Sem se zadnjič pogovarjala še o eni “značilnosti” mejnih staršev. O tem, kaj vse počnejo svojim otrokom, kar se tiče oblačil, frizure, zgleda….kar poznam zgodb so res totalno zmešane.

Moja je mene prepričala ( skupaj z ostalo zmešano žlahto) da sem fizično grda. Ne da bi mi to naravnost rekla, vendar je bilo to v načinu komunikacije in nekaterih dejanjih. Saj veste tisto….saj si kar v redu, vse pač ne morejo biti lepe..ali pa že v načinu, kako me je pogledala, ko se mi je vedno zdelo, da se ji zaradi svoje grdote, nerodnosti in okornosti gnusim in se me sramuje….itd.

Ena od stvari ,v katero me je popolnoma prepričala je bila, da imam tako tanke in redke lase, da mi nikoli ne bo pasalo, da bi imela dolge lase. In jih res nisem imela vse do 30 + let, ko sem jih pustila rasti bolj kot J%$&i ga, saj je vseeno ali mi paše ali ne, želim si jih. Potem so mi naenkrat vsi začeli govoriti, kako lepe, goste lase imam in jaz sem leta (!) odgovarjala, da se to tako samo zdi, da imam v bistvu tenke in redke.

Dokler se nekega dne nisem dejansko in z realnimi očmi pogledala in odkrila: da imam čudovite lase,da mi dolgi lasje izjemno pašejo. Ker mi nekaj ni šlo skupaj, sem še kasneje, čez leta vzela svoje otroške fotografije in odkrila, da sem bila ne samo lep otrok, temveč izjemno lepa!!!! Mi je vzelo sapo.

In ker sem takrat že vedela za borederline so se mi povezale točke. Moja roditeljica je bila LJUBOSUMNA name in je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi me prepričala, da sem grda, me strigla tako, da bi bila čimbolj grda ( ni ji uspelo, na fotografijah sem res lepa, kljub njenemu trudu) , me oblačila v oblačila, ki mi niso pasale ( razen za fotografiranje, ker tam sem morala biti ugledna, ker sem ja iz ugledne družine), mi kasneje ni dajala denarja za obleke ali pa me je tako izsiljevala zanj,da ga nisem hotela vzeti, ker bi bila cena prevelika in sem vso srednjo šolo naokoli hodila dobesedno raztrgana in razcapana in v očetovih srajcah, kot da bi bila iz najbolj revne družine v mestu.

Da ne bi bil “ugled” omaževan je ona seveda govorila, da se ne znam oblačit, da sem uporniška in da hodim zato raztrgana in razcapana po svetu. Bila pa je zadovoljna.

Ko sem na fakulteti končno začela služiti svoj denar ( se osamosvojila pri 18) in sem si kupila normalna oblačila, so me ves čas nadlegovali fotografi, da naj jim bom model in me prosili, če bi šla na pisto, kot manekenka. Meni se je zdelo, da se jim meša in da narobe vidijo….

V glavnem, moja mati, ki je bila v mladosti lepotica, je naredila popolnoma vse, da bi iz mene naredila grdega račka in ne glede na to, da sem ves čas vedela, da je ubrisana , težka in hudobna in ne glede na to, da sem se vsak dan lahko pogledala v ogledalo, sem ji nasedla za več kot 30 let. Res hecno, kako te lahko nekdo v otroštvu tako zelo zmanipulira, da desetletja ne verjameš lastnim očem.

Slišala sem mnogo podobnih zgodb, o tem pa me zanima ali ima tudi kdo od vas podobne izkušnje.
GittaAna

Tole je pa zanimivo, ko sem prebrala, sem se tudi sama spomnila, da mi je nekoč moja mama rekla na nekem sprehodu kako imam grde in debele noge.
Halo bila sem tako suha, kot trlica.

Tudi jaz sem bila do začetka gimnazije postrižena na “fanta”, čeprav sem si zelo želela dolgih las. Tudi sama sem potem imela zelo lepe, goste, temnorjave lase. Čeprav sem jo večkrat prosila, da bi si pustila rasti lase, me je vedno vlekla k frizerju, čeprav sem sovražila tisto cukanje z žiletko (včasih niso strigli s škarjami). Spomnim se, da sem se nekoč upirala striženju, ampak je vztrajala, tako, da me je frizerka zarezala v uho in mi je zelo tekla kri. Je bila panika, ampak jih je mamam pomirila, da to ni nič. Še danes imam zarezano uho.

Tudi sama sem nosila”nemogoče” obleke tako v osnovni šoli, ko mi jih je izbirala ona, tako potem, ko sem jih izbirala jaz – iz upora seveda.

Tudi moja MOM mati je bila obsedena z mojim izgledom… za 18 RD sem dobila – liposukcijo! Ki je nisem rabila, ampak me je ona prepricala, da jo nujno potrebujem. Pa sem imela takrat cca 50kg.

Sveto sranje! Liposukcija pri 50 kilah in 18 letih!! Tole je izgleda druga skrajnost tisti, ko hočejo na vsak način pogršati otroka, da ne bi slučajno bil lepši ali imel več pozornosti ali bil boljši kot oni…
Kot da si statustni predmet, ki dokazuje njihovo vrednost, kot kakšen avto, ki ga je treba vsako nedeljo spolirat. Groza. Upam, da si uspela pobegnit temu mummsterju!!

Tudi z lasmi so izgleda nenavadno obsedeni. Toliko zgodb sem že slišala na to temo. Bi bilo zanimvo odkriti, kaj točno se jim rola pri tem. Se mi zdi, da mora biti še nekaj več, kot zgolj oskubiti otroka in še posebej deklicam odrezati njihovo ženskost.

GittaAna

Neverjetno,

tudi mene so strigli na fanta, pa sem si zelo, zelo želela dolge lase. Njihove besede so bile, da je tako bolj kamot, da mi bolj pašejo, se hitro sušijo…..v glavnem, mojih želja sploh niso poslušali. Strigla me je mama! Sama sebi sem se zdela več kot grda! Nekaj dni sem hodila s sklonjeno glavo, ker me je bilo sram pogledati drugim v oči. Pa še v šoli so me zafrkavali.
KOt otrok sem bila suhcena, potem sem se pa močno zredila….dobila očala…kaj hujšega. In z občutkom, da nisi nikoli dovolj dober, da iz tebe tako nikoli ne bo nič, da te nimajo radi…
Spomnim se, da mi je nekoč mama kupila popolnoma enake poletne opanke, kot moja babica. Pravzaprav sta kupovali za njo in je meni kupila enake….ker so menda udobne. Moje sošolke pa so imele moderne, pač primerne za starost 13-14 let, jaz pa model za 70 letne. Aha…kake bolne. Tega jaz svoji hčerki ne bi nikoli naredila, niti mi na kraj pameti to ne bi padlo.
Ko sem se čez 30 let zavedala svoje ženstvenosti, lepote (tako zunanje in notranje), sem se rodila na novo. Postala privlačna ženska, poslovno uspešna, samozavestna…..Dobesedno sem se prelevila iz grdega račka v laboda.
Še vedno sem v fazi preobrazbe, sploh kar se tiče dela na sebi in ne morem vam povedati, kako zelo sem si postala všeč, resnično se imam rada….vsi “moji učitelji” pa naj živijo v svojih dramah in zgodbah….

Saj ni res, pa je!

Saj ne vem več, ali bi se smejala ali zjokala … Tako zelo podobne zgodbe imamo!

Jaz imam iz svojega otroštva bolj malo fotografij, ampak na čisto vseh imam isto nemogočo frizuro: frfru, ki se začne nekaj cm nad obrvmi, ravno zastrižene lase nad ušesi in zadaj čisto na kratko … Še zdaj se spomnim, kako se mi je trgalo srce vsakič, ko me je čakalo striženje. Kako zelo sem si želela dolgih laskov! In takih sponk za lase, kot so jih imele druge punčke v vrtcu! Pa je mama rekla, da ni govora, ker imam namesto las take uboge “kislice”, da jih lahko samo postrižemo … Niso pomagale ne prošnje ne solze, mama je vzela škarje v roko in me postrigla. Dokler mi ni nekega dne odrezala še malo kože nad veko. Še danes se mi pozna. Seveda sem bila kriva jaz, ker sem se baje premaknila, ampak jaz vem, da sem bila takrat čisto pri miru … No, šele proti koncu OŠ sem si izprosila malo daljše lase.

