Lepo pozdravljeni,

zanima me, ali je OKM (vključno z depresijo) lahko posledica jemanja kontracepcijskih tablet? Sem namreč v poskusni dobi jemanja (v tretjem mesecu), motnja pa se mi je pojavila nekje na začetku drugega meseca jemanja. Zavedam se, da so obsesivna dejanja, ki jih moram izvršiti, nerealna in nesmiselna, poskušam jih celo zatreti, vendar je možganski pritisk premočan, da bi motno lahko ignorirala. Iz tega razloga (saj se počutim nenormalno in prav zares noro) velikokrat iz obupa jočem ter ne vidim več smisla v ničemer (saj je motnja premočna in mi ovira življenje). V življenju trenutno nimam nikakršnih problemov, ki bi jih lahko potlačila, pravzaprav bi brez motnje lahko bilo to eno srečnejših obdobij mojega življenja (kar me ob misli na to še dodatno potre). Sicer sem s podobnimi motnjami imela že probleme v otroštvu in najstniških letih (nikoli do stopnje obupanosti), vendar so kasneje same od sebe izginile.

Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.

Lep pozdrav.

Lepo pozdravljena!

Načeloma kontracepcijske tabletke ne sprožajo takšnih motenj, se pa zgodi, da je lahko intriger karkoli…Omenjate, da omenjenih težav nimate prvič in so se pojavile že v najstniških letih. Običajno se motnja ne pozdravi, v kolikor ni spremljana s strani strokovnjaka in dela na sebi.

Kaj se je dogajalo v vašem otroštvu? Kakšen je bil/je vaš odnos s starši? Vsekakor se morate soočiti s tem sedaj, da ne bi prehajalo v hujše oblike. Za začetek predlagam psihoterapijo. Potrebno je poiskati izvor za vaše težave.

Verjetno je potrebno dvigniti manjko serotonina, ki običajno spremlja OKM. Zelo dober je 5HTP (gre za izvleček afriškega fižola), pri nas sicer žal ni dovoljen…

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Spoštovani

Nevem ali moje težave spadajo ravno pod to temo, ampak želim slišati Vašo mnenje. Čeprav mi v življenju dejansko ne manjka kaj, saj sem magistriral iz perpektivnega področja, čaka me redna zaposlitev in imam tudi pestro družabno življenje. Vendar kljub temu imam že od nekdaj določene probleme z svojo psiho. Pri velikem številu opravil moram narediti točno število ponovitev, drugače semi pijavi misel, da bom doživel neuspeh pri kateri izmed stvari, ki mi je pomembna itd. Sem tudi bolj nervozen tip človeka in že iz otroštva ven sem imel določene ponavljajoče gibe, kot so mežikanje, trzanje z vratom in podobno, vendar se mi je to z leti malo zmanjšalo.

Ampak vse to se da potrpeti. Moti me najbolj to, da sem občasno zvečer zelo utrujen in če me čaka naslednji dan kaj pomembnega, začnem razmišljati , da če nebom zaspal in se spočil, se bom zaradi tega odrezal slabše, kot ostali, ki bodo naspani, spočiti itd. Ker vem, da me pred službo čakajo določeni psihofizični test, že razmišljam da nebom mogel zaspati.

Ta problem se mi pojavlja pogosto in res prosim za kakšen Vaš nasvet. Morda mi lahko priporočate tudi kakšno knjigo, ki bi pozitivno vplivala na mene (slišal sem že eckhart tolle zdaj resnično tvoj je samo ta trenutek).

hvala in lep pozdrav

Lepo pozdravljeni,

dobro bi bilo ugotoviti od kod izvirajo tiki in omenjene kompulzije. Kaj se vam je dogajalo skozi otroštvo? Kako ste ga doživljali? Morda so določene pomembne tematike v vas še vedno neozaveščene in vam preprečujejo najti odgovor. Od kdaj opažate tike in kompulzije v povezavi z delom? Morda je zadaj skrit strah, anksioznost, slaba samopodoba, kljub uspehom, ki ste jih ustvarili.

