Obupana
Prosim, naj mi nekdo svetuje, kako se naj poberem, preden se mi bo cisto zmesalo.
Z mozem sva imela lep odnos, poln zaupanja, imava 3 otroke – dva odrasla in enega v OŠ. Moz ze veliko let dela v tujini, kamor sem se letos z najmlajsim otrokom preselila tudi sama. Torej, kot pravim… vse v najlepsem redu. Uredila sva stanovanje v tujini ze pred tremi leti, dokoncno smo se zdruzili lani. Srecni, zadovoljni.
In potem je prisel trenutek resnice… pred pol leta sem po nakljucju ugotovila, da me vara! Sesul se mi je svet. Popolnoma sem unicena.
In ne to, da me je prevaral enkrat in to pred kratkim… z vec osebami me je varal min. vsaj zadnja tri leta. Z nekaterimi fizicno z nekaterimi pa preko opolzkih sporocil in jih celo. Ker dela na terenu po vsem svetu, je pac to pocel po vsem svetu in tudi v drzavi, v kateri zdaj skupaj zivimo.
Naj povem, da sem urejena zenska srednjih let, izobrazena, prijazna in ljubeca. Veliko energije sem/sva vlagala v odnos, zavedajoc se, da se je treba se bolj potruditi, ker smo bili veliko narazen.
Gabi se mi. Kar je pa se vecji problem, je to, da se se bolj gabim sama sebi. Obtozujem se, da nisem dala dovolj, da nisem bila dovolj zanj, da sem enostavno pogrnila na celi crti.
Seveda je vse priznal, pravi, da mu je zal, da noce izgubiti druzine, mene, vsega, kar imamo, jaz mu pa ne verjamem niti besede.
Ne razumem se vec… nocem biti v tako ponizujocem razmerju, hkrati pa se mi zdi, da sva dovolj stara, da bi morala znati to prebroditi. Seveda je najlazje vse pustiti, iti narazen in biti zrtev do konca zivljenja.
Jaz tega nocem, ceprav pa po pol leta ugotavljam, da sem zmeraj slabse.
Obljubil mi je pomoc in oporo ob predelavi situacije. Razumel je, da bom potrebovala veliko casa in da bodo situacije, v katerih se morda ne bom znasla. Od njega dobim le ocitek, da pretiravam, da naj neham, da naj se ne sekiram in da se mu ni za pogovarjat. Ko sem jaz slabo, je on se slabse. Na vsako najbolj enostavno vprasanje se odzove z jezo, napadom. Zelo sem zalostna.
Boli me, ko cutim, da med nama ni vec povezanosti, da me kot zenske ne spostuje. Moja samozavest je padla pod minus. Vse njegove ljubice so bile od njega mlajse od 20 do 30 let, tudi tujke, ki so si zezele preko njega utreti pot v Evropo.
Sama mladosti ne morem konkurirati, saj imam ze 49 let in on 53. Oba izgledava zelo dobro za svoja leta, ampak jaz se zdaj ob njem pocutim kot najgrsi racek. Skrivam se. V zemljo bi se ugreznila, da bi me videl v spodnjem perilu, gole itak ne… ne premorem zaupanja, niti nimam vec samozavesti za to. Pred ocmi imam te njegove ljubice.
Ne premaknem se iz tocke obupa, strahu, prezira. Zelim si, da se ne bi sploh rodila, obcutek imam, da v zivljenju nisem pomembna, njemu pa sploh ne.
Kar naprej se mu opravicujem…kot npr: “oprosti, nisem imela casa, da si operem lase, oprosti ker jem zdaj zvecer, saj ni nic redilnega, oprosti, ker nimam nalakiranih nohtov na nogah, sla sem na pohod, pa mi se mi unicilo, oprosti, ker si danes nisem dala maskare, ker me oci bolijo,…” Mislim, da to ni normalno in da sem popolnoma povozena ali pa nisem normalna.
Trpim neskoncno, pa tega nocem. Z njim se ne morem pogovarjati, ker me zabije, pa mu ne najedam nonstop. Pocuti se napadenega in ceprav je zatrjeval, da razume, da potrebujem cas, mislim, da mu ni ali pa ne razume.