Kar se pa oblačil tiče, sem že napisala, da sem bila oblečena totalno bizarno, kar je samo še dodatno načenjalo mojo že tako ali tako nizko samozavest. V bistvu sem bila kot živ obešalnik, na katerem je mama razstavljala svoje pletene umetnije. Šele v gimnaziji sem lahko oblekla nepletene, kupljene hlače, vendar so morale biti obvezno tako velike, da so kar visele z mene. To je bilo v času, ko so se nosile popolnoma oprijete kavbojke, prevelike moške srajce, semiške in rumene dežne jakne … No, jaz sem bila oblečena in obuta kot gospa srednjih let.

Ne bi rekla, da si je moja mama želela, da bi bila njena hči videti neprivlačna. Definitivno pa se ji je zdelo blazno pomembno, da sem bila videti brezhibno spodobna, pridkana in zdrava. Mislim, da sem tudi to že omenila, da je zdrav videz za mojo mamo pomenil predvsem zagorelost, kar je od mene zahtevalo na desetine ur izpostavljanja sončni pripeki na domačem balkonu …

Pa še eno nenavadno prepričanje je imela moja mama: da se ne spodobi preveč gledati v ogledalu oz. da več kot se gledaš, bolj grd postajaš. Saj ne da bi ji verjela, ampak vedno sem se počutila malce krivo, če sem se malo dlje pomudila pred ogledalom … Jasno, da za časa njenega življenja na kakšna ličila niti pomisliti nisem mogla. Bi me takoj označila za lovačo ali kaj podobnega … Že tako ali tako sem kdaj slišala, da se držim preveč domišljavo, pa kaj mislim, da sem, da se ne bi slučajno kaj preveč prevzela … Ta prava, ja! V resnici sem bila popolnoma nesamozavestna najstnica, ki je na sebi videla samo napake in ki jo je bilo same sebe sram.

Je pa zanimivo, da je moja mama izredno rada pripovedovala, kako privlačna punca je bila ona, pa da je imela še ožji pas kot jaz itd itd. No pa saj, v resnici je bila bolj čedna od mene. To je res. Po poroki pa se je zelo zredila in zanemarila.

Mama mi ni nikoli rekla, da sem grda ali kaj takega … Lepa pa tudi ne. Kar se videza tiče, sem imela že v osnovi eno veliko napako: bila sem namreč preveč podobna očetu. Brat pa je bil po njej in njeni strani družine, zato so ga mamini sorodniki (dokler smo se še kdaj videli) obrajtali veliko bolj kot mene. On je bil izrazito lep otrok. Mislim, da je bil v resnici on mamin »zlati« otrok, če le ne bi bil tako težaven … Kljub vsemu pa ga je tako razvajala, da je bilo to že prav bolno. Mene ni nikoli, niti približno. Jaz sem bila očkova ljubljenka … Šele potem, ko je brat postal dobesedno neobvladljiv in nasilen in ko je mama hudo zbolela, se je obrnila k meni … V sili hudič še muhe žre, pravijo.

Vilinka, to si pa tako lepo povedala! Si te bom vzela prav za zgled, ker si tudi jaz želim takega odnosa do sebe. Sem pa še daleč od tega. 🙁

ne morem verjeti. še ena, ki je bila do 12. leta postrižena na fanta (ampak res na fanta, ne kratka frizura). seveda je vedno dajala poudarek moji grdosti, ampak ko mi je enkrat rekla, če mi je kaj hudo, ker sem tako grda, sem ji to tako zamerila, da ji nikoli več nisem dovolila, da bi se vtikala v mojo frizuro. žal je moj občutek grdosti tako globok, da v resnici nikoli ne bo izginil. Sem se pa nekako naučila živeti s tem.

Neverjetno!

