Mineva 23. dan odkar sem splavila. Tretjič.
Tudi tokrat je bila deklica. Brezimena deklica. Da , ni imela imena. Nisem se ji ga upala izbrati. Če ne bom razmišljala o nosečnosti , o otroku , če si ne priznam , da sem noseča , tudi splaviti ne morem.Pa ni pomagalo.
V 22. tednu sem jo umorila. S pomočjo zdravnikov.
Kot vedno je nosečnost potekala BP , po dveh splavih pa sem bila v bolniškem staležu in sem pretežno počivala.Naivno sem upala , da bo pomagalo.
Na rednem pregledu v 21. tednu je zdravnik ugotovil , da sem se začela odpirati. Takoj me je poslal v porodnišnico. Vendar je bilo prepozno.
Pa v prejšnjih nosečnostih ni bilo tako . Moje deklice niso bile brez imen.
Prvič smo z veliko evforijo izbirali ime. Vedela sem , da je deklica. Špelca.
Na željo sina. Pa mi jo je kruta usoda iztrgala iz varnega zavetja mojega telesa v 24. tednu nosečnosti.
Rekli so mi , da je mrtva in ali jo želim pogledati. Ne. Nisem si upala. Če ne pogledaš, če jo ne vidiš, jo lahko zanikaš , si lahko rečeš, da se ti vse skupaj ni zgodilo.Po eni uri in pol pa mi pride sestra povedati, da je Špelca še živa , da pa bo tako in tako umrla in da naj nekaj podpišem.
Moja punčka živa, jaz pa ji nisem namenila niti pogleda, niti lepe želje, nič.
Sama umira tam nekje.Ne dovolijo mi vstati. Da ne bom s tem nič spremenila ,da še preveč krvavim.
Pomirjevala.
Konec bolečine.
Le tema.
Spomnim se besed sestre ob mojem neutolažljivem joku , da naj pomislim na sina. Vem , da so bile njene besede dobronamerne ,niso pa predrle kopreno moje bolečine.
Drugič sem izbrala ime samo v svojih mislih. Previdno.Zala bo. Deklica.
Vse je BP, doker mi štirinajst dni po rednem pregledu pri kašljanju ne začne uhajati voda. Upam , da je urin. Grem na urgenco. Ni urin.
Obsodba: visoki razpok, vnetje, umetni popadki, smrt otroka, 24. teden.
Je to res? Bom to lahko še enkrat preživela?
Na SREČO se je rodila mrtva. Mamica jo ni zapustila , jo ni pustila umirati tam nekje na pultu med tujci. Imela je srečo. Umrla je v topli posteljici obdana z mamino ljubeznijo.
Ja, ja, pustite me čim prej domov, saj vem, imam srečo, ker imam že enega otroka…
Pa potem mesec dni kasneje, zopet nož v srce. Dobiš rojstni list. Dobiš mrliški list.
Še ne bo konec mučenja? So si to izmislili za vsak slučaj , če smo slučajno preživele smrt naših otrok?
Bolečina, želja po smrti, pogled na sina s slabo vestjo , ker ga zanemarjaš, ker živiš samo za svojo blečino, sovražiš vse, še najbolj pa sebe. Morilka otrok.
Ne. Skuliraj se.Brez samopomilovanja. Ne daj se. Poskusi znova.
In nisem se dala. Poskusila sem znova.
Danes mineva 23. dan odkar sem splavila.Tretjič.

Draga Bella

Ne morem si predstavljat kako hudo je ko izgubiš otročka,saj sem sama še premlada za njih.Vendar pa mi je vseen hudo zate in za vse tvoje otročke.

O, draga Bella, ni besed, ki bi opisale, kako si želim, da bi bilo vse to prihranjeno tebi in vsem ostalim mamicam, ki so mamice s srcem in toliko ljubezni, da srce kar prekipeva od nje. Moj mala si želi sestrico, izbrala ji je ime… Špelca. Nocoj mislim nate in na tvoje tri angelčke.

Močno, močno stiskam pesti, da ti bo sreča stala ob strani in da boš svojemu sinku le podarila bratca ali sestrico. Objemi ga in v njegovih očeh boš videla vse svoje otročke.

Lahko noč

Tudi sama sem doživela podobno izkušnjo – v nosečnosti BP sem se v 23 tednu čez noč odprla. Ko sem prišla v porodnišnico je bilo prepozno – čas je bil le za porod. Slišala sem živo rojenega otroka (ne jok temveč nek čuden zvok), toda nisem si ga upala pogledati. Preletali so me čudni občutki tako kot tebe, kasneje pa sem si očitala, kakšna mamica sem, da svojega otroka nisem hotela niti pogledati. Seveda je umrl tam nekje na “hladnem pultu” v hladnem objemu. In kaseje so prihajali šok za šokom, najprej mrliški list, ko sem se komaj spravila v red rojstni list …
Vem, kaj si doživela. Od mojega doživetja so minila tri leta, pa se počutim, kot da se je vse zgodilo včeraj. To so grozne izkušnje, ki jih ne bi privoščila nobenemu.

Moje sožalje tudi tebi , čeprav je od takrat minilo že nekaj časa, mislim da nikoli ne nehamo žalovati, lenaučimo se živeti z bolečino.Upam , da ti še nisi obupala in da ste že kaj naročili. LP

Draga Bella!

Zelo lahko čutim s teboj, vem kaj preživljaš in ni besed, ki bi opisale to bolečino. Lastna smrt v primerjavi s to bolečino ne bi bila nič.
Naj ti izrečem iskreno sožalje ob izgubi tvojih treh punčk.

Sama sem izgubila dva otroka, v 19. in 15. tednu. Nosečnosti tudi BP in nenadni konec, odprta in nič se ni dalo narediti. Pred menoj je tretja nosečnost in ti veš, kako me je strah. Rada bi se najbolje pripravila tudi na morebitni negativni izid, pa vem, da ni mogoče. Strašno bo bolelo. Vem tudi, da ni garancije, da bom donosila. Ker še nimam nobenega otroka, mi drugo ne ostane kot poskusiti ali se sprijazniti, da ne bom imela svojih otrok.
Prvega otroka sem izgubila 17.9.2002, drugega 5.4.2003. Zdaj sem v letu žalovanja za obema otrokoma.
Ko sem prebrala tvojo zgodbo me je kar stisnilo pri srcu, hkrati pa se v teh dneh veselim rojstva otroka prijateljice s foruma, ki je zdaj po treh neuspelih nosečnostih, četrtič donosila fantka kljub 50% napovedi uspešnega izida. Obe plati obstajati.

Poznam tudi ta občutek strahu pogledati svojega otroka, kaj bi dala, da bi lahko čas zavrtela nazaj in ga pogledala in prijela. Pa ni mogoče.

Tako si želim, da bi mamice v bodoče opozorili, da naj pogledajo in se poslovijo od otroka. Kaj bi šele dala za fotografijo! Nimam rojstnega in ne mrliškega lista. Razveselila sem se vsaj obdukcijskega izvida, ki sem ga po letu dni uspela dobiti.
Prvi otrok je bil fantek, za drugega tudi mislim, da je bil, čeprav ne bom nikoli izvedela.

Izguba otroka je nekaj najhujšega kar se nam lahko zgodi in nobena izguba mislim, da me ne more tako boleti.

23. dni, sama veš, da je to šele začetek žalovanja, faza šoka. Realnost prihaja kasneje po delih, da preživimo.

Kako ti lahko pomagam? Lahko mi pišeš, lahko te v mislih objamem. Vedi, da nisi sama, že to pomaga.

Morda se tvoje deklice zdajle igrajo z mojimi fantki…

Frida

Ali so ti kaj povedali zakaj je prišlo do splavitve?
Meni so sedaj ugotovili , da imam preslab materični vrat in da se pod bremenom začnem odpirati, mehur se mi boči v nožnico in zaradi tega pride do vnetja.
Ko sem ležala v porodni sobi in čakala na popadke, mi je pristopila dr. Banova in mi dejala , da naj se v naslednji nosečnosti obrnem nanjo , oziroma ,da naj pridem k njej še preden bom zanosila , da bove pravočasno naredile načrt o poteku nosečnosti in zdravljenju. Omenjala je cerclage , pa me zanima , če so jo tebi naredili .Kajti pri šibkem materičnem vratu je baje to zelo učinkovito.
No, še to bi rada omenila, da je dr. Banova zakon, čeprav so mi bile takrat njene besede bolj v jezo kot v veselje.
Vsekakor pa ti držim pesti , kot še na stotine sotrpink .Veliko zgodb ima srečni konec, in iz srca ti želim , da bi bila tvoja med njimi.Pa nikar ne obupaj, tudi jaz nebi , če bi bila mlajša.
Pa še to sem hotela vprašati , glede na to , da sem nova na forumu, kako vidiš elektronski naslov?LP

Petra

Ni problem , da si mi pisala na E-mail. Tudi jaz bi ti , pa ne znam priti do naslova.Sem še čisto zelena , kar se tiče interneta, zato ti bom odgovorila kar na ta način.
Moje sožalje za tvoji dve zvezdici.Ob vsej svoji nesreči, pa si le ne morem misliti, kolikšna je šele tvoja bolečina , ker si Brino že pestovala in ljubkovala, potem pa te je zapustila.
Upam, da si sedaj že čez prag samoobtoževanja. Ne bom trdila , da mi je v veselje , ker vidim, da v svoji bolečini nisem sama, rekla pa bi , da mi je veliko lažje,ker vem , da obstaja nekdo, ki lahko iskreno sočustvuje dejansko deli bolečino z menoj.Kje ste bile maja 2001 in junija 2002?
Hvala !!!
Za knjigo sem slišala v porodnišnici , vendar jo nisem še prebrala.Sem komaj odkrila , kje se jo dobi.Mislim , da bi to morala biti obvezna literatura za vse delavce v porodnišnici , ki prihajajo v stik z nami.
LP

Vem, da ti nobena beseda tolažbe ne bo zelo pomagala.
Meni se je zgodilo podobno kot tebi, v 23. tednu, a le enkrat. Ne predstavljam si, kako se počutiš ti, ki si to TRIKRAT! doživela. Spominjam se prvih dni po rojstvu svoje mrtve punčke, ko me je mož peljal domov in ko sva se oddaljevala od porodnišnice, se mi je trgalo srce, kajti del mene je ostal tam, izgubljen za vedno…
Veš, tudi jaz je nisem upala pogledati. Tako sem se bala pogleda nanjo, ker je bilo njeno ubogo telesce precej deformirano in me je bilo strah pogledati.
Tudi imena ni imela, dobila ga je šele po svoji smrti. Kako “smešno”, ravno tedaj se je na radijskih postajah na veliko predvajala pesem “Laure ni več” in sem ji v mislih dala ime Laura.
Da ne rečem, da nisem prenesla pesmi Tinkare Kovač: “Zakaj novo jutro brez tebe se budi…”. Še danes ne morem poslušati teh dveh pesmi.
Ko ju zaslišim, se zame malo ustavi čas in vsak vonj, melodija me spomni na trpljenje.
Ne vem, kaj naj ti rečem… Ne obupaj, imej neomajno vero! Kdor upa in veruje v nekaj, to tudi doseže.
Jaz sem že čez mesec dni po svoji tragediji zanosila. Danes imam štiriletnega fantka in enoletno punčko. Srčno upam, da bo uspelo tudi tebi!Meni dajeta otroka smisel življenja.
Ne izgubi UPANJA!

Pozdravljena tudi z moje strani… Tudi moja zgodba je v nekaterih delih podobna tvoji… Čeprav je od smrti…rojstva mojih dveh otročičkov minilo že kar nekaj časa (1997, 1998), se bolečina ne zaceli…Ostaja rana, ostajajo vprašanja, dvom in bojazen.

Moja dva otročička pa sta od 17. tedna zaostajala v rasti… Imela se težave s pretoki skozi maternico… Nihče ne ve zakaj… Rodila sem v 28. in 31. tednu nosečnosti… Kako kruto…najprej smrt, nato rojstvo. Nikoli, zares nikoli ne bom pozabila bolečine in čustev, ki so me prevevale, ko sem čakala na porod… Porod mrtvega otroka. NORO! Tega ne želim in ne privoščim zares nikomur, res niti najbolj zlobnemu človeku.

