Pozdravljeni!

Pred dobrim mesecem sem pisala na ta forum se zelo pozitivno, vendar je vse skupaj ena velika laz kateri bi rada verjela, s katero se otepam nenehnih vprasanj od drugih, predvsem od mame, kako sem, a sem v redu in tako naprej. Nisem tako v redu kot pravim, pravzaprav sploh nisem v redu.

Moji dnevi so ena velika obsedenost s hrano, enkrat ne jem nic, potem se prepricam, da nekaj moram jesti in takrat zacnem in ne morem nehat, oziroma mi postane ze prvi grizljaj prevec in potem si recem zdaj se lahko nazrem in tako tudi naredim. Potem bruham. In ker mi enkratno bruhanje kar ni dovolj, to pocnem od jutra do vecera. Tako gre cel dan mimo in nic ne naredim.

Ne znam normalno jesti in tega me je strah. Pravzaprav se bojim, da se bom zredila. Od lani sem se deset kil in to je zame prevec. Sedaj se sploh ne sprejemam, ceprav imam 45,5 kg pri 166 cm. Se vedno premalo boste rekli, vendar ne vem kaj naj naredim, ko pa se vidim grozno debelo. Ce dobim se kaksen kilogram ne bom mogla med ljudi, ker se tako sramujem svojega telesa.

Obsedena sem s telesom, s tem kako debela izgledam in obsedena s hrano. S slednjo tako zelo, da sploh ne morem normalno funkcionirat. Ko ne jem sem blazno zadovoljna, to mi daje energijo, vendar takrat hodim velikokrat po trgovinah. Ampak ne po trgovinah z oblacili, temvec po trgovinah s hrano. Moram jo gledati, prijemati, vohati. Tudi kupujem jo in si delam zaloge. Ker se hrane tako zelo bojim, se mi vcasih prej pokvari predno jo pojem, ker kot sem rekla se bojim zrediti. Ko pa jem, pa ze velikokrat v naprej vem, da bom sla bruhat. Edino kar prenesem v sebi je edino se kaksna kuhana zelenjava, solate, mleko, kaksen jogurt in kava. Ne vem kako se naj spremenim. Rada bi zivela, ja zivela, pa se ne znam sprostiti, tako sem obsedena s to hrano. Nimam casa niti za prijatelje, ker moram biti s hrano, ker moram imeti svoje obrede, ker moram na primer zvecer ob tricetrt na osem popiti veliko salco vrocega mleka in takrat me ne sme nihce motit. Ure so mi tako blazno pomembne in vse tiste zaloge hrane po omarah. Enostavno jo moram imeti pri sebi, ce ne sem samo se bolj zivcna. Mi lahko poveste kaj naj naredim.

Sramujem se sebe, tega kar pocnem. To pisem prvic, sploh pravim prvic, ker me je sram. Vendar tukaj zdaj lahko, ker me ne vidite. Sem skrita pred vasimi obtuzojocimi pogledi. Varna sama v sebi.

Ker nimam dovolj denarja, sem prisiljena kdaj tudi hrano ukrasti. Niso me vzgajali, da bi kradla, zaradi tega me doma tudi ne bi sprejemali, ce jim povem. Bojijo se, da bi jih osramotila, ce bi prislo na dan, vasa hcerka pa krade hrano. Ne morem si pomagati sama, in tega ne morem naglas povedati. Tako zelo se sramujem. Devet mesecev sem bila na zdravljenju na oddelku za motnje hranjenja, pa tega nisem povedala. Tam jim je bilo pomembno samo to, da sem se zredila. Jezna sem na njih, ker ne razumejo tega strahu, ne vedo kako je, ce se vidis debel, ce ne mores normalno jesti, ker se tako zelo bojis vsakega kilograma, da enostavno ne mores, ne zato ker ne bi hotel.

Kaj naj naredim, prosim naj mi nekdo odgovori, ker rabim samo toplo besedo in mi bo lazje.