Ko sem prebrala tole: prek las “odrezati njihovo ženskost” sem pomislila-to je to. V puberteti se mi je večkrat zdelo da je mati ljubosumna name, pa sem si govorila, ne, saj ne more biti res- klub temu da mi je skrivala telefon,prisluškovala pogovorom prek stacionarca, na vse načine preprečevala izhode, denarja od nje tako nisem dobila itd.
Nekoč je imela izpad ko je nekam peljala mene in znanca češ kako se gledava in kako si drzneva tako se gledat. Kasneje sem se še večkrat spomnila na to in.. kljub temu da se sliši bizarno- mislim, da je bila moja mati ljubosumna na mojo ženskost. Itak tega nikoli ne bom mogla razumet.

Sem pa bila precej frustrirana zaradi tega, ker mi je vztrajno iskala hibe v videzu, od las do oblačil.. šli sva se tudi tiho vojno stila- nosila sem, kar mi je bilo všeč, mati pa mi je kupovala veliko poceni prevelikih oblačil, trdila, kako sem nehvalažna, kako zapravljam (ker) sem si iz Zoisove štipendije tu in tam kupila kako coto..

Že večkrat sem pomislila, da je MOM problem v bistvu seksualne narave- obstaja tudi MOM bivša žena ki je želela svojega moža dobesedno kastrirat. Poleg vsakodnevnega pranja možgan in posrednega kastriranja seveda.

No, primerjala sem ti dve MOM dami, ki ju najbolj poznam in dobila naslednje skupne značilnosti:

(astrološko:- mars v biku, na splošno poudarjen element zemlje 🙂

stilsko:
-polaganje ogromno pozornosti na videz, nenehno svetovanje drugim – pri vsakem izhodu- to vtikanje gre tako daleč da izbira obleke, kombinacije, frizure itd. drugim..
-nenehno utrujajoče (kot da drugače niso utrujajoči!) pametovanje in banaliziranje oblačil-kaj gre skupaj, kaj ne v 1001 nasvetu ali kritiziranju drugih
-pri vsakem izhodu najde na človekovem videzu napako ki jo uporabi kot razlog za svojo velikodušno pomoč ali če si oseba to drzne zavrniti- žaljenje nemogočega izgleda te osebe
-natančno barvanje las
-oblačenje v drap, svetlo rjave tone, sledenje modi – skratka- modno ne želijo tvegati
-svoje modne nasvete smatra kot možnost da z drugimi deli svoje nadzavedanje o pomembnosti in moči videza, saj veste “obleka naredi človeka”

Moja je bila definitno ljubosumna name. Dostikrat sem ji to celo zabrusila, čeprav takrat tega nisem verjela, ker se mi je zdelo bizarno. Potem ko sem že odšla so bile vedno prve besede:
– a si se malo zredila?
– tale frizura ti pa malo bolj paše, kot prejšnja
– tele barve pa res ne pašejo skupaj, takšna pa ja ne moreš hoditi okoli
– kako grde zobe imaš, verjetno jih boš hitro zgubila….ITD

Da ne omenim odnosa do mojih fantov:
– prvemu je dajala denar, ko sva šla ven in ga kovala v nebesa, ga dobesedno hotela posvojit, ko je izvedela, da je iz grozljive družine
– ponavadi je bil prvi stavek ( dobesedno) Ja XY, tko fejst fant ste, pa ste si mogli njo najdet. Ubožec ja kako boste pa zmogli….ITD.
– potem pa je skakala okoli njih, kot da so zlata teleta in jih seveda ves čas pomilovala, ker morajo biti z menoj, ker so tako slabo izbiro dobili oni so pa tako feeeeejst…..
GittaAna