Vas kdaj spremljajo tudi bolečine mišic, sklepov? Lahko bi šlo tudi za Tourettov sindrom, vendar to so le ugibanja, saj premalo poznam vašo situacijo. Kako se sicer v življenju soočate s težavami, izzivi?

Priporočam psihoterapijo, saj skozi takšen proces človek ozavesti, kar je v nezavednem in lažje najde način s soočanjem na vseh področjih življenja.

Knjige pa seveda toplo priporočam. Npr.: Secret ali pa Življenje je tvoje. Vse od Louise Hay so motivacijske. Super knjiga je tudi Ljubiti drug drugega, knjige Miguel Ruiza ter mnoge druge. Vendar tudi tu, bi morala vedeti malo več o vas, ker obstaja zanimiva literatura, ki se nanaša na travme iz otroštva, odnose, partnerske odnose ali pa popolnoma motivacijske za krepitev lastne samopodobe. Vendar kljub vsemu…branje je koristno, za večino pa ni dovolj, v kolikor človek želi prekiniti določene življenjske vzorce….pretvoriti svoje šibkosti v prednosti…

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Pozdravljeni,

Sin ima obsesivno kompulzivno motnjo, kaže se s pretiranim umivanjem rok.
Sedaj obiskujemo psihiatra, kateri nam je svetoval veliko ukvarjanja s športom, predvsem pa nam je priporočil jahanje. Zanima me kje v Lj. se izvajajo takšne terapije, koliko stanejo, koliko časa predvidoma trajajo, ter ali je možna tudi terapija na zdravstveno zavarovanje – napotnico, kar sem slišala pri znancih.
Hvala za vašo pomoč in odgovor.

Lepo pozdravljeni,

v vsakem primeru tudi sama predlagam psihoterapijo. Potrebno je razrešiti globji vzrok težav. Sama najbolj poznam navadno psihoterapijo, katero tudi izvajam, sicer pa je tudi delo z živalmi, predvsem za otroke zelo dobrodošlo. Žal ne poznam nobenega v Ljubljani, da bi predlagala. Jih je pa kar dosti…Na konju.si, Platea, na Rakitni vem, da so od nekdaj imeli za otroke različne tehnike pomoči…

Hvala in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

pozdravljeni!

Rad bi pomagal prijateljici, pa ne vem kako in zato se obračam na Vas. Upam, da pismo ne bo predolgo.

Od poznih najstniških let se ji po njenem pripovedovanju vleče tažava, ki je ne zmore rešit. Oseba je zelo inteligentna, po moje ima tudi močno voljo, vendar je težava prevelika. Sama se je o svoji težavi zelo izobrazila.

opisal bom simptome njenih težav in težave v odraščanju, kot mi jih je opisala.

Verjetno ima njena mama kako psihično motnjo, saj je za štirimi stenami precej drugačna kot pred ljudmi. Hčerke kot razumem nikoli ni marala, bila je nanjo ljubosumna (tudi v odnosu moža do prijateljic in prijateljev). Hčerko je silila da je v puberteti pred njo masturbirala, ona pa jo je žalila. Otipaval jo je tudi pokojni stari oče, ki je živel z njimi. To omenjam tudi zaradi dednih lastnosti.