Vse stike je prekinil, pocistil, blokiral,…
Ob razkritju vsega je jokal, bil obupan, mi povedal, da me ljubi, jaz pa se pocutim kot kup dreka. Ob njem sem grozna.
Naj povem, da ne cepim doma in cakam na svojo usodo. Sem aktivna, sportna, najdem si okupacijo, ampak v sebi pa tako trpim, da ne znam povedati.
Selitev v drugo drzavo je sama po sebi travmaticna, zdaj pa se to. Ne znam preko tega.
Edino kar me tolazi, je to, da je otrok izjemno uspesen v soli, v dejavnostih, da integracija poteka izjemno dobro.
Jaz pa kot da sem samo se senca sebe…. osamljena, grda sem sama sebi, ogabna sem si, ker se je to zgodilo. Boljsa bi morala biti, da se to ne bi zgodilo. Sovrazim se.
Vem, da ne razmisljam prav, ampak trenutno ne znam drugace. Moz pravi, da me ljubi, da se sramuje za vse, kar je naredil, ampak jaz tega kot, da ne slisim… Ne zmorem slisati? Nocem? Ne znam?
Zakon zelim ohraniti, rada bi se potrudila, ampak kako za boga milega naj pridem do tega?
Spoštovana,
res verjamem, da zelo globoko trpite in je to zaznati tudi po vašem pisanju. Mi je žal, da ste to izvedela po selitvi v tujino in da se vam je sesul ves svet, ki ste ga poznala. Stiska, ki jo doživljate je povsem normalna, žal pa ste v njej zelo sama, kljub moževim obljubam. Sama boste to stisko težko prebrodila, ker prevara ni vaša odgovornost! Vsaj ne dirketno. Možno, da se je v vajinem odnosu marsikaj dogajalo, vseeno pa bi stiske, ki jih je doživljal vaš mož lahko oz. moral reševati drugače. Tako lahko razumemo tudi to, da ste živela v nekakšni iluziji, da je med vama z možem polno zaupanja in da se trudita za odnos. V resnici sta se trudila ohraniti tisto lepo sliko, ki sta jo želela. Odnos pa je poleg lepih slik, tudi ranljivost, deljenje intime in svojih najglobljih občutkov. In to je tudi vajina rešitev. V kolikor bosta želela, da se odnos ohrani, ga bosta morala ponovno zgraditi. Ne z lažnim razumevanjem in s čakanjem tega, kdaj bo spet vse kot je prej bilo. Kar je prej bilo, je bila želja, iluzija, zdaj pa morata skupaj zgraditi odnos, ki bo globlji, v katerem bo razumevanje, zdravje razmejitve in odgovornost. Na ta način bo tudi vaš mož lahko sprejel sram in gnus, ki jih trenutno doživljate vi, njemu pa to omogoči varanje.
Napisala ste tudi, da sta dovolj stara, da to prebrodita…žal to ni povezano z leti, ampak z odločitvijo in pripravljenost iti v globine in v neprijetna občutja. Pripravljenost OBEH!! Napisala ste tudi, da je najlažje oditi in biti žrtev do konca življenja. Tudi s tem se ne strinjam. Zdi se mi, da je najtežje oditi, ko se počutimo tako same in osramočene, kot se vi počutite trenutno. Takšen odnos zagotovo načne našo vrednost, ampak globoko verjamem, da ste vredna več od tega, kar trenutno prestajate! In ostati v takšnih okoliščinah in se truditi ohraniti nasmeh na obrazu tudi ni lahko. Vseeno verjamem, da ste vredna več, kot to kar trenutno doživljate, pa četudi to pomeni ločitev in odhod! V kolikor pa se iz spoštovanja do tega kar je bilo v vajinemu zakonu lepega, odločita ostati skupaj, pa je obvezno, da gresta na partnersko terapijo!
Srečno,
Eva Erpič, mag. zakonskin in družinskih študij
[email protected]
041410843
