Pozdravljeni,
naj vam zaupam svojo zgodbo: bila sem čisto normalno in zadovoljno dekle. Izhajam iz urejene družine in nikoli se nisem obremenjevala s svojo postavo. Pri 54. kilogramih, sem lahko pojedla, kar sem želela in nisem razmišljala, kaj bom pojedla in koliko. Potem pa se je začelo, kot strela iz jasnega – pričela sem z izločevanjem kruha, količinsko sem zmanjševala hrano in začela sem se pretirano ukvarjati s športom. Vse to pa se je zgolj stopnjevalo, včasih sem v enem samem dnevu zaužila dva obroka in še to energetsko nizka. Športno aktivna sem morala biti vsak dan, da sem porabila zaužito. Kadar nisem mogla ven, sem se počutila krivo in bila sem slabe volje tudi do bližnjih. Prišla sem do teže 47 kg (višina 167 cm) (sedaj jih imam 48), naj ne omenjam izostanka menstruacije, ki je še sedaj ni in drugih zdravstvenih težav (slabokrvnost, zaradi katere sem se tudi zdravila, težave s prebavo, suka koža, več poraščenosti…). Zavedam se svojih težav in sem pričela delati na tem, da jih odpravim. Najprej bi rada začela s samopomočjo, kar vem da bo izredno težko. Kljub temu, kakšne so vaše izkušnje z njo? Kako naj pričnem? Športa ne mislim opustiti, saj ga imam rada. Želim le zapustiti ta začaran krog in normalno zaživeti!
Menim, da se soočam z obsesivno-kompulzivno motnjo. Kaj glede na opisano menite vi?

>Pozdravljena, Senjorita,
glede na opisano, si prav ugotovila, da gre zelo verjetno za motnjo hranjenja, ki ima veliko elementov anoreksije – odrekanje hrani, prisilne misli k veliko gibanja, slba vest glede hrane, izostanek mensturacije zaradi izgube teže…

Priporočila bi ti, da si poiščeš pomoč, saj sicer zna biti, da se boš “borila le z redom in disciplino”, ki pa nikakor nista prava sopotnika za začetek okrevanja. Seveda lahko da boš rabila uvest nekaj “reda” na kakem področju tvojega življenja tekom okrevanja, vendar je pomembno pogledati, s katerimi drugimi pomembnimi področji tvojega življenja, doživljanja itd., je tvoja motnja hranjenja povezana. Lahko se obrneš na nas – Svetovalni svet, ali katero od drugih organizacij, ki jih najdeš na spletu. Odvisno tudi, ali si iz LJubljane oz. okolice, ali bolj od daleč.

Vsekakor pa ti je za čestitat, da si naredila prvi korak – začela z iskanjem pomoči, še prej pa si priznala, da ti je “zadeva zrasla čez glavo” oz. je postala odvisnost.

Če boš še rabila, se kar oglasi, sicer pa ti želim uspešno na poti okrevanja od motnje hranjenja.