Pozdravljeni.

Pišem prvič in upam, da sem izbral pravo rubriko.

Verjetno tako kot v marsikateri zvezi se tudi v najini dogaja, da je poželjnje med nama praktično minilo oz. vsaj z njene strani. Zanima me če poznate kakšno rešitev oz. kakšne so kaj vaše izkušnje glede tega?
Naj povzamem najino zgodbo. Skupaj sva dobrih 8 let, poročena eno leto, imava tudi tri leta starega otroka. V trenutnem obdobju sva oba izredno zaposlena. Sam imam redno zaposlitev, poleg nje še lastno podjetje. Žena je preko svoejga podjetja pogodbeno zaposlena, ob tem pa zaključuje še fakulteto. Že samo to lahko priča o veliki preobremenjenosti obeh, potem imava pa še čudovitega otroka, kateremu se posvečava praktično večino prostega časa, kolikor ga pač je. Skupaj se imamo lepo, tudi kadar sva sama, se imava lepo, se pogovarjava, mogoče zaradi preutrujenosti malce manj ampak mi je to razumljivo. Skrbi pa me, ker je žena zaradi natrpanega urnika praktično popolnoma izgubila “zanimanje” zame. Jaz pa sem pripravljen skočiti med rjuhe, tudi po 20 urnem delovniku :). Se tudi pogovarjava o tem in mi odkrito pove, da je enostavno preutrujena, kar ji čisto verjamem in jo razumem. Po drugi strani pa bi mogoče malce več razumevanja želel tudi z moje strani. Spolne odnose imava tako že zadnje leto recimo da 3x na mesec. In da to ni dovolj imam še problem s prezgodnjim izlivom. Orgazem doživim po dveh minutah. sicer znava to reševati, tako da imava daljšo predigro, tako da pride do penetracije tik predno doživi orgazem, tako da ga nekako doživljava skupaj. Ona je sicer bojda zadovljna s tem, jaz osebno nisem in tudi tukaj potrebujem pomoč. Kot že rečeno pa me še bolj skrbi to oddaljevanje. Pa ne gre samo za seks. Gre tudi za običajne objeme, poljube. Tega je z njene strani vedno manj ali pa sploh nič. Sem pa tak tip moškega, ki to pač potrebuje oz. imam rad “otipljive” občutke, da sem zaželjen. Za otroka v veliki večini v zadnjih mesecih skrbim le jaz, enako za vse ostalo, saj ima preveč dela s faksom. In potem še kar se vidiva v dvevu tiste dve uri pred spanjem ( torej recimo med 22:00 in 0:00, pred tem se v večini uči v pisarni v kleti) bi si zaželel malce skupne sprostitve (pa ne ciljam samo na seks) pa pač hoče samo mir. Pa ne mi s kakšnimi komentarji, kaj so silim revco v seks, če je utrujena, ker tega ne počnem ampak enostavno si želim več pozornosti, naklonjenosti. Je pa pač tako, da je zelo nervozna in še kadar si vzame dan prost je vsa nataknjena, živčna in ne vem kaj še vse. Aja pa tudi komentarji v stilu, da ima drugega odpadejo, ker je to trenutno pač nemogoče.

Kakšne so kaj vaše izkušnje ob takih obdobjih. Je tisti ogenj strasti sploh še možno zanetiti ali je to samo najina fikcija v glavi, kadar se pogovarjava, kako bo, ko se vse skupaj malce umiri? Zadeva je tudi tako daleč, da samo upam, da bom zdržal še slabe pol leta (do diplome recimo, potem se bo malce umirilo), ker na trenutke me res močno dotolče vse skupaj in mislim, da vam niti ne zmorem opisati vseh stresnih naporov in obveznosti, ki jih vsakodnevno opravljam, zato, da bi žena končno prišla do željene diplome. In iskreno upam, da zdržim do konca ker tole obdobje je res,..kaj pa vem no..nehumano, če se tako izrazim.
Upam, da imate kakšne pozitivne izkušnje ali pa nasvete kako to obuditi ali pa sploh prebroditi tako obdobje.