Poslušala sem mamice, kako so razlagale o bolečini, kako je porod hud, boli… Rodile so pa žive otročičke… Sama pa sem trpela, zelo trpela za mrtvega otročička. Otročička, ki ni nikoli zajokal, odprl oči, se nasmehnil… Prosila sem za drugo porodno sobo, kjer sem bila sama…

Nisem ju videla… Ne Tineta, niti Maše… Rekli so mi, da je bolje tako… Samo odnesli so ju, mene pa so zamotili, da nisem pogledala… Zdaj mi je žal, zelo žal!

Vsak dan se spominjam nanju, si predstavljam kakšna bi bila, kako velika, kakšne lase… Spomin nanju ne ugasne in ne bo nikoli!

Po porodih je bilo težko… Drugič obupno… Zbrati je treba moči in najti vero…vero v dobro, boljše… Vero vase!

Želim ti veliko moči… Če želiš, mi lahko pišeš na mail ([email protected]). V mislih sem s tabo in z vsemi na tem forumu…

Tanja

Tanja
Hvala ti za besede vspodbude , obenem ti želim izreči moje sožalje.
Jaz sem bila v porodni sobi sama , vendar se spomnim svojega prvega poroda , v katerem se mi je rodil sin Ivo Jan. Ne smemo zameriti mamicam , katere se pritožujejo nad bolečino , kajti res je prisotna. Tudi jaz sem mislilia , da ni hujše bolečine od te , dokler nisem spoznala psihično bolečino , ki pa se ne začne in konča s popadki, pač pa se ob pogledu na vsakega dojenčka in na vsako nosečnico samo še stopnjuje.
Moram pa priznati , da se sedaj, po tretjem splavu, hitreje pobiram , pa ne vem ali zato ker imam vas sotrpinke , ali pa drži rek, da kar te ne pokonča te ojača.
Tudi zate upam , da si zbrala moč in nadaljevala pot , po kateri si začela stopati.
LP

Frida

Sem iz Lj. , stara sem oz. bom avgusta 37 let.
Filma nisem gledala, toda , če je tema splav , vem o čem govoriš.
Kaj pa je konizacija?
Mehur se mi je bočil, ker sem bila že toliko odprta.
Blejčevo poznam. Ona me je sprejela in me takoj postavila pred dejstvo.
Splav. Kar pripravite se.
Ker pa je bil ravno božič, je bila odsotna in se je vrnila šele po praznikih , takrat pa sem bila jaz že doma.
30.12. mi je dr. katere imena se ne spomnim, dejala da mi bodo naslednji dan delali cerklažo. Zjutraj so me pripravili, že prejšnji dan sem se morala pobriti(tako,da boš vedela , če greš tja, to opravi že doma, še najbolje s pomočjo možeka , je veliko lažje , zna biti pa tudi zabavno),dobila sem narkozo, ko pa sem se zbudila- hladen tuš. Niso mogli izvesti. Čez noč sem se preveč odprla.
Kako sem prvega donosila se mi ne sanja. Pa tudi njim ne.
Vendar nimajo vse zgodbe nesrečni konec. V sobi je bila mamica ,ki je po petih splavih donosila zdravo deklico.Upanje obstaja za vse nas.
Če me doma nebi čakal sin, se tudi jaz nebi vdala.Tako so se besede ,ki so mi jih izrekli po prvih dveh splavih, izkazale za zelo resnične:bodite srečni , da imate že enega otroka.

Dr. Banova je mlajša zdravnica ,bila pa je prisotna pri porodu in tudi abrazijo mi je naredila, drugače pa dela skupaj z dr. Ribičevo v stari porodnišnici.

Torej še nisi noseča.maja začnemo držati pesti.

Upam , da me boš obveščala kako bo potekalo.

