Spoštovani, rada bi vprašala nekaj, kar me moti. Imam prijateljico in z njo sva se začeli družiti s še eno njeno prijateljico, ki ima psa. Vse je prijateljsko, gremo na kavo, kak sprehod pse peljemo vse, ker jih imamo vse. Moti me pa, naj bi tudi mojo prijateljico, čeprav se ne more nekako rešiti tega, da je ta druga prijateljica obsedena s tem psom. Opisala bom obisk pri njej doma. Ko se pride k meni je kuža na vrtu ali notri, malce nalaja, potem je pač v ogradi ali pa tudi pod mizo in svojih prostorih v stanovanju. Kdaj ga kdo pogladi poboža,kdaj kdo kaj reče, tudi debate o psih imamo. Ko pridemo k prijateljici, se sezujemo, neseš pecivo, pričakuješ mogoče kavo, pobožaš psička, ki ga ima, ampak potem se situacija obrne. psa smo pobožali premalo, še je žalosten. potem se ukvarjaš in daš pozornost psu okoli 15 do 20 minut, da ne bo užaljen. Nato recimo postreže in ta njen pes se premakne in takoj vsi moramo ekstra pozornost nameniti psu. Poglej kako gre, poglej kam je glavo nagnil, poglej sedaj pa pije. Joj daj ga no še malo pobožat, užaljen je in v tem duhu mine ura. Potem se začnemo pogovarjati druge stvari, lahko tudi o psih in pes pride pod mizo in pozornost,..pobožaj ga, poljubi ga, pa nisi ga dovolj, glej kako gleda…se nadaljuje. Obiski postajajo muka. Izogibava se, ne moreva prekiniti, ker je sicer ok oseba. V hiši imajo psihično bolne sorodnike. Tudi jaz imam psa in ga imam rada, je družinski član, scrkljan, ampak da ne more nihče nič drugega govoriti je pa tako, čudno. Kaj lahko naredim, kaj naj si mislim, izogibam se obiskom še pa še. Na sprehodu je malce bolje, v družinskem okolju pa ne. Hvala za odgovore.

Pozdravljena,

težko sodim o neki osebi in njenem odnosu do psa, ki vpliva tudi nate in tvojo drugo prijateljico. Najbolj primerno se bi mi zdelo, da se s to prijateljico pogovorite o njenem odnosu do psa za katerega zahteva veliko pozornosti in je to lahko moteče. Seveda najbolje poznate to osebo in prilagodite pogovor glede na to, da je s tem ravno ne prizadenete, čeprav sedaj ste prizadeti sami in vas nekaj moti in je treba to reševati….
Vse dobro…

No,… Jaz sem na zelo podoben način obsedena s svojim psom, tako, da bom malce pristranska.

Jaz to delam iz kompenzacije, zdrave ali nezdrave, drugače ne znam kompenzirati. Psa tolažim, razvajam, popuščam, se nanj zgovarjam, kot sebe ne morem in kot mene nihče ni oziroma, če bi kdo probal, bi bila sumičava. Za vsako malenkost je pohvaljen, ker sama dobim mini panični napad ob vsakem komplimentu, ker je “vedno bilo tako” pri nas, da nič ne sme biti dovolj, ga ne kregam pretirano, ker je ob vsaki malenkosti vedno bil tak grozljiv napad name, neglede na to ali sem bila kriva ali ne
npr. Sem prišla iz OŠ in poslušala, da mati ni dobila službenega telefona, ker mene (10letnico, ki ni bila 3x v življenju v njeni službi) njen šef tako sovraži, sovraži iz dna srca in se na mojo mati spravlja in izživlja, če mene ne bi bilo, potem bi ona dobila službeni telefon in bi bili bogati in premožni in srečni in brez skrbi, samo, če mene ne bi bilo (v nekaj urnem norenju in dopovedovanju, ki se je ob vsakem računu za telefon vsaj omenil, če ne ponovil).
In ker je vse za zaprtimi vrati od rojstva – malo verjameš, da je res, malo verjameš, da bodo drugi tudi tako mislili o tebi, malo te je strah, malo upaš, da bo bolje itd.itd.itd in pač kompenziraš dokler ne zmoreš več kompenzirati, potem pa kompenziraš z obsesijo s svojim psom svojo nezmožnost kompenzacije, ker si vztrajal pri “normalni družini” tako dolgo, da ni več povratka.