Bolj kot ne iz dolgčasa včasih prebiram tale forum in vse bolj se mi zdi, da je z mojo mamo nekaj narobe. Teli zapisi so me zadeli v živo. Tudi sama sem imela celo otroštvo in mladost fantovsko pričesko pa tako zelo sem si želela dolgih las, sponk, gumic in vsega kar spada zraven. Še danes se spomnim kako sem zavidala sošolkam z dolgimi lasmi in kako sem bila žalostna v šoli v naravi, ko so si punce druga drugi spletale kitke, jaz pa sem imela le nekaj centimetrov dolge lase. Tudi oblačila sem vedno podedovala od starejšega brata in še v gimnaziji nisem imela niti jesenske jakne, zato sem zjutraj navlekla nase velik pulover starejšega brata, ki sem ga potem na avtobusni postaji skrila v torbo….Pa ni bil problem v denarju, o ne, moja starša sta takrat veselo hodila na potovanja, imela dobre avtomobile itd. Denar za malico pa sem očetu nekaj časa izmikala iz denarnice, potem ko je to ugotovil, pa sta mi le namenila tistih 100 SIT na dan, do takrat je imel žepnino le moj starejši brat.
In tako sem tudi jaz pred nekaj časa ugotavljala, da sem se sama sebi vedno, ampak vedno, celo življenje sama sebi zdela tako grda! Pa sem šla gledat tistih nekaj slik iz gimanzijskih in študentskih let in ugotovila, da sem bila pravzaprav ves čas lepa. Ja, fantje so me vedno obletavali, ampak kaj, ko se nikoli nisem čutila vredne ljubezni…
Kaj pa vem, o tem premišljujem šele zadnje čase, ko imam več distance do svoje družine. Rada bi verjela, da je bila moja družina normalna, ampak se mi zdi da ni. Mama me niti enkrat samkrat odkar pomnim objela, pobožala, poljubila, pohvalila, mi namenila prijazne besede. A je to normalno?

Ne ni “normalno”, vse kar opisuješ ni v redu. Sama ne bi tega svoji hčeri ali pa sinu nikoli naredila. Zelo sem srečna, da ju lahko objamem, jima kaj kupim. Občudujem prelepe dolge lase moje hčere, ki je nismo nikoli strigli na fanta, kot je mene moja mama.
Vse to, kar si opisala je najmanj čudno, če že ne bolano.

Še ena taka, v tvojem pisanju se prepoznam. Sprašuješ, ali je normalno, da te mama ne objema, boža, pohvali. Ne, meni se to ne zdi normalno. Ne pomeni, da je to znak Mom-a, ni pa to normalen materinski odnos. Jaz imam dva otroka, zame sta čudovita in to jima pokažem in povem vsakodnevno. Vsak otrok to rabi, tudi jaz sem, pa mi mama tega ni znala dati. Če sem kdaj dobila pohvalo, je bila vedno servirana v kompletu s kritiko. Kar ni, resnici na ljubo, nič drugega kot samo podvojena kritika.
Hudo mi je postalo, ko sem prebrala tisto o jakni v srednji šoli. In puloverju od tvojega brata, kako si ga v sramu skrivala. Jaz tudi nisem imela plašča, pa sem se pretvarjala pred drugimi in še toliko bolj pred sabo, da me pač ne zebe. Pa me je! Hudo mi je, ko se zdaj spomnim na to. Tudi pri nas smo namreč imeli denar, veliko denarja, samo da ga je bilo vedno treba šparat. In meni je bilo skrajno neprijetno prosit zanj. Še zdaj mi je na splošno mučno prosit kogarkoli za karkoli. Nočem bit dolžna. Starši so mi itak tekom življenja izstavili že toliko računov, da bom večno dolžna.
Žepnine se ne spomnim, da bi jo imela. Tu pa tam kaj, da sem lahko kdaj šla na kavo. Oče mi je včasih (in še danes je tako) na skrivaj dal kaj, da mama ne vidi. Zaradi tega sem se počutila kot klošar. Ne najdem lepše besede. In tudi jaz sem se vedno počutila kot grdi raček. Danes gledam slike iz srednje šole in vidim na njih lepo punco…