Danes je ta oseba 99,9% časa zaprta med 4 strenami. pomaga v družinski trgovini. Enostavno ne zmore it ven, med ljudi. Če gre ven dobi hudo drisko in zgrabi jo panika. Zadnjič, ko je šla ven, naj bi šla na stranišče 8 krat in jo je čisto izmučilo.
Ko je doma, so težave drugačne. Misli se ji neprestano vrtijo v krogu iz katerega ne more uit in bolj ko se trudi da bi mislila na kaj drugega ali imela prazno glavo, slabše je. Zaradi tega prebudi noči. V trgovini ko sreča stranke, se ji sproži še en refleks. V mislih preklinja osebe, ki ji pridejo blizu in si želi da bi umrle, se poškodovale… in podobno. To počne nekontrolirano, vendar ne naglas. Tega se vsega zaveda in zaradi tega se ogromno presekira in se obtožuje da je pokvarjena. To se stopnjuje …. in če se kaj zgodi kaki osebi ( ki jo je preklinjala) je prepričana, da je sama kriva. Ena oseba se je smrtno ponesrečila (mislim da z avtom pod vlak), druga pa v hribih. Za obe si že leta očita da ju je ona ubila. Boji se tudi živali. Strah jo je, da bodo s svojim instinktom spoznale in dale drugim vedet, da je pokvarjena.
Poleg tega ima težave z obredi…. če hoče pit nalije kozarec vode in ga zlije, nalije, zlije…. tega se zaveda, se obsoja zaradi tega, misli o tem se vrtijo v krogu… in izhoda ni. Ima več takih ritualov. En od bolj neprijetnih je tudi ta, ko mora strankam vrnit drobiž… pa prime kovanec, pa ga da nazaj… pa prime drugeg, tretjega…. in ne more izbrat pravega, da bi ga vrnila. Morda se v tem času sproži še nekontrolirano tiho preklinjaje osebe. naslednja težava je da težko ali sploh ne prenese dotikov. je zelo neprijetno, če se med vračanjem denarja dotakne strankine roke, na primer.
Včasih jo je pomirjalo ustvarjanje z glino, slikanje, oblikovanje…. zdaj pa se gline že več let sploh ne more dotaknit, čeprav si to želi. Boji se da bodo njeni izdelki škodovali drugim, tako kot tiho preklinjanje.

Zaradi naštetega ne more k zdravniku. preprosto ne zmore it do zdravnika. Starši jo imajo za prismojeno ali nesposobno, leno… in ni pričakovat nobene pomoči z njihove strani. Zanje psihične težave sploh ne morejo obstajat. Ena sorodnica ji je na žalost hotela pomagat… in ji je pripeljala domov enega “bioenegetika”, ki je sicer zelo prijazna oseba, kot sama pove in je po poklicu fizioterapevt. Ta oseba ji je s pogovorom odprla številne rane in na koncu “ugotovila” da so znamenja, ki jih ima po telesu znaki njenih grehov iz prejšnjih življenj in da jo lahko reši – ne boste verjeli – izganjanje hudiča – in da on pozna osebe, ki to znajo…!!!

na srečo je ta oseba, kot sem omenil nadpovprečno inteligentna in se je zenkrat nekako obranila “prijaznega bioenergetka, ki ji hoče pomagat!

Poskušam jo pripravit, da bi šla k psihiatru na pregled. Pa ima slabe izkušnje…. enkrat je šla… pa ni bil ravno prijazen. je tudi vrgel ključe ali svinčnik po mizi ali na tla, ko ga je nekaj razjezilo…. in spet je dobila potrditev, da je ona res tako slaba, da niti psihiater ne zdrži ob njej.

Posusil sem postopoma, da bi samo datum določila, kdaj bi šla…. pa se že tu zatakne. Sicer si želi it po pomoč, zelo rada bi se tega rešila…. po drugi strani pa ne zmore. Nikakor ne zmore. Danes ima okoli 35 let in še vedno najde izgovor, da je bolje, če počaka na pravi trenutek, da bo pa res šla naslednji teden, mesec, letos…

Poklical sem na psihiatrično prvo pomoč, pa so rekli da če je suicidna, da pošljejo lahko rešilca, drugače pa da se mora sama odločit in prit do nih. Predlagali so da pride ponoči na zaloško, ker bi bilo tam manj ljudi. Dejansko sama nikoli ni omenila samomora in misim, da ni suicidna. ne vem. Govori pa da se počuti stara 90 let in da je življenje iz dneva v dan trpljenje iz katerega ne more uit. Omenili so še da je možno, da pride psihiater na dom s plačilom mislim da 140 eurov. Je spet težava, ker bi starši bili zelo jezni, če bi prišel kak rešilec ali psihiater k njim… vsaj sosedje ne bi smeli tega videt… so prepričani, da si vse skupaj izmišljuje…. verjetno razumete, da tudi po telefonu ne zmore sama poklicat ali vzpostavit stika… morda bi anonimo o tem govorila preko interneta….

prosim Vas za nasvet in pomoč.

