Lep pozdrav,,,
Sem v 20.tednu nosečnosti in s partnerjem sva se razšla. Ugotovil je, da je za otroka še premlad-26 let. Po pogovoru mi je povedal, da za otroka ne želi skrbeti, ga priznati in imeti z njim stikov. Zanima me ali je možno, da se pred otrokovim rojstvom lahko podpiše kakšen dokument ali kaj podobnega, ki je pravno močen, da se odpoveduje starševskih pravic? Ne bi rada, da mi potem greni življenje in nagaja in še zahteva skrbništvo. Je to možno in kam, na koga naj se obrnem??? Hvala za odgovor

Spoštovana!

To ni možno in mislim tudi, da je nesmiselno. Razumem vašo jezo in razočaranje nad njim. Zaradi tega bi verjetno tudi želeli urediti zdaj na hitro te stvari. Počakajte. Boste videli, da se bo vse uredilo. Če boste le tako želeli.
Oba s partnerjem sta zdaj v veliki stiski, z občutki negotovosti in strahu pred prihodnostjo. To je običajno čustvo v razmerah, v katerih ste. Partnerjeva odločitev je nekoliko ekstremna, vendar po drugi strani ne tako redka. Na vas, kot ženski pa je ostalo vse breme in odgovornost. To ni pošteno, vendar v življenju ženske pogosto doleti ta izkušnja. Moškim je na nek način bolj enostavno in na nek način jih velik odstotek stvari jemlje z levo roko. Poleg tega pa nekateri v resnici niso kos tovrstni odgovornosti, kot je starševstvo.

Bodite močni, ne zapirajte se, poiščite materialno varnost, poskrbite za svoje zdravje in poskušajte biti čimbolj mirni. To je v situaciji, v kateri ste, težje, vendar je dobro za vas in otročka.
Če bo pa še kakšna dilema, vprašanje ali pa le potreba, da izlijete svoje ogorčenje, žalost, bolečino, pa ponovno vabljena. Na forumu smo vedno z vami.

P.S. Za podrobnejše pravne informacije se obrnite na PIC (pravno informacijski center na Povšetovi v Ljubljani)
Sicer pa v grobem lahko rečem, da je urejanje očetovstva v otrokovo korist; odpoved ni možna. Otrokov oče pa ima pravico, da tega priznanja ne podpiše (potem lahko vložite tožbo za ugotovitev, če bi želeli) in tudi vi imate pravico, da se s priznanjem ne strinjate, v kolikor on ni oče. Možen je le odvzem roditeljskih pravic (zanemarjanje, zloraba…) s strani sodišča (preko CSD).

Ce ocetovstva ne namerava priznati, potem ne vidim, kako bi kdaj lahko
zahteval skrbnistvo?
Pa se nekaj…tu spoh ni vazno kaj ‘on misli’ ali ne misli.
Ce je oce otroka, je po zakonu dolzan skrbeti zanj…ce se mu to zdi ali ne zdi.

Razumem tvoja trenutna custva, jezo in razocaranje, vendar bi ti svetovala,
da za razmislis predvsem kaj bo dobro za otroka. Kakor hitro je rojen, so
glavne NJEGOVE pravice in ne vajine kaprice…njegovo pismevuhovstvo ali
tvoj ponos….

Morda si boš glede želje po priznanju njegovega otroka premislila, ko bo dete rojeno…

Lahko te bo motilo njegovo vmešavanje v vzgojo, morda si boš mislila, da je kar fino, ker ne plačuje preživnine, tako nima vsaj nobenih “pravic” do otroka…

Imam kolegico z nezakonskim otrokom in čeprav ima odločbo s sodišča, da mora oče plačevati preživnino je ta ne plačuje. Ko vlaga obrazec za znižano plačilo vrtca, ji pa preživnino upoštevajo, ravno tako pri otroškem dodatku – pa ne dobi nič (izpade tudi iz socialne denarne pomoči – ker presega cenzus za ta znesek, ki bi jo po zakonu moral plačevati oče).

Tko, da … mislim, da je bolje, da prekineš vse stike z bivšim fantom (eni so pač nezreli in tako ostanejo do 50. leta) ni vzgajaš otroka brez njegove pomoči.. take ali drugačne.

:)) Moje izkušnje so zelo slabe kar se tiče teh stvari :((((

Ja, bom jih prekinila, v bistvu sva jih že, ker se sedaj samo še obtožujeva!!! In ko razmišljam o vseh njegovih “ljubezenskih izjavah”, sem ugotovila, da me je imel verjetno res samo za to, da si je praznil j….!!(pardon izrazu). Bom že!!! Voljo imam in ne bom pustila, da me moški egoizem stre!!! Konec koncev bom sama še vedno imela več kot on- imela bom otrokovo ljubezen, on pa bo na koncu sam in zagrenjen. Mu pa želim vse najlepše!!!

Niki, te čisto razumem, meni se je to zgodilo 5 tednov pred porodom in še to le preko nekaj vrstičnega pisma, da je konec. In da mu je žal in blablablabla … In da za otroka ne bo skrbel ipd. Sem bila sesuta kar kakšno leto ali več zaradi tega, pa še otrok se je rodil s hibo in bi še kako potrebovala kako oporo. Ko pa se mi je začelo krhat zdravje, sem sklenila, da je konec žalosti, zagrenjenosti in da moram mislit na sina in predvsem na sebe.
Tako da Niki, kar ti lahko svetujem je, da pojdi VEDNO NAPREJ.