Tudi meni je prosit za denar ali na splosno za kakrsnekoli usluge nekaj natezjega, svojih starsev prav nikoli nisem prosila se nicesar! Je pa zanimivo, da mi mama do fakultete nikoli ni dejala denarja, oz. res minimalno mozno, potem pa se kar naenkrat zasukalo v nasprotno smer do te mere, da mi je prav neprijetno, koliko denarja in materialnih reci mi daje. Ampak verjetno je to posledica tega, da me je zelela obrzati doma in s tem ohraniti svoj status mame (o sebi kot o mami pogosto govori v tretji osebi, z menoj pa dobesedno govori kot z otrokom in me tako tudi poimenuje, ceprav sem ze vec kot desetletje ven iz otroskih let).
Sem pa v zadnjem casu koncno ponotranjila, da nisem grda in prav uzivam v poudarjanju svoje zenskosti. Sicer je trajalo leta in leta, ampak tega sem se resila in zivljenje je res veliko lepse in lazje, ce se ima clovek rad! Zalostno, kako sem vasih mislila, da se ljudje norcujejo iz mene, ce me je kdo kdaj pohvalil. Sem pa vedno imela tezave z razmerji, saj nikoli nisem znala sprejeti ljubezni in sem temu primerno izbirala izjemno custveno hladne moske. Vmes sem prestala tudi nekaj depresivnih epizod, med katerimi sem se vsak dan jokala pravzaprav brez razloga, pa so se doma vedno vsi pretvarjali, da nihce ne opazi, ceprav imam zelo obcutljive oci in se mi ze par minut joka na obrazu pozna prakticno pol dneva (jokala sem ure in ure..). Sama pa tudi nisem znala poiskati pomoci, saj je mama ljudi s custvenimi/psiholoskimi tezavami oznacevala za zmesane in kot take v njenih oceh nicvredne. Da ne pozabim, zadnjic mi je rekla, naj se ostrizem lase! Vsi ostali pa mi pravijo, kako da mi pristojijo, zanimivo kajne? Verjetno sem malo zasla, ampak mi resnicno pomaga, da se nekje nekomu izpovem.

Vse kar si opisala so precej značilne igrice ljudi, ki so nagnjeni k osebnostnim motnjam. Precej dobro si opazila, da je igra z denarjem v bistvu manipulacija, težje pa je verjetno z drugimi stvarmi, čeprav čutiš da nekaj ni prav in se soočaš z precej običajnimi posledicami odraslega otroka MOM starša ( nizka samopodoba, depresija, težave z odnosi…)

Res je hudo, kako zelo lahko MOM starši poškodujejo svoje otroke ne da bi se ti ( dolgo časa) sploh zavedali. Dokler odraščaš v njihovem izkrivljenem svetu se ti zdi, da je vse skupaj normalno, še posebej, ker je ponavadi njihova zunaja podoba običajno tako normalna ( ali celo zelo lepa) in pogosto se zgodi, da ti drugi govorijo kako čudovite starše imaš, doma pa pekel, v katerega dvomiš še potem ko ti je že jasno, da nekaj ni v redu. Težko je sprejeti, da si za starša zgolj objekt njegovih skrivljenih želja, dram…in da ti včasih celo zavestno škodi, ter da v resnici starša nikoli nisi imel

Težko je tudi, ker ti običajno noben ne verjame ( razen tistih, ki so to doživeli ali strokovnjakov ki vedo kaj se dogaja). IN četudi vidijo, da je vse skupaj šlo daleč čez meje pogosto slišiš – ja takšna ( takšen) pač je, stisni zobe in potrpi ona je vendarle tvoja mama (oče) – kot da bi ti to, da si staš dalo bianko menico, da lahko s svojim otrokom počneš karkoli, tudi zelo grde stvari, otroku pa naložilo dolžnost, da se pusti zlorabljati.

Kako bi zvenelo če bi otroku pedofilskega starša rekel – takšen pač je, pusti naj počne kar hoče, potrpi, sprejmi ga, on ( ona) je vednar tvoj oče, mama….? Pusti se zlorabljati, ker je tvoj starš? Spolno zlorabo otroka družba vseeno ne tolerira, vendar so posledice psihične, verbalne in fizične zlorabe ravno tako hude. Še posebej psihična zloraba, ki jo je tako zlahka izvajati na otroku in tako težko prepoznati tako okolici kot otroku samemu.

