Pri meni je zadeva sledeča. Stara sem 22 let, lepega videza, pametna, poštena in še marsikaj. Globoko v sebi se zavedam, da bi lahko osvojila marsikaterega moškega, vendar šele takrat, ko si bom zares uredila življenje in misli v glavi. Neprestano se zgublam v njih . Vleče me nazaj k njemu, poročenemu, ne morem in ne morem si zbiti z glave najino razmerje. Na začetku sem se počutila zelo močno, samozavestno, ko sem končala to razmerje, obdržala najlepše spomine in nekako zrastla. Sedaj pa je zopet prišlo vse za mano, mogoče zaradi ostalih problemov, zopet ne morem sama in močno hrepenim po njegovem objemu, spodbudi. Baje ljudje toliko razmišljamo o nekom, ker ga ne moremo imeti, ker so se zadeve končale nerazčiščeno. Vem da ne smem nazaj, ampak brez njega mi je slabše. Mnogo slabše že približno pol leta. Ne morem in ne morem si ga zbiti iz glave, spremlja me vsepovsod, kot nekakšna obsedenost v glavi! Tako težko sem z mislimi pri obveznostih, pri stvareh, ki zares štejejo za prihodnost. Vso energijo vložim v naporno, pasivno razmišljanje. Imam tudi zelo čudno navado, ki se pojavlja že mnogo let in si je ne znam razložiti. Skoraj vsak dan, ko imam napad tesnobe, se usedem v avto in naredim približno 30 kilometrov, včasih še mnogo več, skoraj vedno ista pot, vedno isti krog, kot da bi s tem hotela zapolniti neko pomankanje ali pa zbežati pred nečim. Ne zdržim brez tega več, pomirja me glasba, v avtu si zbistrim misli in najdem svoj svet. Sram me je, ker toliko denarja porabim za bencin in tako nekoristno porablam svoj čas.Včasih je že bolje, se počutim na vrhu, potem pa spet pride tisti dan iz preteklosti, ki se ponavlja že mnogo let. Dan dotalne tesnobe, zgublenosti, odsotnosti od sveta. In potem se zopet tako težko spravim nazaj v rutino…Mislim da imam zelo veliko pomankanje samokontrole, čeprav to ni vidno navzven, delujem drugače, npr tipičen primir, še vedno sem devica, za kar je potrebno ogromno potrpežlivosti, ali pa se izogibam seksu zaradi misli, da hočem še vsaj to obdržati in se zaščititi pred nesrečno ljubeznijo.

Spoštovana,

zadeva ni tako komlicirana, kot meniš.
V življenju vedno težimo k temu, da uresničujemo lastna prepričanja o sebi in o realnosti v katero verjamemo.
Torej realizirana realnost je le odsev naše notranjosti.

Ker imaš o sebi mnenje, da si lepa, pametna…želiš, da se to tudi odseva v tvojem življenju.
Torej težiš k popolnosti. Tvoja romanca s tistim moškim, bo vedno ostala v spominu kot nekaj čudovitega in popolnega.
In ker te je strah, da ne bo vedno v življenju vse popolno, se izogibaš temu, da bi se s kom zapletla in da ne bi bilo vse tako, kot bi rada.

Posledično temu, je v tebi veliko strahu, saj življenje seveda ni popolno in vedno se lahko pojavi strah. Tesnoba je le posledica teh strahov, ki se odražajo na fizičnem nivoju.
Torej, kot pišeš, si res obsedena, obsedena s popolnostjo..preveč zahtevaš od sebe…., preveč pričakuješ od življenja….

Predlagam, da se posvetuješ s strokovnjakom, da boš lahko delala na sebi in se teh strahov osvobodila.

Robi.

Draga “pisika”!

Hvala za tvoje sporočilo! Večkrat sem ga prebrala, da bi se lažje odločila, kaj naj ti napišem, a še zdaj ne vem, če bo to, kar ti bom odgovorila, na mestu oz. če ti bo kaj pomagalo. Lahko pa je to začetek in se bodo na te misli navezale še kakšne nove…

Rekla bi, da je v življenju res tako, da na silo ne moremo opraviti z nobeno stvarjo oz. z nobenim človekom. Ljudje so v naše življenje poslani z nekim namenom, ki ga ne razumemo vedno najbolje. Ljudje so vsak na svoj način naši učitelji, pa naj z nami delajo lepo ali pa manj lepo. Zatorej morda tvoj rez s poročenim moškim ni bila prava odločitev. Morda si še nista predala sporočila, ki sta ga imela drug za drugega in to se zdaj kaže v tem, da si ga ne moreš spraviti iz glave. Seveda, bolj pametno bi bilo z njim spet tako ali drugače poiskati stik in z njim “razčistiti”. To se pa lahko zgodi na najbolj različne načine. In ko bo med vama razčiščeno, boš točno vedela: ali da je on pravi ali pa boš brez bolečine živela brez njega.

Kar pa se avta, vožnje, bencina itd. tiče, bi rekla, da dokler ni vse skupaj čez mejo-why not? Ljudje si vsak po svoje zmanjšujemo tesnobo: eni tečejo, eni delajo, eni hodijo v hribe, eni berejo…, ti se pa pač voziš. Se pa strinjam, da če gre za beg pred nečim, kar bi bilo potrebno razrešiti, se pa le zamisli in si poskusi pomagati sama (s pogovori s prijateljicami, z branjem knjig,…), če pa ne gre, vprašaj za nasvet strokovnjaka. V prejšnjih odgovorih na sporočila je omenjenih že kar nekaj ljudi, na katere se je moč obrniti.

Upam, da bo to to!

Srečno!

Maja

Zanimivo, da nikoli nisem bila označena kot perfekcionistka…ampak ko globje pogledam vase, vidim, da to res sem. Moje želje so previsoke, da bi jim realnost lahko ustregla. Zato mi stalno nekaj manjka, tako kot si rekel. Od življenja pričakujem popolnost, tako kot tudi od moškega in posledično tudi od sebe. Zato v svojem življenju nisem najbolj zadovoljna, ker odstopa od tistega, po čemer v sebi hrepenim, kamor si želim.A kaj, ko je večino mojih želja takšnih, da jim realnost ne more ustreči.

Spoštovana,

saj ni problem v željah, ampak v tem kako bi se naj počutila.
Želje se le podrejajo tvojim prepričanjem. To pomeni, da s tem, ko se boš odpovedala željam, še ne boš srečna.
Spremeniti je treba prepričanja in vzorce v katere verjameš.

Treba bo delati na tem, da boš pri sebi sprejela tudi druge občutke, takšne ki jih sedaj obsojaš.

S tem boš sebi odprla nek nov svet, zato bo svet bolj sprejemjiv zate, saj boš sprejemala tudi občutke, ki bodo nastali v takih situacijah.

Robi.