Peri

Draga Peri,
ta trenutek se zdi, da te anoreksija spet stiska. Ves, da so bili casi, ko si bila ti mocnejsa od nje, a ni tako. Poslusaj, boj z anoreksijo je tezak, gre skozi vzpone in padce, ampak se jo da premagati. Poskusaj nekomu zaupati, vcasih se potem izkaze, da ljudje lazje sprejmejo resnico, ko smo pricakovali. Ziveti sama v teh bitkah je najtezje. Glede kraje hrane: res ni nekaj, cesar bi lahko bila ponosna, vendar je na zalost to pri ljudeh s podobnimi tezavami zelo pogosto.
Obrni se spet na nekoga, ki te je mogoce najbolj razumel v preteklosti in mu zaupaj, da ti ni lahko. Razmisli tudi, da bi se pogovorila z nekom iz oddelka, kjer si ze bila na zdravljenju za novo pomoc.

Kar vztrajaj, je pot ven.

marija Anderluh

Peri,

prav stisnilo me je pri srcu, ko sem brala tvoje zadnje sporočilo. Čeprav se počutiš samo v tem – temu ni tako. Ogromno nas je takih! Med njimi tudi jaz. Praviš, da ne “živiš” – zase lahko rečem, da živim, a mi hrana še vedno precej kroji vskadanjik. Šla sem že skozi več oblik pomoči, pomagam si sama in – se učim nekako živeti s tem. Govorim si, da ima vsak kakšno svojo stisko, da se vsi kdaj počutimo nemočne, izgubljene, osamljene – in da vsak najde kakšen način, da shaja s tem. Eni se pač zatečemo v rituale povezane s hrano in – znova – veliko nas je!

Ne obupaj – korak za korakom nadgrajuj svojo pot iz pekla, padcem in kriznim obdobjem navkljub! Vseeno pa ti priporočam, da si poiščeš pomoč – samopomočna skupina bi ti po mojem zelo koristila.

Pa tudi sama si lahko pomagaš, kajti edina prava varnost lahko obstaja zgolj znotraj tebe. Zato je zmaga sleherni trenutek, ko se upreš skušnjavi. Sprva je to redko, postopoma pa se zdrav vzorec začne utrjevat – pravtako kot se je nezdrav.
Mogoče si lahko za začetek skušaš podariti vsaj 1 dan v tednu, ko boš kljub vsemu šla ven s prijatelji in se namesto v trgovine odpravila v gozd, v hribe, na kak koncert ali kaj podobnega. Dobro se je tudi zaposliti s čim, kar pomaga pozabiti nase – prostovoljstvo, pomoč komu v svoji okolici ipd.
Če ne gre 1 dan, poskusi s parimi urami.
Pokrij ogledala, vrži tehtnico proč, odloči se, da ne boš pustila idealu vitkosti, da te tako duši in ubija!

Načinov je ničkoliko in vem, da je težko, a vztrajnost je nujna.

Pa še to: meni dostikart pomaga, da takrat, ko mi je zelo hudo zaradi svojih težav, zaprem oči, nekajkrat globoko vdihnem in izdihnem ter se v srcu povežem z vsemi na svetu, ki isti trenutek čutijo nemoč, stisko, bolečino, osamljenost (in teh je gotovo ogromno)…Pa nisem več tako sama in svet okoli mene začne izgledati lepše 🙂

Ne obupaj – potrebujemo te, v imenu vseh, ki so tej bolezni na žalost že podlegli 😉

Lp*

Rada vas imam!!

Hvala za tople besede, ki mi v tem trenutku se najbolj pomenijo. Vceraj sem cel dan bruhala, ker sem morala porabiti hrano, ki mi jo je poslala mama, danes pa so me dobili pri tatvini. Vzela sem 24 zvecilnih gumijev. Odvisna sem od njih in jih zvecim kot nora. Dobili so me in so poklicali policijo. Tam so napisali sicer zapisnik, vendar so me vec ur tolazili. Kar jokala in jokala sem in se nisem mogla pomiriti. Bili so prijazni z mano in so se cudili nad trgovino, da so tako reagirali. Za njih je bil znesek 2000 sit smesen. Hudo mi je, ker se je to zgodilo, vendar razumem, da moram biti kaznovana. A ni dovolj, da se ze sama kaznujem? Na policijski postaji so me zaprli najprej v eno sobico, kjer sem morala pocakati. Tam je bil en radiator, ki je imel na enem koncu oster rob. Ob ta rob sem drgnila z roko, da bi se poskodovala, ce bi bilo mozno, bi si kar prerezala zile. Tako sem bila v soku, zalostna, da verjeli ali ne sploh nisem cutila bolecine. Samo drgnila sem ob tisti rob, tako da so mi na koncu morali obvezati roko. Rekli boste, da sem otrocja, vendar me strasno boli, da se je to zgodilo. Hudo je, ker nimam denarja. Rada bi si ga prisluzila, pa se vedno nimam prave moci, da bi lahko ne vem kako dolgo delala. Zalostna sem, ker sem tako neuporabna, in boli me, ker si ne znam pomagati. Nobenemu ne morem tega povedati, tako zelo me boli. Ko me je policist vprasal o razmerah doma, sem samo padla se bolj v jok. Doma me resnicno nihce ne razume, samo obtozujejo me in pocutim se krivo, ker sem zbolela. Kako si naj pomagam, kako naj zasluzim denar. Grozen je obcutek, ce ga nimas nic pri sebi. Starsi niso revni, vendar mi ne dajo prav veliko, ces saj ga ne rabim, saj mi vse oni kupijo. Ko so bili oni mladi ga tudi niso imeli, za vse so morali poskrbeti sami, tako moram tudi jaz. Zakaj sem zbolela, zakaj ne znam normalno ziveti ali vsaj zaziveti. Tako zelo se trudim, res trudim, pa se mi zdi, da so to opazili samo v bolnici, kjer so bili z mano zelo zadovoljni. Tam so me podpirali in imeli radi. Doma pa samo poslusam, kako moram vse sama. Saj vem, da je na meni, a resnicno potrebujem podporo, potrebujem ljubezen. Samo ta forum imam in se eno punco, ki pa je tisockrat bolj boga od mene, a edino njej lahko zaupam. Ona ima komaj 28 kg, tako da sem jaz zelo, zelo, zelo debela napram njej. Ja debela sem, tatica po vrhu in odvisna od hrane, od zvecilnih. Tako zelo se gnusim sama sebi, da se sele zelo izmucena spravim v posteljo spat, prej kar ne morem.

Rada bi bila bolj pozitivna, a besede bolecine kar vrejo iz mene. Kar ustaviti se moram, da nisem predolga. Obcutek imam, da me ne boste razumeli, ker se mi zdi, da besede vrejo iz mene kar nepovezane, brez repa in glave.

Vesela sem, da imam ta forum.

Peri

Draga Peri,
v kako tezke situacije te lahko pahne anoreksija. To je ljudem, ki tega ne poznajo, res tezko razumeti. Najsibodi prodajalkam, policistom ali celo starsem. In v tem nerazumevanju postanejo stvari še težje. Kaj naj recem.
Kljub vsemu čutim v vas veliko željo po spremembi in tudi napore, vložene, da bi bilo tega enkrat za vedno konec. Naj vas ne ustavi to, da tisti, ki so vam najbližji, tega ne vidijo in ne čutijo. Pogosto je tako, da ne moremo računati na njihovo pomoč. In nič zato, ko se sami odločimo in dobimo dovolj podpore zunaj družine, se stvari lahko prav tako in pogosto še trdneje obrnejo na boljše.

Poskušajte najti še koga, ki vam je lahko v vsaj majhno oporo, oglasite se nazaj na oddelku, kjer ste bila na zdravljenju. Še pišite.

Verjamem, da je ta moj mogoče dobiti. Tudi vam.

M. Anderluh

Draga Peri,

Ob prebiranju tvojih žalostnih pisem so se mi v očeh nabrale solze.
Joj kako se mi smiliš. Resnično. Predobro poznam tvoje občutke da te nihče ne razume, dobro vem, kako se počutiš in da hrepeniš po ljubezni. Upam, da ti s svojo zgodbo lahko dam vsaj malo upanja.