Hvala

Spoštovani,

mislim, da ste na vprašanja, ki ste nam jih zastavili, v večini že kar sami odgovorili. Očitno je, da sta oba zelo obremenjena, psihično in fizično, in da je zaradi tega vajina spolnost za zdaj v ozadju. Všeč mi je vaše razumevanje žene, kar nevede tudi pričakuje. Če imate v zvezi s težavami v spolnosti konkretna vprašanja in dileme, vam predlagam, da se obrnete po pomoč k strokovnjaku za tovrstno področje, ki vam bo znal bolje svetovati. Sama verjamem, da se strast v vajinem zakonu še lahko zaneti, sploh če bosta vključila številne pogovore, razumevanje, si izkazovala naklonjenost, toplino in nežnosti, ter da si bosta to oba želela in tako čutila. Verjetno bodo možnosti za takšne trenutke, ko se bosta malce razbremenila in ko si bosta za to vzela čas. Odločitve so vajine.

Srečno!

Jaz imam veliko izkušenj s tem, saj imava z možem zelo (časovno in umsko) zahtevni službi, ki nas v kritičnih obdobjih izčrpata do konca. In ko ne gre več za 8-9 ur na dan, ampak jih postane 12, 13 vključno z vikendi, in potem še preostalih 4-5 ur stvari premlevaš pri sebi, ne greš spat neobremenjen, ampak zelo zaskrbljen, se to nedvomno pozna na spolnem življenju.

Moje pretekle izkušnje so pokazale, da ko zaznaš problem, ponavadi že gori in je bistveno bolj pozno kot misliš. Ko spolnost usahne (tudi to govorim iz lastnih izkušenj), ne ostane nepotešena samo fiziološka potreba po spolnosti, ampak tudi potreba po intimnosti. In ne vem točno zakaj in kako, ker na tem področju nisem strokovnjak, ampak sem vsakič posebej ugotovila, da je račun, ki ga morava plačati zaradi zmanjšanja intimnosti, prekleto visok.

Morda se z menoj kdo ne bo strinjal, pa vendar menim, da je spolnost v samem osrčju vsakega ljubezenskega odnosa. Je tisti najvišji nivo odnosa, ki ga deliš le z ljubljeno osebo, z nobenim drugim. Zato je odpoved spolnosti v bistvu nekakšno “znižanje” kakovosti odnosa – intimnosti med partnerjema, ki jo večkrat napačno tolmačimo le kot fizično bližino, ne pa umsko.

Jaz na tvojem mestu ne bi odlašala: Preveri, kaj bi se dalo vsaj malce zreducirati in si vzemita vsaj kakšno soboto zjutraj zase, za mečkanje med rjuhami :). Nič od tega, kar navajaš, da vaju zaposluje, ni bolj pomembno od vajinega odnosa. In tudi ta mali ne bo imel nič od tega, če se bosta vidva čez nekaj let ločila, ker nista pravočasno ukrepala.

Jaz pa tega ne razumem. Moti me izraz- revico siliti v seks. Nezaslišno, po osmih letih poznanstva, na višku spolne moči in poželenja, tak izraz prav res ne paše. Če ima željo po spolnosti, bo to še kako pokazala. Saj sem tudi jaz študirala, imela otroka in prav sproščujoče je bilo, ko sem se lahko stisnila k možu, on pa je nadaljeval tako, kot je vedel, da je meni najbolj všeč.
Spolnost je središče vsakega ljubezenskega odnosa in ni stvari, ki bi jo preprečila. Je edinstvena, sproščujoča in razbremenjujoča v vsakem odnosu. Ko je ni, je ta odnos mrtev, ne obstaja, vendar razlog ni v preutrujenosti, ampak v nečem drugem.
Potrebno razmisleka.

Ne zanašaj se na diplomo, po njej ne bo nič bolje, če ne bosta začela OBA krpati že danes. Če vprašaš mene, je točno tako, kot je napisala Pandora1. Vidva sta že krenila vsak po svoji poti in stezi se vse bolj oddaljujeta. Kvalitetna fizična bližina je vedno povezana tudi s čustveno bližino in kombinacija obeh je nekaj, kar človeku daje energijo, občutek sreče, zaželenosti, pomembnosti, ljubljenosti … Seveda, če je res tako in če ni ljubezen že minila.

Pandora1, sta vidva rešila vajin odnos?