Mene je tip zapustil po 8 letih, ko sem bila v 6 mesecu nosečnosti. Čeprav mi je bilo še tako težko, ko je bil otrok enkrat rojen, da sem ga videvala, ko jo je hodil obiskovat, sem pristala nato. Strinjam se s tem, kar je napisala Sama in mislim da je narobe, kar pravi Hop, Cefizelj. Ne glede na to, kaj ti trenutno misliš in čutiš, boš otroku naredila veliko krivico, če ga boš oropala očeta. Mogoče se bo kdaj premislil in bo pripravljen biti “part-time” oče… in za vsakega otroka je boljše, če v njegovem življenju obstaja oče, pa čeprav samo vsak drug vikend!
Prav tako razmisli, če boš lahko sama skrbela za otroka. Če je on oče, je dolžan plačevati preživnino! Verjetno ti bo to zelo prav prišlo. Privadi se na misel, da boš tako kot mnogi drugi imela enostarševsko družino in počakaj, da se tvoj bivši privadi misli na otroka. Verjemi mi, da ga bo otrok potreboval… razen če bi ga vzgajala čisto proti njemu, kar bi bilo pa definitivno napačno!

Veliko sreče!

Morda ti bo moja žvljenjska zgodba pomagala priti do pametnega odgovora na tvoje vprašanje:

do tod je tvoja zgodba identična moji. Stara sem bila 24 let, v 20. mesecu me je zapustil partner češ, da še ni pripravljen imeti otrok. Abortusa mi komisija ni odobrila. Celo nosečnost sem torej preživela sama. Bilo mi je neznosno hudo in prav to je verjetno botrovalo največji NAPAKI mojega življenja. Nekaj dni pred otrokov rojstvom se je otrokov oče vrnil češ, da si želi biti otrokov oče, da bo zanj skrbel….. Tudi meni so svetovali, da otrok potrebuje očeta in v dobri veri, da so nameni pošteni, sem v porodnišnici pristala na njegovo očetovstvo. Za tem je za 8 let izginil “na študij” v tujino, preživnine ni plačeval, ker ni bil zaposlen… Za tem se je ponovno pojavil in preko CSD vzpostavil stike z otrokom. Začele so se kalvarije izzsiljevanja, manipuliranja, rušenja vzgojnega sistema, ….. Ni mu bilo dovolj, da je imel stike zgolj z otrokom, preko njega se je vmešaval v vsa področja mojega življenja, uničil temelje varnosti, ki sem jih do tedaj z muko postavila, šel je pol zlu notranji mir….Ne, ne morem več pisati naprej. Preveč boli. Dandanes so časi razžaljenih očetov 😉 in moderno je oproščati jim alkoholizem, psihično in čustveno zanemarjanje, agresijo…. V vednost vsem: ženske ne preferirajio statusa samohranilk v kolikor v to niso prisiljene zaradi prej navedenih okoliščin!!!! In ne računaj na podporo CSD, sodišč, sistema…. Otrokov oče lahko tebi in otroku uniči življenje – z enim samim podisom. Verjemi…. Odloči se pametno. Srečno.

Več kot evidentno si napisala, da je tvoj bivši partner sam oropal lastnega otroka očetovske ljubezni in mu je nisi vzela ti. Preživnina je včasih prav ponižujoče sredstvo manipulacije in njena višina še zdaleč ne zadosti ponižanju in morebitnim kasnejšim izsiljevanjem, ki jih prav na njen račun doživljajo otroci in njihove matere. Očitno si imela srečo, da nimaš tovrstnih slabih izkušenj. Fair play v ex-partnerskih zadevah je žal redek.

Ja, saj to sem tudi sama mislila, ko sem napisala, da je morda še bolje, da tip ne podpiše in ne prizna očetovstva….

Ker pa nimam o tem lastne izkušnje, je malo težje napisat tako, da se bo bralo bolj življensko.

Alja, želim ti veliko notranjega miru in prijateljskega odnosa s tvojim otrokom :))))))))))

tudi sama se vednobolj nagibam k temu, da bom ostala pri svoji odločitvi. Ker sedaj sem prepričana, da se stvari ne bodo uredile. Seveda moram začeti na novo. Prej sva stanovala pri njegovih, zdaj pa moram na svoje! Malo me je strah, saj praktično nimam ničesar, k staršem pa tudi ne morem. Bom že, ne? Te dneve sem pri mami, da se zjočem, a kmalu se bom morala pobrati in začeti razmišljati kako naprej.
Hvala vsem in če ima kdo kakšen pameten nasvet kako in kaj, se priporočam!
LP Dominika

Pozanimaj se o pravicah, ki ti pripadajo pred in rojstvu otroka.

Včasih je človek presenečen nad svojo močjo in sposobnostjo preživetja, ko se znajde v t.i. brezizhodnih situacijah. Zmogla boš, ne skrbi. Samo glavo gor in verjemi vase.

Naj ti povem, da sem to izkušnjo dala skozi tudi sama, ko me je zapustil,ko sem zanosila in niti slišati ni hotel, da bo imel otroka.

Nč. Veš kaj sem jaz naredila. Počakala sem, da sem rodila, pri j16 mesecih, ko je sinčka lahko že kr dobro si ogledal, sem ga tožila na očetovstvo. Seveda uspela… logično. No danes bo sine star 18 let, in še vedno in kar naprej se bojujem za pičlo prežinono v znesku 20.000,00 SIT.

Želim ti veliko sreče… v bodoče. Boš videla.. vse boš uredila… ti sedaj pa uživaj s srčkom, ki ga nosiš pod svojim srcem…Sej pravjo, vsaka stvar se da rešiti, pa tudi taka… Lepo bodi…

Luna