Drži se in LP

Manja Bella napisal:

> Tanja
> Hvala ti za besede vspodbude , obenem ti želim izreči moje
> sožalje.
> Jaz sem bila v porodni sobi sama , vendar se spomnim svojega
> prvega poroda , v katerem se mi je rodil sin Ivo Jan. Ne smemo
> zameriti mamicam , katere se pritožujejo nad bolečino , kajti
> res je prisotna. Tudi jaz sem mislilia , da ni hujše bolečine
> od te , dokler nisem spoznala psihično bolečino , ki pa se ne
> začne in konča s popadki, pač pa se ob pogledu na vsakega
> dojenčka in na vsako nosečnico samo še stopnjuje.
> Moram pa priznati , da se sedaj, po tretjem splavu, hitreje
> pobiram , pa ne vem ali zato ker imam vas sotrpinke , ali pa
> drži rek, da kar te ne pokonča te ojača.
> Tudi zate upam , da si zbrala moč in nadaljevala pot , po
> kateri si začela stopati.
> LP

Res hvala za tvoje besede! Veš, saj razumem mamice, ki rojevajo in se popolnoma strinjam z njimi… Ampak…ko to doživljaš te popadejo tudi grde in črne misli… Bolečina sela svoje.

Res še enkrat hvala, pa oglasi se še kaj!

TUDI JAZ SEM RODILA V 24 TEDNU IN VEM KAKO JE TO HUDO,BILA JE PUNČKA PIA BI JI BILO IME ČE BI OSTALA ŽIVA. TEHTALA JE 580g,VELIKA PA JE BILA 29cm. RODILA SE JE ŽIVA 10.8.2000,VENDAR JE PO PARIH SEKUNDAH UMRLA,NISEM JE VIDELA ŠE DANES MI JE ŽAL IN VEDNO MI BO,ZA SPOMIN IMAM LE ROJSTNI LIST IN IZVIDE OBDUKCIJE.PRI MENI SO TO SMATRALI KOT POROD NE PA SPLAV KER SEM BILA V 24 TEDNU. ČEZ 3 MESECE SO UGOTOVILI,DA IMAM V MATERNICI PREGRADO IN ZATO SE JE SPROŽIL POROD,KO SO MI V LJ PREGRADO ODSTRANILI SEM USPEŠNO ZANOSILA V 3MESECU NOSEČNOSTI SO MI NAREDILI CERKLAŽO,KER IMAM ZELO SLAB MATRNIČNI VRAT,MOJO 2 NOSEČNOST JE VODILA dr.Tončka Završnik IN MI JE ZELO UREDU MED NOSEČO.MI JE NILA KOT DRUGA MAMA.ZDA IMAM 19 MESECOV STAREGA ZDRAVEGA SINČKA . ZATO VAMA PRAVIM NE OBUPAJTE.PA SREČNO!!!

Hvala Niki za tvojo spodbudno zgodbo.
Take zgodbe nam dajejo optimizem.

A hočeš še napisati v katerem tednu so ti naredili cerklažo in kdo ti jo je delal?

Hvala ti…

FRIDA,CERKLAŽO SO MI DELALI V 13 TEDNU,DELALA MI JO JE dr.gin.TONČKA ZAVRŠNIK V LJUBLJANSKI PORODNIŠNICI,KI JE TUDI VODILA MOJO DRUGO NOSEČNOST. NIKAR NE OBUPAJTE,JAZ SEM TUDI ŽE SKORAJ PA MI JE BILO POTEM USE POPLAČANO Z MOJIM 19 MESEČNIM SINČKOM ,VČASIH KAR NE MOREM VERJETI DA GA IMAM,TER DA JE RES MOJ.

DRAGE NESREČNE MAMICE,

NIMAM BESED OB VAŠI IZPOVEDI VENDAR SAMO NEKAJ VAM ŽELIM POVEDATI. V NEBESIH JE ZAČELO PRIMANJKOVATI ANGELČKOV IN VSEMOGOČNI SE JE ODLOČIL DA BO VAŠE OTROKE, KI SO NEKAJ POSEBNEGA, POKLICAL K SEBI DA BO IMEL DRUŽBO.
VERJEMITE V ČAS, KO BOSTE STSKALE K SEBI SVOJO ŠTRUČKO. ČE V SVOJO ŽELJO VERJAMEŠ IN SI MOČNO ŽELIŠ TO TUDI DOBIŠ.
Z MOLITVIJO SE BOM SPOMNILA NA VAS.
SREČNO VSEM.

LEP POZDRAV MOJCA