obsedeno pozresna
ne morem napisati drugega naslova kot obsedeno pozresna.stara sem 25 let. imam ze druzino in grozen problem s hrano.odkar vem sem rada jedla.ampak nikoli toliko da bi bila debela.vse kar vidim in poskusim mi je dobro.priblizno pet let pa se vrtim ze v zacaranem krogu.pol leta se naziram,2 meseca hujasam.potem pa spet pol leta naziranja in spet hujsanje.pol leta je super,zdaj pa se vse tezje spravim k hujsanju.v pol leta se zredim 10 kg.prav te dni razmisljam da bi hujsala.ko mi bo uspelo bom en teden vsa vesela in si bom govorila da ne bom vec tako jedla potem pa postopoma spet pridem na stara pota.rada bi usla iz tega kroga,ker vem da ni dobro zame.ne morem pa se upreti hrani.kar naprej brskam po hladilniku in cel dan jem.in to konkretne obroke hrane + sladkarije.na dan sigurno pojem po 4000 cal.in nic gibanja, razen nujnega dela.bruham nikoli.razmisljala sem ze o hujsanju pod zdravnisko kontrolo ampak ne vem ali je to zame.jaz ne vidim v sebi kaksnih posebnih psihicnih tezav ki bi lahko bile vrok temu, ampak po vsem tem sodec, nekaj ze mora biti z mano narobe.kar iz nic tudi menda ne postanes tako obseden.kaj menite???
Pozdravljena še enkrat,
take vrste hranjenja je kot perpetum mobile. Obdobja odrekanja in izpuščanja obrokov (četudi samo polnevna), v ljudeh, ki so k temu nagnjeni, sproži navale neustavljive lakote, o katerih govorite. In potem, če zberete dovolj motivacije, spet sledijo hujšanja, temu pa telo odgovori s pretirano željo po hrani par ur ali dni ali tednov kasneje (v tem smo si različni).
Zato je pot vem samo ena: prenehati z nasilnim omejevanjem hrane, izpuščanjem obrokov ali določenih vrst hrane. Jejte redno, 5 krat dnevno (3 glavne obroke in 2 prigrizka (sadje ali 2 keksa, jogurt) in pazite, da bo vsak obrok imel tudi primerno količino ogljikovih hidratov – izpuščanje le-teh privede do občutka volčje lakote.
Sliši se enostavno, tako tudi je, le motivacija in zaupanje, da pomeni to konec težav je pogosto premajhna, če se problema lotimo brez pomoči. Zato vam priporočam, da najdete, čeprav kratko (običajno uspešno pomagamo posameznikom že v 10 srečanjih) pomoč. Pogovor s strokovnjakom pomaga odkriti tudi katerega od vzrokov, da se je vse to zgodilo in tako prepreči ponovni zdrs v bolezen.
Kar pogumno,
Marija Anderluh
Samopomočne skupine so na Ženski svetovalnici na Miklošičevi v Lj in na društvu Muza v prostorih Kazine v Lj. Za skupino v Mariboru zveste tudi rek Ženske svetovlnice.
Svoj zdravnik in psihiatri (na Zaloški 29 v Lj in na Polikliniki na Njegoševi v Lj), če iščete pomoč izven Ljubljane, se lahko oglasite v psihiatričnem dispanzerju v zdravstvenem domu za več informacij.
O tem, kje se najde pomoč smo že večkrat pisali:
samopomočne skupine:
Muza v Kazini, Lj
Ženska svetovalnica na Miklošičevi, Lj,
za številke poglejte tudi na med.over.netnih straneh
Od zdravnikov:
Poliklinika, psihiatrični dispanzer, Lj, njegoševa 4
KOMZ, Zaloška 29, Lj (bivša vojna bolnica)
povprašate pa lahko tudi v lokalnih psihiatričnih dispanzerjih, ki so skoraj v vseh zdravstvenih domovih po Sloveniji