Najlepša hvala vsem za mnenja in nasvete. Da malce osvežim status. Situacija s prenatrpanimi urniki se je za eno malenkost že umirila. Sicer ne še v meri, kot bi si žele ampak ok. Ob tem naj poudarim, da sva dejansko uspela narediti tudi velik korak kar se tiče spolnosti. Sem naletel na pravi trenutek, da sva se malce pogovorila o tem (pač zaradi vseh pritiskov je le to mnogokrat nemogoče ali pa enostavno ni bilo volje z njene strani) in sva odkrila popolnoma nove fantazije kar se tiče spolnosti. Mnoge izmed njih sva tudi že prakticirala in moram reči, da sva dejansko po 8ih letih tako uživala v postelji kot še nikoli do sedaj. Tako da nebi tako preuranjeno o tem, da sva se začela oddaljevati. Je pa res, da je bilo to neko obdobje izpred parih tednov, sedaj je pa recimo ene dva tedna spet zatišje ampak glede na moj optimizem je to zgolj zatišje pred neurjem v postelji 🙂 Bomo videli. Je pa res, da je bil neke vrste napredek narejen zgolj pri sexsu, med tem, ko tiste pozornosti, ki si jo želim še vedno nisem deležen. Naj tudi omenim, da me vedno bolj moti, da recimo 80% stvari doma glede otroka postorim jaz. Tako recimo že najmanj pol leta vsak večer jaz otroka dajem spat, berem knjigice, umivam in podobno. Pa mi ni težko vendar rad bi bil kakšen večer tudi prost, rad bi se malce vrnil v šport (začenja se mi poznati, da že eno leto nič ne migam) ampak je nemogoče, če zaključim z “rituali” ob 21:00, med tem ko ona recimo kaj pripravlja za službo, leta naokoli in podobno.
Najhujše ob vsem tem, pa je da sem se pred slabim mesecem zagledal v eno lepotico. Ampak lepotico v pravem pomenu besede in ne zgolj vizualno. Na nekem srečanju sva se ujela s pogledi in sva tudi na vezi preko emaila. Tudi ona ima že otroke in je v enaki zgodbi kot jaz. Na nek način se izredno privlačiva. Sem pa začutil, da gredo ti maili že predaleč in privlačnost je na nivoju, da ne vem koliko bi se uspel brzdati, če se še enkrat srečava. Zato sem sklenil oz. nekako analiziral sam sebe. Da je verjetno vse zgolj posledica neke vrste “razočaranja” in osamljenosti v mojem zakonu in tako hitro dobimo iluzijo o drugi ženski. Sem realen in znam preceniti situacijo, tako da se bom ustavil in prenehal s tem za enkrat še zgolj nedolžnim flirtanjem. Vem, da je moja žena po srcu dobra, jo spoštujem, da me ima rada, tudi lepa družina smo in tega ne bom uničeval zaradi slabega obdobja, konec koncev, nekaj najlažjega je zbežati drugam, nato pa se tolči po glavi. Tako da me ne rabite pljuvati, da sem že prasec ker sem nehote in nevede zapadel v flirtanje. Sem tudi čustvena oseba in razmišljam, da bi ženi tudi povedal za to flirtanje, v končni fazi hočem imeti res popolnoma odkrit odnos. In mogoče bi ji celo dejansko malce bolj odprl oči, da vendarle nisem tako samoumeven kot se ji zdim in da naj res malce bolje začne gledati na lastno družino kot zgolj na kariero in podobno.
Po drugi strani je pa relativno ljubosumna in se bojim, da nebi ven padla, da je to že varanje in podobno, pa čeprav se nisem še nikoli niti poljubim z drugo od kar sem poročen tokrat pa bi lahko hitro lahko zaplaval v te vode ampak se bom ustavil. Kaj vi mislite? Je smiselno povedati ženi, da sem očitno na trenutke že tok šibak ali raje pozabim na vse skupaj. Zgodilo se namreč ni nič razen malenkostnega flirtanja preko emaila.

Hvala vam.