Tudi sama sem šla pred zdaj že skoraj 15 leti skozi pekel anoreksije kljub temu da je bil moj očka psihiater. Edina stvar na katero se imela sama vpliv je bilo moje telo. Ne glede na to kako suha sem bila, sem se vedno počutila predebelo. A vendar sem v navalih požrešnosti bila sposobna pojesti 300g Milka čokolodo, čeprav sem večinoma jedla zelo malo. Tako kot ti sem žvečilne gumije jedla kot nora ampak še dolga leta po skoraj normalnem življenju. nihče me ni razumel, vsi so me samo zmerjali in mi pridigali, naj se vendar zredim in da sem zelo grda. Starša sta štela grižljaje in bila sem pod totalnim pressingom – bilo je grozno. Vedno sem bila kriva za vse kar ni bilo lepo in prav. Grozili so mi, ad ne bom mogla imeti otrok, me silili s hrano in podobno. Na srečo ali na žalost sem imela ubogo sosedo ki je zbolela za hudo obliko anoreksije in ima še danes le okoli 30 kg. Njej žal ni več pomoči. Nekako sem zavestno rekla, da takšna kot je ona sama nočem biti, da si želim otroka enkrat v prihodnosti v bolj normalnih razmerah. In tako sem se začela rediti – dolga leta sem težo vzdrževala na 45 kg (165 cm) toliko, da sem še imela menstruacijo, ker je pri nižji teži izginila. Seveda sem še naprej preštevala kalorije, se tehtala, pomerjala najožje hlače ali krila, da bi videla ali so mi še prav in z občutki krivde hodila spat. No kasneje sem se poročila (fant me s hrano ni silil) malo kasneje zanosila. In ker sem hotela najboljše za otročka sem se zredila za več kot 15 kg. Ampak se nisem sekirala, čeprav je vaga kazala 15 kg. KO sem k sebi stisnila svoje novorojeno detece so me preplavili občutki popolne sreče. Mislim da sem šele takrat spoznala da moram zdravo živeti in skrbeti za nebogljeno bitjece, ki me močno potrebuje. Takrat sem se nehala sekirati zaradi hrane ali premajhnih hlač, čeprav mi je bila po 9 mesecih spet prav prednosečniška garderoba in tudi danes ponosno nosim svojih skoraj 47 kg zdravja.

Upam, da sem te vsaj malo potolažila in ti vlila malo upanja, ad bo tudi zate še posijalo sonce. Se pa še predobro spominjam težkih dni in občutij, ki so bila zelo podobna tvojim. Razumem te in ti nudim podporo in topel objem. Upam, da se še kaj oglasiš. Rada bi ti pomagala, če bom le lahko.

Želim ti vso srečo, moč in pogum, da premagaš to zahrbtno bolezen in spet zaživiš v soncu in sreči.

Mislim nate in ti pošiljam veliko sončnih pozdravčkov,

M

Peri!
Lep pozdravcek!
Ko sem brala tvoje sporocilo me je kar stisnilo pri srcu. Tudi sama se ubadam s podobnimi tezavami in vsak dan znova ugotavljam da nisem sama in da je se veliko punc ki so se na slabsem kot jaz….Takrat se poglobim vase in vedno znova poskusam v sebi najti moc ki me bo potegnila iz tega zcaranega kroga…..In verjemi mi ni lahko ampak se pa da!!In verjemiimi mi,da tudi ti to zmores!!!
Vcasih mi seveda spodleti in vrnem se v zacaran krog trpljenja…vendar to ni zivljenje ki si ga zelim, zato delam na tem da se resim iz tega sranja…..Drugace se pa poskusi poglobit in zamislit katere so tiste situacije ki te pahnejo v nejedenje , bruhanje….jaz sem pri sebi ugotovila da ko sem doma pri starsih je to zame polom….kajti doma skoos jem in nato bruham…ker sem enostavno zvicna ker mi skos neki tezijo…ko pa sem v lj , kjer studiram se pa lahko bolj kot ne kontroliram…
V glavnem Peri, vedi da nisi sama in da smo tukaj s tabo!!!!Ce bos se karkoli rabila se samo oglasi!!!
Lupcke, sweety

Ciao, Peri.

Tvoji dnevi so čisto taki kot moji…Hrana je glavni igralec v mojem življenju, jaz pa samo kaskader 🙂 Zdi se mi, da ful rabiš ljudi, ki bi razumeli, kaj se ti dogaja. Meni ful pomeni, da sem članica miafriends.org. To je forum, na katerem sodelujemo ljudje z motnjami hranjenja. Pa ne misli, da gre za to, da smo ZA motnje hranjenja. Ampak dejstvo je, da jih imamo. In včasih ful pomeni, da si med ljudmi (vsaj virtualno 🙂 ), ki so ti podobni. In meni je šele zdaj postalo jasno, kaj si delam, kako zelo si škodim. Ker vidim, kako me skrbi za punce, ki sem jih spoznala na forumu. Nase mi pač ne uspe gledat s skrbjo 🙁 Če si čisto sama, hrana dobi še večjo vlogo, okrevanje pa je vedno bolj daleč…Upam, da ti bo enkrat uspelo. Osvobodit se.