pretežno 2 obroka, zajtrk in kosilo, večerjam nikoli, ker nimam časa. Nekajkrat čez dan pa posežem po kakšnem piškotku ali čokoladi – mimogrede! S sabo sem POPOLLLNOOMA nezadovoljna in psihično uničena, ko bdim nad tehtnico.Mož, starši in prijatelji mi pravijo, da naj se sprijaznim s to težo, saj imam dva otroka in sem stara 30 let. Pravijo, da naj bom vesela, ker imam takšnega moža in krasne, zdrave otroke. Ampak jaz bi bila rada lepa mama, v ponos možu in otrokm!!Pravijo, naj končno že začnem živeti in se ne več ubadati s hrano, kajti življenej je minljivo in jaz bom na koncu življenja imela spomin le na diete!Imajo prav?
PROSIM POMAGAJTE MI!

Pozdravljeni,

dobro bi bilo, če bi si piskali pomoč. Hujšanje, diete, nezadovoljstvo s sabo, majhni obroki in “občasni” prigrizki sladkih stvari, hitra izguba telesne teže in kot posledica le te slabo zdravstveno stanje – kažejo na motnje hranjenja.

Koliko je teh občasnih prigrizkov sladkih stvari ali druge hrane?

Vsekakor se strinjam z vašimi bližnjimi v tem, da bi bilo dobro, da si poiščete pomoč. Kar doživljate in čutite je resnično. Pri motnjah hranjenja ne gre za pretiravanje ali iskanje pozornosti. v ozadju so globje stiske osebe. Potrebno je delo na sebi, poglobitev vase, v svoje potrebe, želje, dvome, strahove in to oseba sama težko zmore. V procesu okrevanja je potrebna podpora drugih oseb, terapevta, svetovalca ali podporne skupine.

ste kaj razmišljali o tem, da bi si piskali pomoč? Ali vas kaj ovira pri tem?

Poglejte vase in razmislite kaj želite storiti. odločitev za naslednji korak je lahko le vaša.

Lep pozdrav,

Tatjana