Obsesivno razmišljam kaj bi, če bi…
Pozdravljeni.
Stvar je taka. Načelno se trudim biti previden in imeti življenje pod kontrolo. Ampak pride trenutek ko moja presoja udari mimo in se potem neznosno obremenjujem zaradi dejanja.
Muči me slednje. Na dopustovanju v Črni gori sem zakockal manjšo vsoto denarja, kar me neznosno žre.
Potihem sem opazoval kako je domačin organiziral igro, kjer se ugiba pod katerim lončkom je kroglica, ko jih premeša. Najprej sem samo opazoval in si mislil “nateg” … toda ko sem spremljal igro sem videl da bi mi mogoče uspelo saj sem kot pasivni opazovalec vedno pravilno napovedal izid in sem se odločil reskirati nekaj denarja kolikor je bilo potrebno za najmanjši vložek… no, stvar je taka, da je mojster izkoristil trenutek nepozornosti (povedala domačinka ki je videla) in po mešanju na hitro zamenjal kozarčka ko sem kihnil. Seveda sem izgubil denar in takoj odstopil od igranja…
Sedaj pa me žre, zakaj sem igral, četudi sem se zavedal, da lahko izgubim. Že cel teden razmišljam, kako bi v naslabšem scenariju izgubil še več… obremenjevanje z dogodkom je šlo celo tako daleč, da celo obsesivno razmišljam kako bi lahko v tistem trenutkilu izgubil presojo in tvegal vse… počutim se bedno. Najbolj pa me žre to, če bi me kdo vprašal za mnenje ali igrati ali ne bi mu odstvetoval… jaz pa sem reskiral. Vem… rekli.boste vsaka šola nekaj stane, pa tega vseeno ne bi bilo treba. Zakaj storimo drugače kot mislimo?
Ali menite da sem naiven? Zanima me, drug pogled na situacijo. Z bližnjimi se ne upam pogovoriti, ker me je sram.
Ps. “Kockal” nisem še nikoli prej…
Lp!
Pozdravljeni,
ljudje smo nezavedni in neracionalni, to nas tudi dela človeške. Naša podzavest lahko v večji ali manjši meri upravlja naše življenje, s tem, da vpliva na naše zavestne odločitve. Morda si mislimo, da smo se odločili sami, z našim raciom ali zavestjo, vendar večkrat kot ne sami zares ne odločamo. Odvisno je tudi od tega koliko imamo naše nezavedno ozaveščeno in predelano.
Z vsako izkušnjo se naučimo nekaj novega in velikokrat naredimo tudi stvari s katerimi nismo zadovoljni, ampak tako pač je. Lahko to sprejmemo ali pa se s tem obremenjujemo in mučimo.
Slišim vas, da zdaj obsesivno razmišljate v smislu “kaj bi bilo, če bi bilo”. Se vam je kaj podobnega zgodilo že kaj prej? Kaj bi vam pomenilo moje mnenje glede vaše morebitne naivnosti?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Hvala za odgovor.
Problem je širši a opisal sem le primer, ki me je nedavno spravil s tira. Da ne razlagam na široko: kadarkoli naredim nekaj, kar ni bilo ravno pametno, začnem obsesivno razmišljati o tem, kaj bi se zgodilo v najslabšem možnem primeru. Dogodek poskušam razumeti v resnici pa podoživljam dogodek, se žrem in obsojam in posledično zapadem v stanje brez vsake volje do življenja. Včasih se celo vrnem na mesro dogodka… kot da bi lahko kaj spremenil/razumel. Sliši se butasto ampak ravno v tem je problem. Ne znam iti preko dogodka in živeti naprej. Četudi so bile posledice dokaj mile in ni bilo povzročene nobene hude škode, me tak dogodek prizadane. Predvsem samozavest močno trpi…
Vaše mnenje o moji naivnosti bi v tem primeru mogoče pripomoglo kvečjem v smeri da se ne bi toliko obsojal. Mogoče niste pravi naslov a…
Ne morem tako naprej. Rad bi stvari enostavno pozabil / prebolel počnem pa nasprotno. Obsesivno razmišljam in potenciram tisto znano “kaj bi, če bi” v skrajnosti.
Lp!
Pozdravljeni,
kakršenkoli moj nasvet ali mnenje vam lahko morda nudi malo kratkotrajnega olajšanja, vendar vaše težave to ne bo razrešilo in hkrati še pravite, da se vam obsesivne misli pojavljajo tudi v drugih situacijah. Nedvomno nekje v vas ležijo vzroki za takšne misli, ki jih strokovnjaki vidimo kot simptome. Torej gre za neke spremembe, ki imajo tudi svoje vzroke, vendar se jih morda niti ne zavedate, občutite pa simptome.
Tudi zmanjšana samozavest, preveliko obsojanje ipd. je odraz vaših notranjih psihičnih procesov. Za razreševanje vaših težav vam priporočam, da si poiščete strokovno psihoterapevtsko pomoč. Namreč, proces zdravljenja oz. izboljšanje počutja ni tako enostaven in rabi tudi svoj čas.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj