Pozdravljeni,
zavedam se, da moj enkrati zapis ne bo prinesel čudežnih rešitev mojih težav in da je podobnih zapisov na tem in podobnih forumih praktično neskončno mnogo. Kar verjetno govori o tem, da je z našo družbo nekaj hudo narobe, da nas toliko doživlja različne stiske. Mogoče pa jih znamo le bolje ubesediti in smo pripravljeni o njih bolj govoriti kot včasih. Kakor koli, razlog, zaradi katerega pišem, je moje čudno psihično stanje. Drugače ga ne znam opisati/poimenovati.
Počutim se popolnoma brezvoljno, odveč, utrujeno, zaskrbljeno in brez volje do življenja. Imam urejeno družinsko življenje in ljubečo družino (moža in otroka), kar mi tudi daje energijo, da sploh vztrajam. Svoje primarne družine nimam več – starša sta umrla, sestra se je zaradi dediščine skregala z mano in pretrgala stike. Služba je objektivno gledano čisto v redu – ne pretirano dobra, ne preveč slaba in včasih celo grem z veseljem tja. Težava je v moji črnogledosti, resignaciji celo. Od depresije komaj funckionram; se mukoma vstanem, nimam ne energije ne volje za praktično nič, ob tem pa igram, da je vse v redu. V službi se delam, da je vse v redu, doma skrivam svojo tesnobo, vedno težje pa prenašam občutke obremenjenosti, odvečnosti, nemoči, ne-vrednosti. Obremenjena sem v službi in doma – priznam, da sem si oboje nakopala sama, ker ne znam reči “ne”, a se tega učim. Odveč se počutim, ker se mi zdi, da smo ljudje kot posamezniki tako nepomembni v razsežnostih vsega stvarstva, da res ne vem, v čem je sploh “hec”, če konkretno jaz obstajam ali ne. Nemočna se počutim, ko vidim, kam gre naš svet – narava, odnosi, politika …Ne-vredna se počutim, ker nič pomembnega ne počnem – ne-vredna ljubezni, ker je ne čutim do sebe. Zdi se mi, da so vsi okoli mene uspešnejši, srečnejši, boljši, lepši; da imajo bolj “popolne” odnose, prijatelje, otroke, finančno stanje….Povsod se počutim neuspešno. Zavedam se, da je to neracionalno, a kaj, ko nas ne vodi razum, pač pa čustva. Zavedna in potlačena. V bližnji preteklosti sem tudi doživela veliko razočaranje v odnosu, za katerega bi dala (kot se reče) roko v ogenj, a se je izkazalo, da je bilo prijateljstvo igrano iz kdo ve kakšnih motivov in končano brez besed ali pojasnila. To me je dodatno prizadelo in omajalo vero samo vase. Sem res tako slab človek, da si ne zaslužim niti pojasnila, zakaj se je neko prijateljstvo zaključilo? Ta izguba me je izjemno prizadela, saj sva si bili z bivšo prijateljico kot sestri (tako sem vsaj čutila jaz) in še kar ne morem verjeti, da se 3-letno prijateljstvo zaključi brez pojasnila ali očitnega razloga….
Najbolj me obremenjujejo občutki nemoči, ne-vrednosti, nesposobnosti in kar je še podobnih negacij obstoja… Pred časom sem že jemala antidepresive, a se zavedam, da moje težave niso samo medikamentozno rešljive; potrebna bi bila spet psihoterapja, kamor sem pred leti že hodila. Trenutno si je ne morem privoščiti – niti finančno, niti časovno, zato bom hvaležna za vsaj kakšno spodbudno, opogumljajočo misel, da se znova poberem, sestavim in (vsaj za nekaj časa) premagam svojo temo….
Hvala

Pozdravljeni,

imam občutek, da se vam je nabralo veliko stvari, iz daljne in bližnje preteklosti. Poleg tega omenjate zavedna in potlačena čustva, težave reči ne, občutek nevrednosti, težave v odnosih itd. Vse to vam povzroča stisko, kar je popolnoma razumljivo, vsak človek bi jo. Karkoli bi vam tukaj napisal ne bo razrešilo vaših težav, saj boste potrebovali čas in prostor za svoje notranje popotovanje ozaveščanja in predelave vaših vsebin. Kar predvsem opažam je to, da se veliko ukvarjate z občutkom nevrednosti, neuspešnosti. Prepričan sem, da boste skozi ta “prehod” in tudi ostale druge prišli do pomembnih, morda že pozabljenih spominov in čustev. Predvsem je pomembno, da lahko to temo in tudi vse ostale poglobljeno obravnavate, po možnosti s strokovno psihoterapevtsko pomočjo. Zato je pomembno, da si le vzamete čas zase. Navsezadnje rabite zgolj eno uro na teden, ki vam pa lahko spremeni življenje. Poleg tega veliko psihoterapevtov nudi znižano ceno za tiste, ki si normalne cene ne morejo privoščiti. Vzemite si čas in prostor za poglobljeno razmišljanje, razumevanje in čutenje. Tako bodo prišle tudi spremembe v vašem doživljanju in življenju. Zato kar pogumno, kolikor vidim, vam ni potrebno obupovati, saj obstaja veliko poti naprej!

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj