nekaj dni nazaj sem dopolnila 18 let… že od 13. leta se borim s hrano… trenutno: visoka sem 173cm in tehtam 48 kg… že večrat sem se zdravila v bolnišnici- nekajkrat na vrazovem trgu- ppo in C1, pred kratkim pa sem se vrnila iz bolnice po 6mesečnem zdravljenju na zaloški 29- EMH…
spet sem doma, spet ista zgodba… jem odvajala, ni dneva, ko jih ne bi vzela, stradam, telovadim, … hujšam… moj cilj je ponovno shujšati na 30kg! a me nihče ne podpira! vsi želijo da obdržim špeh, ki sem ga pridobila v bolnici! imam grozno postavo! vse se mi nabira na zadnjici, nogah in trebuhu! prosim, naj mi kdo svetuje, kam naj se skrijem in izvedem svoj načrt, ker me družina spravlja ob živce in v obup, ne prenesem debelosti! od zdravil jem zyprexa, ker naj bi imela halucinacije, psihozo, jem še asentro, eltroxin- imam hipotirozo po vnetju, ultrap in ranital za želodec, ker me vedno bolj boli, sanval 10mg, in apaurin 5mg… mislim, da so me tudi zdravila dodatno zredila… bo narobe, če vse preneham jemati? jem še retafer in B complex…sem robot ki nima volje do življenja… p.s. 10 let sem bila zlorabljena, oče pije in me pretepa… 🙁 večkrat pomislim na samomor in popolnoma sem sita psihiatrov in zdravnikov, ki me ves čas trpajo v bolnico… moje življenje zadnjih 5 let je bolnica, šole nimam, …. ali jem tablete in moram na črpanje, potem pa norišnica, ali pa imam “kritično” težo in moram na rejenje… oz. “slabi izvidi, v bolnici moraš ostati…”
kaj mi svetujete? se mi sploh še splača živeti? saj nimam ničesar pametnega… brezveze sem na svetu… neuporabna in lutka zdravinkom…

Pozdravljena,
včasih je res težko odgovoriti. Po eni strani čutim, da družini ni vseeno za vaše zdravje, po drugi opisujete očeta, ki je do vas nasilen. Upam, da ste o tem lahko spregovorila tudi ljudem, ki so bili odgovorni za vaša zdravljenja. In upam, da še niso izčrpali vseh možnosti, da bi vam pri tem pomagali.
Dejstva, da se vaša družina ne strinja s hujšanjem, se mi zdi vzpodbudno. izbrati pot v bolezen, ne predstavlja rešitve za vašo stisko, četudi se vam tako morda kdaj zdi.
Glede zdravil, priporočam, da se pogovorite z zdravnikom, ki vam jih je predpisal, nikar jih ne opustite kar tako, sama od sebe. Predvsem nujno se mi zdi, da se pogovorite glede potrebe po jemanju Sanval in Apaurina – nobeno od teh zdravil namreč ni primerno za dolgotrajnejšo uporabo in lahko vodi v nove težave.
Vidim, da težko najdete motivacijo za ohranjanje zdravja. Mogoče se lahko malo sprehodite po forumu in preberete pisma drugih s podobnimi izkušnjami in željami po bolezenskem hujšanju. In zgodbe tistih, ki so to uspeli premagati.
Gre, tudi vam bi rada povedala, da lahko ozdravite in da je pot ven, četudi je ta trenutek sama ne vidite.

Poizkušajte se obrniti na katerega od ljudi, ki vam je v tem času prišel na pot in bi mu lahko zaupala, da vam želi dobro.

Držim pesti, da vam nekega dne uspe, zares uspe tudi vam,

Marija Brecelj Anderluh

Ne vem kaj naj rečem, kako naj pomagam. Sama imam 6 let anoreksijo. 6 let živim iz dneva v dan samo za hrano. Še pred kratkim bi rekla da sem tvoje pismo napisala jaz. Vse statistike, zdravniški nasveti, grožnje od domačih, nič, čisto nič me ni moglo prepričati da sem suha. In tudi ko sem se končno zavedala da sem, me ni moglo nič prepričati da bi nehala s stradanjem. Občutek moči, nadzora je bil prevelik. Govorili so mi, da mi bo nekega dne žal, da me niso bolj silili, bili bolj strogi. Ampak ne, jaz sem mela prav. In kje sem zdaj? Pri 19ih zgledam kot 11 letna puncka. Kar me niti ni motilo dokler se nisem zatreskala v enga fanta. Šele takrat sem se zavedala da moje telo ni privlačno. Da je moj način življenja tak da ni čudno če nihče ni pripravljen trpeti moje raznorazne obsedenosti in navade,brez katerih ne znam živeti. Kar hočem povedati je to da ti ne more nihče pomagat dokler si sama tega ne želiš. Tudi jaz sem bila na EMHju in mogoče je največ kar sem od tam odnesla to, da nočem nikoli več v takšno ustanovo. Tudi iz tvojega pisma lahko razberem, da ti niso preveč pri srcu. Res se zdi da nihče ne razume, da sam trosjo svoje vsevedne nasvete. Ne vejo kako se počutiš, ker sami tega niso doživeli. Verjetno bo tudi to pismo zaman. Če bi pa rada pogovor z nekom ki je šel čez isto, bom vesela tvojega pisma. Lahko mi pišeš na moj e-mail naslov.