Hvala!

Gregor

Lepo pozdravljen g. Gregor,

opravičujem se vam za zapoznel odgovor. Razumem vašo situacijo ter situacijo vaše prijateljice. Dejstvo je, da se človeka ne da prisiliti in se lahko le sam odloči glede iskanja pomoči, saj po mojih izkušnjah tudi le tako doseže rezultate.

Vsekakor bi vaša prijateljica potrebovala strokovno pomoč, predlagam psihoterapijo, saj je bistvo ravno v tem, da tišči v sebi vse kar se ji je v življenju dogajalo in ne more predelati. Jeza in žalost znotraj nje jo uničujeta. V psihoterapiji preko odnosa terapevt – klient poteka rekonstrukcija odnosov iz preteklosti. Tu je največjega pomena prav zaupanje. Potrebno je poskusiti, saj ni vsak za vsakogar…

Lahko ji daste moj kontakt [email protected] ali 041 535 555. V kolikor je lažje lahko tudi najprej stopiva v kontakt midva.

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Najprej lepa hvala za Vaš odgovor in pripravljenost na pomoč. Žal pa prijateljici ne morem več pomagat.

Strah je prevelik, zgrabila jo je panika in noče več moje pomoči. Že več kot 10 let čaka na pravi trenutek… in bo še čakala nanj, kljub temu da se zaveda da ni zmožna naredit tega, kar si želi. Od vseh ljudi na svetu je zmožna nefunkcionalno komunicarat samo z domačimi in preko interneta morda z nekaj osebami. Osebnih stikov z ljudmi skoraj nima in so ji v breme.

Že dolgo časa ve, da brez zdravil ne bo šlo in se tudi boji, da bi jih zaradi dolgotrajne bolezni morala jest doživljensko. V zadnjih pogovorih se je pokazal strah še pred zdravili in pred tem, da bi ji psihater ne verjel, da si želi ozdravet, ker tablet ne bo mogla jest…

želi si premagati “težavico”, ampak pomoči pa ni zmožna poiskat in jo zavrača, čeprav si jo želi.

razmišljam, da takim osebam naše zdravstvo in zakonodaja ne nudita prave (ustrezne) pomoči oz ne zagotavljata tiste minimalne “prisile” (dokler ne bo suicidna), s katero bi oseba s tako težavo, lahko poskusila uresničit tisto, kar si dejansko želi in pa more doseči sama – v čim večji meri ozdraveti. Dejansko ima vso pravico, da ne poišče pomoči, vendar če ne poišče ali zaravača pomoč to ne pomeni da izkorišča to pravico ampak je lahko bolna in tega ne zmore.

sem se na ta portal registriral prav zaradi želje, da bi ji pomagal in sem prijetno presenečen, kako obširen, strokoven in poljuden je ta portal.

Še enkrat hvala za Vašo pripravljenost pomagat, ga Sarić,, ampak žal ne bo uspeha…

Gregor

Lepo pozdravljeni,

Sem moški star 35 let in že kar nekaj časa vem, da imam OKM. Sem po naravi velik perfekcionist. Sedaj, ko gledam nazaj sem določene znake opazil že v srednji šoli in sicer bil sem obseden z neko simetrijo. Bil sem kot najstnik tudi zelo nesamozavesten in imel zelo slabo samopodobo. V zgodnjih dvajsetih letih pa sem začel opažat, da si zelo pogosto umivam roke in sploh po uporabi male in velike potrebe si roke lahko zelo dolgo umivam, pa bom še vedno imel mogoče občutek, da niso dovolj dobro umite. Se mi zdi, da bolj kot strah pred neko okužbo, je pri meni prevladoval strah, da bi mi roke smrdele in bi mogoče lahko primil še za kaj takega in bi potem še tisto smrdelo. Tudi sama mala in velika potreba lahko trajata zelo dolgo, saj ne bom zapustil WCja dokler si ne bom po veliki potrebi temeljito obrisal riti (kar lahko traja včasih tudi pol ure ali več) tako, da ko bom pogledal na WC papir ne sme biti na njem nobene rjave pikice od blata. Po mali potrebi pa si moram tudi temeljito obrisat penis, da je praktično čisto suh preden zaključim in ga dam nazaj v spodnjice. Imam takorekoč neko fobijo pred urinom in blatom, da se ja ne bi kakšna pikica znašla na meni ali moji obleki, ker bi me potem lahko spremljal nek občutek, da bom smrdel. Če se le da, se probam izogibat javnim WCjem. Sem nekako človek, ki zelo rad naredi dober vtis in mogoče zaradi tega tudi ne želim smrdeti, ker se mi zdi, da bi se me potem ljudje izogibali ali se zgražali nad mano. Tudi moje tuširanje traja ponavadi zelo dolgo (tudi do eno uro včasih), ker, če ne me lahko spremlja občutek, da nisem dovolj dobro stuširan in da bom zaradi tega smrdel. Sem tudi obseden z večkratnim preverjanjem, če so vrata zaprta. Poleg vrat večkrat preverjam tudi druge stvari kot so budilke (imam tri za vsak slučaj), če sem vse pogasnil oz skratka, da je vse kar bi me lahko zmotilo, na svojem mestu. Grem včasih že od doma in začnem premišljevati, kaj če sem to pozabil ali če kaj drugega nisem dobro preveril. Vse omenjeno so zelo moteče stvari in bi se jih rad na vsak način rešil, če bi se nekako dalo. Sem probal že na vse načine samega sebe miselno prepričevati, pa v veliki meri neuspešno. Zadnje čase pa opažam tudi zelo moteč strah pred vožnjo z avtom in letalom. Ko sem bil star 18 let sem se že peljal z letalom, pa takrat tega straha ni bilo oz. je bilo celo navdušenje nad letenjem. Pred dvemi leti pa sem hotel z letalom v Avstralijo. Od začetka sem bil navdušen, da bom spet letel z letalom in ko se je približeval moj izlet z letalom, se mi je kar naenkrat pojavila vsiljena misel, da lahko letalo tudi dol pade, jaz pa še ne želim umreti. In ta misel, me je sčasoma tako obsedla, da sem preprosto moral izlet odpovedati, čeprav sem se ga zelo veselil. Ta frustracija je bila tako velika, da sem dobesedno čutil po vsem telesu fizično bolečino od te frustracije, da si nekaj ful želiš, pa ti to na drugi strani ta strah to onemogoči. Sem se prepričeval, da je z letalom varneje, kot potovati z avtom, pa ni pomagalo. Vem da je ekstemno mala možnost, da bi padlo letalo dol, ampak v moji glavi sem skoz imel pred sabo, kaj pa če imam res smolo in se vendarle zgodi tista ekstremno majhna možnost. Podobno pa se mi je sedaj začelo dogajat pri avtonu. Imam se za dobrega šoferja in vedno sem zelo užival v vožnji. Zadnje čase me pa obseda misel, da se lahko z avtonom tudi ubiješ in en trenutek nepazljivosti in te ni več. Nekako potem postanem lahko obseden s tisto majno možnostjo, ker se preveč bojim smrti. Frustracija je lahko tako močna, da čutim fizično bolečino po celem telesu. Takšne misli in frustracije me v bistvu psihično ubijajo. Ko si dejansko neki ful želiš, pa te strah čisto povozi. Leta 2008 sem bil tudi pri psihiatru kateremu sem povedal svoje probleme in šele takrat sem tudi ugotovil, da imajo te moje težave tudi ime in sicer obsesivno kompulzivna motnja. Prej sem imel občutek, da sem verjetno edini na svetu s takšnimi problemi, ker so se mi zdeli res nenormalni, pa si nisem mogel nič pomagat. Psihiater mi je predpisal zdravilo Paroxat in mi dal napotnico za psihoterapevtko kateri potem nisem hodil, ker sem pač takrat mislil, da bom probal samo z zdravili in upal, da mi rata, ker sem imel očitno nek odpor do te psihoterapevtke, ker se je do mene zelo arogantno obnašala, ko sem prvič potrkal na njena vrata, da bi ji dal napotnico. Zdravilo Paroxat, ki sem ga jemal je mogoče malo pomagalo, ampak daleč od tega, da bi odpravilo moje težave, sploh kar se tiče zgoraj omenjenih problemov male in velike potrebe. Sem pa človek, ki ima zelo rad seks in največji problem tega zdravila je bil za mene, da ima takšen stranski učinek, da je skoraj nemogoče doživeti izliv. To je bila velika frustracija in sem psihiatra tudi povprašal o tem. Rekel je, da je to normalni mogoči pojav pri tem zdravilu in da bo to po parih tednih zginlo. Zdravilo sem uporabljal približno dve leti pa se je izliv za malenkost popravil, ampak sem še vedno imel dokaj velike probleme, da sem lahko doživel izliv. Nekako sem se potem zaradi tega odločil, da tega zdravila ne bom več uporabljal in moj izliv je bil spet normalen. Pa sem rekel psihiatru, če mi predpiše kakšno drugo zdravilo zaradi tega, pa je rekel, da bo imel podobne stranske učinke. Ali je mogoče, da obstaja kakšno zdravilo pri katerem ne bo takšnega stranskega učinka, da bi imel problem z izlivom? Bom počasi zaključil, da ne bom predolg. Upam, da mi boste lahko dali kakšen pameten nasvet glede mojih zgoraj omenjenih problemov in kako bi se bilo najboljše lotit zadeve, da bi to mojo OKM lahko čimboljše pozdravil. Se vam že v naprej najlepše zahvaljujem za odgovor.

Lepo pozdravljen g. Gregor,

me res veseli za ljudi kot ste vi, pripravljeni pomagati, se v kaj vključiti v kolikor je potrebno in videti v vsaki stvari kaj dobrega…Super! Je pa tako kot pravite….samo sami lahko…nihče ne more ničesar namesto nas in za nas. Samo mi smo tisti, ki se lahko spremenimo in spreminjamo odnose okrog nas…

Lep pozdrav in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
041 535 555
[email protected]
Psihoterapija in celostni pristop k zdravju s.p.

Lepo pozdravljeni (za Tip),

glde na to, da ste že v srednji šoli opažal značilnosti OKM-ja, kaj se je dogajalo z vami takrat? Čemu slaba samopodoba in nesamozavest? Zakaj ste ju hranili? Tako ste razvili in okrepili OKM, sedaj opažate tudi znake anksioznosti.
Prav je, da jemljete zdravila. Morda bi bilo dobro, da se posvetujete še s kakšnim zdravnikom. Mislim, da bi se dalo najti zdravila, ki na vas ne bi tako močno vplivala s stranskimi učinki glede izliva.
Moje mnenje je, da se nič ne razreši skozi noč. Predlagam vam, da resno vzamete svoje stanje in poskrbite zase celostno. Vključite se v psihoterapevtski proces, pojdite v naravo, delajte stvari, ki jih imaste radi in se poskušajte osredotočati na dan trenutek. Pustite preteklost in prihodnost. Fokus preusmerite…

Hvala in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
041 535 555
[email protected]
Psihoterapija in celostni pristop k zdravju s.p.

Pozdravljeni

Parterju je diagnosticirana anksioznost OKM. Ima misli, ki se jih zelo boji, jaz pa nevem kako reagirati na njegovo stanje. Potrebujem nasvet, kako naj se vedem do njega, ali naj mu skusam preusmerjati misli ali je dobro da se o tem pogovarjava ali ne? Prosim za pomoc in par nasvetov, ker sem ze obupana in zdi se mi da temu kar ni konca..