Pomoje se ta punca samo lovi in skuša skriti panične napade (ima domače s psihičnim težavami in je bolje, ko niste pri njej doma, kjer so “domači” prisotni, v bližini, kmalu pridejo domov ali pa jo kaj nanje spomne) – če je tako stabilna, da se upa obstajati brez psa, oziroma je ni strah, da bi se psu kaj zgodilo, če ni ob njem/njej, potem jo na vsake toliko (počasi, za krajši čas in v “varnem” okolju) ločita od psa npr. “Gremo v kino” ali kaj podobnega. Če ne bo zmogla, pa se ali sprijaznita s situacijo ali pa nehajta družiti z njo.
Jaz osebno nisem še tako daleč, da bi zmogla v trgovino sama, ali pa da bi si sploh skuhala kosilo samo zase… Če pustim psa samega me nenehno skrbi, če ga pustim z določenimi “domačimi”, pa še bolj (sem že enkrat šla na WC in so se vhodna vrata na prometno cesto “čudežno” sama od sebe odprla). Preprosto ne zmorem, delam na sebi kolikor le lahko, ampak (zaenkrat) ne zmorem.

Če je tisti pes tolažba, kompenzacija, otrok, projekcija sebe in izgovor za lasten obstoj v enem, morata (vsaj zaenkrat), sprejeti, zaobiti ali pa opustiti.
Pa bodita tako vljudni, da ji ne omenita nič od tega njej – ali se zaveda pa jo je že tako ali tako dovolj sram, ali pa dela podzavestno in bo razumela kot ultimat, da psa zavrže ali pa vedve njo.

Veliko sreče (in ena mini zahvala, da skušata pomagati prijateljici).

Te popolnoma razumem. 3 prijateljice so postale matere (v zadnjih 2 letih). Izogibam se jih, ker pri vsakem obisku poslusam samo o njihovih otrocih in ves cas moramo vso pozornost namenjati njim. Razumem da ljubijo svoje otroke, ampak ne razumejo, da meni niso nic posebnega in mi je tezko igrati zanimanje zanje ves cas. Za te zenske se ves svet vrti samo okoli otrok. Jaz sem s temi prijateljicami stike omejila na minimum in se jih cimbolj izogibam. Nihce ti ne bo dal medalje, ker si spravila otroka na svet. Milijarde zensk na svetu so matere, zato to ni nic posebnega za druzbo. To mora biti posebno samo zate in partnerja. Drugim je vseeno.

Je pa res da so moje ostale prijateljice glede otrok normalne. Lahko grem na obisk in se pogovarjamo o otrocih, partnerjih, vremenu… Z njihovimi otroci se igram, vendar se vedno imam njihovo mamo za klepet o normalnih stvareh.

To je isto kot pri zenskah, ki so obsedene s svojimi otroki. Ko gres z njimi na kavo ves cas nakladajo, kako super je otrok in to je edina tema ki jo poznajo in vsiljujejo kako se moras ti obnasati do njihovega otroka. Niti o vremenu se ne vedo pogovoriti. Zato te popolnoma razumem.

Najdi si prijateljico, ki ima macka/macko pa ne bo nobenih takih tezav 😀

Grozljivo, kar ste napisala. Ni za nadaljevat s taksnim obsedenim odnosom do psa. Niti slucajno. Rabite psihologa, psihiatra in se zdravila. Pa boste v 2 mesecih cisto druga zenska. Naredite nekaj zase, kuza vam bo hvalezen. Ker sicer tudi njega spreminjate v invalida

Samo ena beseda opiše moje mišljenje – BOLANO!

Žal mi je za tvoje otroštvo, to kar so počeli s tabo, je bilo grozljivo. Želim ti da najdeš dobrega terapevta, da skupaj poskusita predelati travme, ki so ti jih povzročili tisti, ki biti morali dati ljubezen, spoštovanje in samospoštovanje. To je res huda zloraba.

Vendar pa je zloraba tudi to, kar ti počneš s svojim psom. Ta vzorec nadaljuješ. Želim ti vse dobro.