Pozdravljeni,

Nekako sem se odločila, da želim izpostaviti moj primer.
2 meseca nazaj sem se preselila na Ibizo iz Slovenije, saj želim svojo sezono delati tukaj.. Pred prihodom sem v mladih letih že imela preveč kilogramov, ki sem jih v svojem razvoju izgubila in ob prihodu sem imela za svojo višino dokaj lepo postavo. Bila sem samozavestna, na nek način zadovoljna, sicer sem imela v glavi željo, da ko pridem sem začnem telovaditi in še izboljšati svoje telo, pa vendar glej ga zlomka kaj se je zgodilo.

V roku 1 meseca sem pridobila preveč kilogramov. Opažam, da sem dobila ogromne noge, ter trebuh. Torej kaj se dogaja z mano? Ne morem reči, da sem se že privadila sistema tukaj, tudi vročina naredi svoje se mi zdi pa vseeno nekako se moram vklopiti v ta sistem, če želim ostati do oktobra tukaj. Naj še pripomnim, da prvi mesec ni bilo problemov z prekomernim prenažiranjem.

Delam v gostinstvu, v majhnem baru z hrano, prvi problem je ta, da na začetku nisem imela neke velike želje po hrani, še iz Slovenije sem bila navajena jesti, ko sem bila lačna pa še takrat nisem potrebovala velike količine hrane. V roku 1 mesca pa se je vse skupaj začelo zares grdo. Sostanovalka je pojedla veliko čokolade, zato sem zmeraj vzela košček od nje, dokler nisem začela opažati, da vedno, kadar sem bila lačna sem sama prvo pomislila na čokolado, šla v trgovino in celo 100g čokolado pojedla v minuti. Dobesedno požirala sem jo. Tudi v služibi se je začelo dogajati enako, dobim vsako jutro zajtrk, če delam zjutraj.. Vstanem cca 8.00, jem okoli 10.00, pa vendar ob 11.00 sem ponovno lačna. Seveda v službi ponavadi dobim zjutraj kak sendvič, šele po koncu 17.30 dobim normalen obrok. Od 10.00 in 17.30 pa vase kljub vsemu zmečem vse kar mi pride pod roke.. Lačna ali ne lačna. Najbolj pri srcu mi je kruh, ter spet čokolada, pa tudi mleko je bil velik problem. Tudi, ko pridem domov je enako. Popolnoma brez energije določene dneve, se samo vržem na sonce in potem spet jem vse kar mi pride pod roke. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje tekom svojega življenja pojedla toliko čokolade in kruha, kot sem ga pojedla v tem mesecu dni. Vse skupaj še ne bi bilo tako hudo, če se ne bi začelo dogajati to, da vem, da pojem resnično preveč in da se ne počutim dobro tudi zaradi tega, vendar kot da bi mi glava v eno govorila: “jej” in preprosto tega glasu ne spravim ven. Včasih ob večerih, že tako polna, komaj diham, pa še vedno vase bašem koščke nečesa. Veliko krat mi tudi dvigne gor, ker pojem preveč. Sploh ne znam opisati občutkov, ki jih imam. In tudi v službi, po prenajedanju slaba vest, skoraj solze, zakaj sem spet to naredila, pa spet ne gre se upreti. Vse mi je dobro, strah imam iti v trgovino, da bi si kupila vodo, saj iz pipe ni pitna, ker vem da si bom zraven vode kupila še kaj sladkega ali kaj drugega za jest. Prenažiranje in še enkrat prenažiranje. Potem pa razmišljanje, da bi bilo dobro vse to izbruhati ampak se raje smilim sama sebi in spet bašem vase kar mi pride po roke.

Sploh ne vem več kako se naj lotim reševanje tega problema, vendar vem,d a je to motnja, ki me bo spremenila v vseh pogledih, česar pa nočem. Hočem se spet počutiti dobro, samozavestno, ter niti približni v eno tako polno kot se počutim sedaj. Problem pa je tudi, da imam kasneje probleme z prebavo, kar pomeni, da včasih tudi po 3 dni ne grem na veliko potrebo. Potem se odločim, da je pa res čas da se začnem normalano prehranjevati, mogoče vsaj izločiti sladko ter kruh, pa vendar ni problem samo v tem, problem je, tudi če se odločim za LCHF dieto bom kljub temu, da bom polna maščob še vedno želela nekaj jesti. Odločim se tudi, da bom začela mogoče teči pa konec dneva ni energije še za to. Je pa veliko energije kasneje, da se smilim sama sebi in da se obtožujem, da sem spet pojedla tisti košček kruha, da sem spet pojedla tisto čokolado. Čeprav mogoče vseeno ne pojem ogromne količine hrane, jem celi dan kar na koncu lahko vseeno pomeni preveč hrane. Resnično pač več nevem kako si naj pomagam sama.

Kakršen koli predlog, nasvet bi mi zelo prav prišel, saj sem sama pristala na neki mrtvi točki. Polek tega kaj se gibanja tiče se mi zdi, da se tukaj gibam več kot sem se gibala doma, pa mi to kljub temu ne pripomore k izgubi česar koli. Vem pa da če bom nadeljevala vsaj še mesec dni v tem stilu ne bom več zadovoljna z ničemer, kar že zdaj nisem več.
Najlepša hvala!!
Obupana Karmen

Draga Karmen,
uf, to kar opisuješ, je čisto “šolski primer” kompulzivnega prenajedanja” – prave motnje hranjenja in kot si mogoče opazila pri sebi, ali prebrala kje, če že ne tu, gre za odvistnost. Ki ti pomaga sicer reševati neko stisko, preusmeri pozornost (in to krepko, ko sem tole brala, je zgledalo, kot da ni nič drugega na svetu zate, kot samo ta vražja hrana) iz pravega lajfa in pravih problemov na “to presneto čokolado” in kalorije in kile…
Ne bo šlo s simpl nasveti, ker ne gre za tehnični problem. Bo treba pogledat, kaj “te muči”, kaj ti manjka, kljub lepo zveneči destinaciji.

Če se spomnem sebe davno tega, več ko 20 let nazaj, ko sem šla za leto dni v London, da kakor je bila fajn izkušnja, sem bila pa precej osamljena, zgubljena, prestrašena in mi je to zelo težko padlo. Tamkajšnje nove čokoladke in piškoti so mi bili v tolažbo, ostali pa so prava nočna mora oz. nov problem, ki sem se ga moral lotit s pomočjo svetovalke tam in obiskov na Overeaters Anonymus skupini – in trajalo je, da se je obrnilo na bolje, presneto dolgo. Če ti to kaj pomaga, super – vsaj kot spodbuda, da se lotiš problema drugače… Vesela bom, če se še oglasiš, kako si se lotila vsega skupaj:)