GittaAna

Dolgo sem premišljevala in se poizkušala spomniti, kako sem izgledala kot otrok. Nekje do svojega 8. 9. leta sem bila vedno postrižena na kratko. Od takrat dalje imam luknjo v spominu, pa tudi nobenih fotografij nimam, verjetno sem bila “grdi raček” verjetno vse svoje otroštvo. Šele v srednji šoli sem smela pustiti daljše lase (mislim da so se tudi pretepanja takrat nehala), vendar sem še zelo dolgo mislila, da sem grda, da me nihče ne mara. Ko sedaj razmišljam za nazaj in gledam fotografije iz srednješolskih dni, vidim, da sem bila pravzaprav lepo dekle (te fotografije so edine, ki jih imam iz svoje mladosti).

Posledica vsega tega je bilo moje prepričanje, da me itak nihče ne mara, da sem preveč grda, da bi sploh lahko bila komu všeč.

Ah, zopet ne morem spat, pa se poizkušam spomnit obdobja “črne luknje”, pa ne gre…

Glede mojega očeta sem skoraj prepričana, da je visokofunkcionalni MOM. Mojo celotno mladost je s svojimi izpadi celo družino silil, da smo hodili po prstih.
Ne vem pa točno, kaj naj si mislim o moji mami. Ona je bila tista, ki je v resnici skrbela za nas, otroke, po eni strani bi jo lahko opisala kot energično in zagnano, po drugi strani pa je precej emocionalno distancirana, visoko kritična in z marsičem nezadovoljna, nekako pa se zdi, da še vedno uživa v vlogi, hm, ne ravno pasivne žrtve, bolj tistega, ki dobro in pokončno prenaša nesmiselne krivice in močne bolečine.
Oče je bil tisti, ki je bil psihično nasilen, je eksplodiral za vsako figo in manipuliral z nami, tudi s pomočjo denarja, dokler smo bili še odvisni od njega. Mama se je z očetom sicer kregala, vendar nas mnogokrat ni zaščitila pred izpadi, prav tako tudi sedaj, po vseh teh letih, o tem, kar se je dogajalo v mojem otroštvu, noče govoriti kot o zlorabi, čeprav je bila. Ne morem se pritožiti, da kadarkoli ni skrbela zame ali da ni bila vedno radodarna s tem, kar potrebujem. Hitro je užaljena, če nisi na njeni strani. Veliko da na zunanjo podobo in zunanji izgled. Nikoli mi ni dajala občutka, da sem dovolj dobra, kakršna sem, nikoli se zares ne razveseli dobrih stvari, ki se mi zgodijo, redno mimogrede pokritizira, kako se oblačim, kakšno frizuro imam, kako neženstvena in negraciozna sem, čeprav bi, če vprašate moje prijatelje, ti rekli, da izgledam precej dekliško in nežno. V to temo pa sem pričela pisati, ker mi zelo dolgo ni pustila, da se sama oblačim in si izbiram frizuro, čeprav ne morem reči, da bi nalašč skrbela, da sem grdo oblečena, v bistvu sem bila oblečena lepo, samo dobro se nisem počutila v teh oblačilih.
Ne vem kaj si naj mislim, je ta hladnost in kritičnost samo posledica več desetletij v čudnem odnosu z mojim očetom, težko mi je namreč misliti, da je moja družina več kot samo polovično disfuncionalna.

Ne morem ti odgovoriti, kdo je tvoja mama. Lahko ti rečem le to: poskusi se postaviti v njeno kožo. Poskusi pogledati skozi oči ženske, ki je tako dolgo živela z Mom osebo. Ki ji je nekdo leta pral možgane.
Nisi napisala, da bi mama zapustila očeta.
Še tisti, ki smo rešeni takšnega odnosa, smo odšli iz njega ranjeni. Pri meni je še po ločitvi kar nekaj časa trajalo, da sem prenehala obžalovati ločitev, da sem spregledala in zaživela po svoje.
Kako mora biti šele tistim, ki kar prenašajo in prenašajo trpljenje!
Eni ne spregledajo nikoli.
Iz takšnega odnosa ne prideš normalen.
Pa lep pozdrav.

Takole na hitro je težko dati kakšno pametno mnenje, vseeno pa bi povedala kaj je meni ob tem tvojem zapisu prišlo na misel.