Najlepsa hvala za trud

Lp

Lepo pozdravljena,

razumem vas in vem, da ste v težki situaciji. Ali gospod jemlje zdravila? Zelo koristno zanj bi bilo tudi, da se vključi v psihoterapijo, saj bi tako lažje raziskal vzrok za nastal strah in OKM, hkrati pa predeloval in omilil situacijo.
V odnosu do njega poskušajte biti racionalno razumevajoča, kar pomeni, da ga poskušate razumeti, tako da bo to zaznal, imel varnost v vas. Po drugi strani pa ste vi tisti, ki vidite realnost in morate pri iracionalnih stvareh ostati pri svojem. Poskušajte se in pogovarjati in preusmerjati fokus. Vi ste opora, zdravijo pa naj tisti, ki čustveno niso vpleteni.

Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
041 535 555
[email protected]
Psihoterapija in celostni pristop k zdravju s.p.

Hvala za odgovor.

Jemlje zdravila, Cymbalto in se enega, zdaj nevem tocno kako se imenuje. Obiskuje tudi terapijo. So bolsi in slabsi dnevi. Ko se mi ze zdi, da se bo pocasi izvlekel iz tega, star strah zamenja z novim. Bojim se, da se bo to dogajalo v nedogled. Ali je normalno, da se ena misel preneha in jo nadomesti druga? Vcasih se mi zdi, kot bi si namerno to povzrocal. Seveda on temu nasprotuje.
Vem, da se mora nauciti ziveti s tem in s tem tudi jaz, vendar se huda stanja verjetno lahko ponovijo v prihodnosti?

Lp

Lepo pozdravljena,

bodite pripravljena na marsikaj. Ne želim vas strašiti, je pa tudi možnost, da ne bo bistvenih razlik. Kljub vsemu je običajno napredek največkrat tam, kjer gre za doslednost…zdravil in psihoterapije in kjer se težavi pristopi dovolj zgodaj.
Tu ste vi tista, ki potrebujete “pomoč”, sproščanje, “polnjenje baterij”, da boste lahko funkcionirala z njim, ga razumela.

Hvala in vse dobro vam želim;

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Pozdravljeni!

mene pa zanima ali je pri najstniku lahko še kaj drugega kot OKM, če ima spolne nagone in fantazije kar do vseh spolov in ljudi in potem ga to tako muči in sramuje , da doživlja tesnobne napade? Je to značilno za OKM ali je možno, da gre tudi za kakšna hormonska neravnovesja?

Hvala za odgovor.

Pozdravljeni,

ni nujno, da gre za OKM ali hormonska ravnovesja. Lahko gre tudi za kaj drugega ali pa morda ne gre za motnjo, ampak zgolj nesprejemanje močnega spolnega nagona in zato prihaja do tesnobnih napadov.

S prijaznimi pozdravi,

Pozdravljeni.

Prijateljica ima okm in do par mesecev nazaj ni bilo “motece” niti za njo niti za njene bliznje. Stanje se je v zadnjih 4 mesecih zelo poslabsalo, vecino dneva samo ponavlja svoje vzorce. Koncno je tudi sama ugotovila da rabi pomoc in je pred kratkim zacela z antidepresivi. Moje vprasanje pa je: kako je pravilno da se mi (bliznji) obnasamo? Npr ko nekaj zeli od nas da naredimo kar bi lahko naredila sama? So dnevi ko zeli kaj povedati vendar ne spregovori in moramo mi ugotiviti kaj zeli. In ce ne izpolnemo to kar zeli, se stanje se poslabsa, gre ji na jok, postane jezna…Ne vemo vec kaj je prav in kaj ne, ali ji skodujemo ali pomagamo ce ji ustrezemo.

Ze vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.
Lep pozdrav

Pozdravljeni,

slišim, da ste zelo previdni. Sprašujete se kako bi se morali s prijateljico vesti. Imate občutek, da rabite s prijateljico delovati kaj drugače zaradi njenih simptomov OKM?

Če sama ne želi spregovoriti, ali “morate” ugotoviti kaj želi? Moj občutek je, da s prijateljico delate v rokavicah in ji ne postavljate mej. Pojavila se mi je slika – kot, da bi imeli pred seboj razvajenega otroka, ki zahteva preveč. Morda si tudi zato v odnosih privošči toliko več negativnih odzivov?

S prijaznimi pozdravi,