Meni tvoja mama ( to kar si napisala) “diši” na Poklicno žrtev. Gre večinoma za ženske ( ali moške) ki imajo težavve s svojo resnično identiteto, ki jo potem najdejo v vlogo Žrtve. Za okolico in še posebej za otroke je to precej težavno, ker če je nedko nasilen, grob ali odkrito manipulativen da bi prišel do svojega ga zlahka označimo, kot “ta grdega”. Če pa kdo manipulira svojo okolico kot žrtev je to težje prepoznati. Poklicne žrtve sama najlažje prepoznam po dveh znakih:
– čeprav vedno stokajo in jamrajo kako jim je težko, niso nikoli v resnici pripraljene ničesar storiti, da bi se karkoli spremenilo in bodo vedno našle n- razlogov, da ne storijo tistega, kar je vsem očitno, da bi morale storiti. Gre za to, da jim vloga žrtve omogoča, da dobijo zelo veliko energije od okolice, ki z njimi sočustvuje, se z njimi ukvarja…..in jim da nekakšno samopotrditev ( glej kako grdo ravnajo z menoj, jaz pa lahko potrpim, še lahko zdržim, sem boljša od njih, ni mi treba ker..itd).
-drug, precej jasen znak, pa je, da ne zaščitijo svojih otrok, iz svoje vloge si ne želijo istopiti in se je oklepajo, čeprav jasno vidijo, da otrokom situacija škoduje ( fizično, psihično nasilje …) Včasih jim to celo dobesedno paše, ker lahko s vojo vlogo žrtve otroke dobesedno priklenejo nase.

Moja mati je vlogo Žrtve izpilila do popolnosti, zato vem kaj govorim…:-). Dokler tega ne doživiš, ne moreš verjeti, da je kaj takega možno, ker je to tako zelo prefinjeno ( še jaz sem rabila mnogo let in konkretnih dogokov, da sem dojela, da gre za to in da v resnici ni uboga, temveč s tem zgolj manipulira)

Kar se pa ostalega tiče, ko govoriš neprestane pritlehne kritike, neodobravanja, užaljenosti, ker nisi na njeni strani…itd so pa to precej značilne karakteristike mejne mame ( enega od tipov takšnih mam).

Zelo pogosto se MOM ženske izberejo narcisoidnega partnerja, še posebej so k temu nagnejene tiste mom ženske, ki se identificirajo z vlogo žrtve, saj jim narcisoidni ( pa tudi sociopatski ali nasilni) partnerji omgočajo, da svojo vlogo še lažje igrajo.

GittaAna

Pozdravljena

Rada bi vedela kaj več kako vpliva, če negdo vse življenje živi v okolju MOM oseb. Ali je možno, da povzame samo njihovo vedenje in odnos. Namreč moj bivši partner živi v družini kjer je bil dedek narcis in mama in sestra MOM, sicer brez diagnoze vendar zdaj vem zakaj so se nonstop dogajale drame. Cela okolica je bila čudaška , prestrašena nam nerazumna. Bili smo strogo povezani , to je želela moja tašča, družili smo se lahko samo z njenimi najožjimi sorodniki, ker sem si želela družbe še koga drugega so me izobčili in odstranili. Mojo odstranitev je bila zelo grda, podprta predvsem z vodenim postopkom tašče.Obsodili so me kraje, razglasili za noro in napadalno, večkrat so klicali policijo brez vzroka, okolici razlagali grde laži, napadali fizično.
Rada bi izvedekla kaj o tem, če ima kdo izkušnje.Zanima me predvsem zaradi tega, ker moji otroci preživljajo veliko časa s temi ljudmi, ko so pri očetu.

LP

Na to temo je veliko literature.
V slovenščini bi bila dobra Strupeni starši
V angleščini pa
Understanding borderline mother
How to survive borderline parent
The wizzard of oz and other narcissists

Če se pogugla na amazonu, vidiš, kaj so ljudje, ki so brali te knjige še brali, tako da lahko dobiš kup novih idej. Lahko pa kar odtipkaš consequences of living with narissist, borderline..itd) in se, če ni angleščina dobra za silo uporabi google translator.

Nekaj članko pa se mi zdi je tudi že v slovenščini, samo poiskat je treba malo po netu.

GittaAna