Spoštovani sams,

kolegica Barbara je trenutno odsotna, zato vam bom podal svoj odziv zlasti glede dileme okrog flirtanja. Ne glede na razloge in ozadje vajine dinamike, flirtanje ni nikoli nedolžno, s tem se nehajmo slepiti in tudi verjamem, da se vi tega zavedate, vmes pravite, da (bo)ste s tem nehali. Seveda, tiščijo vas potrebe, ki jih v odnosu ne uspete zadovoljiti, najbrž je posredi še kaj, o čemer bosta morala spregovoriti, če hočeta odtekajočo energijo povrniti v partnersko in družinsko življenje ter ohraniti dostojanstvo. Varnost in ponovno zaupanje in smisel partnerstva bo potrebno graditi drugače, predvsem pa skupaj. Začenši z iskrenim priznanjem partnerki v zvezi s flirtanjem in vsem drugim, kar vaju v odnosu moti. To so pomembne teme za vaju, z zanikanjem in pometanjem pod preprogo povzročata samo gorje, zlasti za otroka. Nato bo potrebno delati z odgovornostjo, mejami in zahtevati redne pogovore o viziji in ciljih odnosa, družine, temu pa sledijo izbire in ukrepi ter vztrajanje.

Intimni odnos mora biti svetinja, ne nekaj, s čimer lahko manipuliramo, sqj s tem hkrati pristajamo na ukinitev dostojanstva, tj. pristnost, iskrenost in svobode z vso odgovornostjo. V odnosu rastemo in poglabljamo smisel, pomen biti-v-odnosu, sicer nazadujemo, zato je treba na njem delati vsak dan, kot z otrokom. Še bolj kot vidva, je pomemben odnos, kajti v njem se je rodilo zares edino nedolžno bitje, vajin otrok. In če sledimo analogiji, je vajin odnos = vajin otrok; tako, kot bosta skrbela za odnos, tako se bo nanj oz. na njegovo vzdušje odzival otrok.

V tem se dajta zanesti nase, na svojo intucijo, na čutenja, na resnico, kajti vidva sta pomembna, otrok je pomemben, vse ostalo je podrejeno temu. In če se težave in stiska ne pomirijo, si lahko vedno priskrbita strokovno pomoč. Te stvari se lahko uredijo, ne obupat, potrebna sta pripravljenost in pa samozaupanje.

Srečno!

Pojma nimam, ali je bolje, da poveš ali ne. Zagovarjam iskrenost v odnosu in odprte karte, vendar če se postavim v kožo tvoje žene – računaj, da boš to iskrenost drago plačal. Ker jaz bi si mislila: cele dneve delam v službi, študiram, letam okoli, moj mož ima pa dovolj časa, da peca druge ženske okrog in se še pritožuje, ker mora sam dajat otroka spat …

Morda je pa tvoja žena bolj razumevajoča in tolerantna kot sem jaz :)))))

Vsekakor, tudi če ne poveš, bi se moral z njo zelo resno pogovoriti. To, da sta se par tednov fenomenalno ujemala v postelji, pomeni, da se še privlačita. To, da je zdaj zatišje (in da torej tega ne potrebujeta in si želita vsak (drug) dan), pomeni, da sta se odtujila in da je nivo odnosa padel. To potrjuješ sam, ko praviš, da je napredek zgolj pri seksu, da ni tiste pozornosti, da flirtaš z drugo žensko in da si šibek.

Ostajam torej pri svojem prejšnjem mnenju. Sta bistveno bolj zašla kot si sam predstavljaš. In ta “lepotica” ti je vendarle alarm, ki bi ga moral razumeti.

Vendar če človek ne želi videti, pač ne vidi…

Najlepša hvala obema za konkreten in konstruktiven odgovor.

Se strinjam z obema, da je potrebno graditi na zaupanju ter odkritem odnosu. Sem tudi sam takega mnenja. In Pandora, dobro vidim, kako močno mi sveti tale t.i. alarm.

Naj povem, da ji nisem še nič omenjal tega flirtanja, saj nekako nisem naletel na pravi trenutek. In nisem ravno prepričan, če ji tudi bom, ker ne vem koliko je še sposobna prisluhniti z odrto glavo.
Se pa žena šele počasi sprošča od napetega tempa – vsaj upam. Smo bili na dopustu 2 tedna vsi trije skupaj, smo se lepo imeli kot družina, na žalost pa se midva nisva nič kaj bolj zbližala. Mislim ne vem no. Ženo sem pustil spati, da se je odpočila na dopustu, tam do desetih dopoldan, nobenih pritiskov. Razvajal sem jo do onemoglosti tako z opravili kot še marsičem (smo bili v kampu). Pa si niti enkrat nisem zalužil enega spontanega objema. Pa ji tega ne omenjam (da ja nebi to občutla kot nek pritisk nanj), ve pa da imam rad tako malenkostno pozornost. Skratka za celo familijo sem cel dopust skrbel (zjutraj ustajal z otrokom, zvečer večinoma spat dajal, umival, večino dni sem sam z njim prebil v morju, ker se njej pač ni ljubilo s parcele do plaže in podobno. Pa mi ni možna malček pozornosti nakloniti. Men je to malce čudno, resno. Deluje mi tako, da ji je vse tako “samoumevno”…eh sej ne znam opisati.

Glede flirtanja. Imam občutek, da sem pa sedaj jaz ali pa pač nekdo drug v podobnem položaju, izpadel neke vrste svinja..v smislu, glejte ga, z drugo flirta pa poročen. Pa me ob tem resno zanima. Kaj pa mi moški sami? A je vedno tako, da ste/so ženske svetinje in pač moški iz dolgčasa ali zgolj potrebe po seksu začnjejo varati? A tistega, da je pa moški dejansko zelo zapostavljen s strani ženske in bi si realno zalužil mnogo več pozornosti/naklonjenosti v življenju kot pa jo dobi, to pa ni mogoče? Pač tako, hipotetično? Kdaj je tisto, ko si lahko rečeš, ne zdaj imam pa tega dovolj, zaslužim si več, in bi lahko brez slabe vesti na ves glas to povedal? Je to sploh možno, brez občutka slabe vesti kaj bo z otrokom in podobno? Eh, verjetno bluzim, pač poln kufer mam vsega in močno sem že utrujen od trudenja, ter opravljanja dveh služb, faksa, ter praktično vseh opravil z otrokom, za ženo pa komaj vem, da je sploh v hiši. Res sem izčrpan

Spoštovani Sams,

občutek imam, da sta z ženo povsem odtujena, saj nikjer ne omenite, kaj pa počnete skupaj. Čutiti je, da sploh ne komunicirata, da je žena precej zagrenjena, odsotna in slabe volje ter da je vajin otrok “mašilo” za vajin odnos. Ste kdaj pomislili, kako bi bilo z vama, če otroka ne bi bilo? Deloma sta vajino bližino in povezanost nadomestila s službo in obveznostmi, kar vaju je oddaljilo in kar je razumljivo. Tukaj bosta morala oba nekaj spremeniti (del nečesa žrtvovati), če želita, da se celotna družinska situacija malo obrne. G. Duraković vam je že omenil, da bi morala začeti s pogovori, s čimer se strinjam. Pogovori tudi ljudi zbližujejo. Da sploh načneta pogovor o težavah, kako se kdo počuti, kaj si kdo želi v bodoče, česa vaju je strah, kaj se dogaja, kaj pričakujeta in drugo. Ni treba čakati na pravi trenutek, zase si vzemita čas čimprej.

Čutim tudi, da sami sebi mečete pesek v oči glede vajine prave resnice. Da svoje strahove skrivate za vajinim življenjem, za vašim “trudom” in “delom” ter skrbjo za otroka. Če ste utrujeni in preobremenjeni, bi bilo nujno, da se dogovorite z ženo, kako bi si razdelila skrb za otroka. Oba sta namreč starša oz. skrbnika temu otroku. Vaša odgovornost je, da o tem bremenu na glas spregovorite, saj žena sama od sebe tega ne bo prevzela, ker je čutiti, da dvomi v svoje sposobnosti in ne verjame vase kot dobro mater, zato vse prepušča vam. Dokler le molčite in ste jezni, se ne morete nikomur in nikjer pritožiti. Če boste ženo še malo spodbudili v pozitivni smeri, bo morda začela uživati v materinstvu, namesto obratno. Vajin otrok je tukaj čisto odveč, ker sta oba toliko čustveno obremenjena s službami. To otrok čuti.

Glede nezvestobe. Varajo tako moški kot ženske. Glavni razlog je nezadovoljstvo v zakonu in še kakšni globlji razlogi, ki človeka privedejo do prevare. Odgovornost nosi izključno tisti, kdor vara, saj bi se zaradi nakopičenih težav lahko npr. pogovoril s partnerjem. V vašem primeru je šlo za čustveno prevaro ali celo internetno prevaro. Imate skrivnost pred ženo in jo skrbno čuvate. Kaj boste naredili z njo, se boste sami odločili. Morate vedeti, da se afere v odnosu slej ko prej čuti in tisti drugi ve, da se nekaj dogaja, začne sumiti, biti bolj pozoren… Ta vaša skrivnost se v primeru, da je ženi ne razkrijete, lahko znova ponovi in spet in spet, morda celo stopnjuje, kar vaju bo še oddaljilo. Zaradi mirne vesti se človek počuti najbolj sproščenega in svobodnega, zato vas spodbujam, da o tej temi čimprej odkrito spregovorite z ženo – ne čakati primernega trenutka – ne glede na posledice. So razlogi, ki so vas pripeljali do tega. Vidva si oba zaslužita več pozornosti in bližine in je krivično do vaju, da si življenja tako ne oblikujeta. Kot da gre življenje mimo vaju in da živita vsak svojega. Človek se vsak trenutek lahko počuti, da si zasluži več, tukaj so merila samo občutki. Ko veste, da tako ne morete več, da ste veliko časa slabe volje, ko veste, da se mora nekaj spremeniti, če ne… Takrat so potrebne spremembe za vsako stvar, ko čutite, da ne gre več.

Želim vama vse lepo in veliko pogumnih odločitev!

Barbara iz srce se vam zahvaljujem za odgovor!
Mislim, da se moram v glavi malce ustaviti ter poglobiti vase in kakšno stvar tudi razčistiti sam pri sebi. Vem, da tako ne bom mogel več dolgo naprej. Edina opcija je odkrit pogovor, to vem vseskozi tudi sam. Ampak kaj ko žena to hitro vse na glavo obrne. Češ ali v smislu, a ne moreš razumet, da sem pač utrujena, da imam bolečine v hrbtu (pač pomanjkanje gibanja) in še marsikje drugje. Jaz pa ne morem večno čakati, da se ji bo tempo umirili, pa da bo nekako pri volji, če se tako izrazim. Malce me zapušča zalogaj energije.
Ne skrbi me glede flirtanja, saj ni bilo nič drugega kot le to. No vsaj meni osebno glede na ostale problem, to predstavlja še najmanjšo oviro. Ona ve in jaz vem, da po naravi nisem oseba, ki bi lahko drugega prizadel in tudi nič groznega nisem storil. Ok, lahko to že definiramo kot varanje, čeprav bi lahko razpraljvali o tem 🙂 Bi pa lahko konkretno varal pa sem se uspel ustaviti. Bolj me skrbi, če mi bo žena še lahko dala tisto kar potrebujem. Toplino, pozornost in vidno ljubezen, katero potrebujem, da sploh lahko normalno funkcioniram.

Otrok je pa sicer vsaj za enkrat super. Nebi rekel, da karkoli čuti, da je kaj v zraku. Je namreč neverjetno ljubezniv, pozoren in na splošno zelo energičen.

Spoštovani,

obstaja več vrst prevar, med drugim čustvena, kar pomeni, da ste se v trenutkih, ko ste preko e-maila komunicirali s tisto žensko, počutili pomembni, zanimivi, obdani z mislimi, da ste nekomu še posebej privlačni in da torej nekaj štejete! Za prevaro ni nujen seks. Do vaše žene ste bili neiskreni, nekaj ji tajite in zato je to prevara. Prevare v življenju so lahko tudi čisto drugačne, npr. nekdo je bil oropan srečnega otroštva ali otroštva sploh, ker je moral čez noč odrasti in drugo. Vaša afera sicer ni bila intenzivna in dolga in zato posledice ne bodo katastrofalne, zato ni toliko strahu, da ne bi to težavo skupaj uspešno prebrodila.

Preko pogovorov z ženo bodite vztrajni, a razumevajoči. Torej, brez obsojanja in očitkov. Ko boste večkrat poskusili s pogovori, da si želite, da bi bila več skupaj, da bi si vzela čas zase (tega se vedno najde, če je interes), ker vam ona veliko pomeni…, da vsaj poskusita, bosta morda kmalu našla skupen jezik. Če pa čez čas vajini pogovori ne bodo obrodili sadov, bosta morala resno razmisliti, kako si želita, da vajina skupna prihodnost naprej še izgleda. To se bosta odločala sama, po občutku, kajti samo vidva bosta vedela, kaj si zares želita. Čutiti je, da vaša žena že malo beži v delo, kar pomeni, da obstaja verjetnost, da ko bo zaključila šolanje, bo našla novo obveznost, ki bo zapolnila njen vsakdanjik. Seveda ima tudi sama razloge, ki jo v takšno vedenje spodbujajo. Morda se le tako počuti sposobno in vredno. Če menite, da sama ne bosta znala izpeljati pogovorov, si še vedno lahko poiščeta strokovno vodeno pomoč. Drug drugemu lahko znova nudita, kar želita, vendar je do tja še nekaj poti. Če bosta živela naprej, kot do sedaj, se bo počutje stopnjevalo v smeri, kot je že načeto, torej nezadovoljstva. Neizogibno je, da nekdo začne nekaj spreminjati, saj se sicer ne bo nič spremenilo. Nekaj bo treba tvegati, veliko truda in časa vložiti, šele nato boste vedeli, pri čem ste. In to je dobro, takrat boste vsaj vedeli, kako naprej. Najprej morata ugotoviti, kaj oba želita in pričakujeta, vse druge teme (spolnost, ljubezen….) pridejo na vrsto kasneje. Pa srečno!

Sem se na hitrco pogovoril z ženo. Pač v smislu, da morava zelo hitro in nujno vzeti nek vikend paket samo za naju. Brez otroka, brez motečih elementov. Da se skupaj malce sprostiva in urediva najino razmerje kot je potrebno. Sem povedal, da sem pač tak človek (kar sicer že ve), kateremu energijo dajejo vzajemni objemi in poljubi in da brez take minimalne pozornosti, brez spontanega izkazovanja ljubezni z malenkostmi, enostavno ne morem normalno funkcionirati, kot bi rad. Sem povedal, da nočem in ne bom kar tako obupal nad nama. Me je razumela, se strinjala z menoj, tako da si bova v kratkem vzela oddih samo za naju in bova premlelea vse stvari. Mislim, da nama lahko še uspe.

Glede tiste ženske s katero sva malce flirtala. Varanje ali ne. Prav, je varanje, se strinjam. Niti mi ni pomembna definicija. Sem vseeno na nek način ponosen sem nase, da sem se uspel še nekako ustaviti, razmisliti in poiskati pravo pot. Vsaj upam, da je prava. Mi pa ni vseeno za to osebo. In mi nikoli ne bo vseeno, ker je imela res težko življenje in še ga ima. Odločil sem se, da bom živel po svojih načelih pa, če je nekdo ob tem še tako ljubosumen ali pa če me ne razume. Velikokrat sem narobe razumljen, ker pač zelo zelo rad pomagam ljudem v stiski, pa čeprav jim mnogi obrnejo hrbet, pač v smislu, da to ni njuna skrb. In tako sem se velikokrat tudi sam stran obrnil, torej bodo že sami uredili svoje. Zato sem vesel, da sem jo spoznal, ker sem spoznal še del sebe v smislu, da se ne rabim obračati stran.

S to žensko ne bom razvijal nobenega ljubezenskega razmerja, ji bom pa pomagal pri njenem razmerju. Je dobra oseba, zaluži si urejeno življenje in ji bom pomagal pri tem. Ne vem še kako, čutim pa da ji lahko in ji bom skušal pomagati. Brez vpletanja kakšnih čustev ali česarkoli podobnega ampak zgolj na prijateljski osnovi. Tako se mi zdi prav, upam pa, da ne bom ostal sam zaradi napačnih predstav in obsojanja na zgrešeni osnovi.
Hvala vam še enkrat.

Za Sams – od kje izvira ta vaša potreba pomagati drugim ljudem? Zakaj je tako močna?
Po moje ni pametno še naprej imeti stike z žensko, ki vam je spolno privlačna, sam sebe spravljate v skušnjavo, tudi če je zavita v preobleko pomoči sočloveku.Imam občutek, da želite svoja erotična čustva do te ženske zakrinkati v masko pomoči sočloveku. Da si ne priznate, da kljub odoločitvi, da z njo ne boste imeli razmerja, je še vedno v vaši notranjosti velika privlačnost do nje.

Če se postavim na mesto vaše žene, da bi imela moža, ki si res iskreno želi veliko pomagati neki tuji ženski, s katero je prej flirtal in mu je spolno privlačna, da bi mi to zaupal, bi se počutila zelo neprijetno, verjetno bi to v meni zbudilo veliko ljubosumnosti in načelo bi moje zaupanje do moža. Če mi pa ne bi zaupal in bi to sama ugotovila, bi mi bilo pa še bolj neprijetno.

Mnenja sem, da je zdaj čas, da se fokusirate nase in na svoj zakon, seveda če ga res iskreno želite ohraniti. Skupaj z vsemi obremenitvami (delo študij, družina) vam zagotovo ne ostaja nič časa za pomoč zunanjim ljudem. Preden greste pomagat drugim si vzemite rajši čas zase, rajši zadosti počivajte, da boste lahko živeli svoje vsakdanje življenje..

Pa še komentar na to, da je otrok zaenkrat super. Seveda je super, saj živi v velikem strahu, ker čuti, kako malo časa in veselja imata za njega. Mama kar poležuje, oče pa sicer poskrbi zanj, ampak s skrajnimi močmi. Otrok sto dobro čuti in se močno boji, da ga bosta kar zapustila in zato skuša vajino ljubezen in pozornost pridobiti s tem, da je prijazen, ljubezniv, pozoren, ubogljiv. Kar pri srcu me stisne zanj. Zdaj bi moral brezskrbno uživati otroštvo, na pa trepetati, ali bosta starša sploh imela čas za njega.

Hvala za odgovor.
Se bom najprej obrnil na tisto kar me je zbodlo :)Komentar glede otroka.
No za otroka naj vas nikar ne boli srce, ker tako kot sem napisal otrok je super. Mogoče sem sam narobe kaj zapisal, se nerodno izrazil ali pa sami niste pozorno prebrali oz. prehitro skelpali. Tako da zadnji odstavek je povsem nesmiselen.
Najino dete dobi toliko pozornosti kot malokateri otrok in to ne s skrajnimi močmi. Dete, še ni videlo kako izgleda ali kaj pomeni prepir ali grd pogled. Dete je pozorno ter prijazno že od nekdaj ter do vsakogar. Imamo srečo, da ima tudi v vrtcu tako super vzgojiteljice, kjer se tudi tam očijo o prijateljstvu objemanju in podobnem. Tako, da samo da se vidjijo s sošolci ali pa svojimi sorodniki je hitro potrebno objemati. In ja kakšen analitik se bo našel in mogoče celo komentiral, jah ker otrok potrebuje bližino, ker mu jo starši ne damo,..seveda ja. Dete je sproščeno, neverjetno energično, nagajivo in živihano. Pa naj bo to doma, pri neznacih, v vrtcu ali pa na sprehodu. Vso energijo usmerjava v otroka, zato je pa tudi za naju nič ni.
Tako da resno, za otroka naj vas ne skrbi, ker je res super. Sem tudi sam že od najstniških let prebral kar nekaj psiholoških knjig, pa tudi poznam kakšne vzorce obnašanja, pa čeprav se zavedam, da si pri lastnih otrocih težko objektiven opazovalec.

Drugače pa, zakaj imam potrebo po pomoči? Iskreno nimam pojma. Vem, da črpam energijo iz takih dogodkov, ko vidim, da sem nekomu zares pomagal. Ko vidim, da res ceni, ko nekaj za nekoga narediš. Pa mi ne primanjkuje samozavesti. Verjetno bi vam skoraj vsak od mojih prijateljev rekle, da sem lahko vzorčni primerek samozavestne osebe. Tako da ne vem zakaj tako močno nagibanje k pomoči drugi…dejansko je to problem, ker dajem prednost drugim pred seboj.

Glede druge ženske. Verjetno imate prav glede nadaljnih stikov. Ampak sam se toliko dobro pozna, da znam ločiti med biti prijatelj ali pa med “seksualno privlačnostjo”. Sva bila s to osebo ravno včeraj na vezi preko maila in sem ji tudi že povedal, da se ne morem iti nekih igric, ker mi ni pošteno do žene. Tako da stvari nekako brzdam in do kaj hujšega kot par lepih besed ni prišlo.

Bom poročal kaj se bo še vse izcimilo iz tega. Opažam samo, da se žena počasi “pobira” in mogoče tudi že sama čuti, da potrebujem več kot mi v zadnjem pol leta daje.
Sem vam pa vsem zelo hvaležen za prijazne besede in konstruktivno debato glede “problematike”.

Sams, ti že lahko (morda) ločuješ med prijateljstvom in privlačnostjo ter zmoreš narediti piko. Samo kaj pa druga oseba? Kako veš, da na drugi strani ne bodo ostala pričakovanja – in v tem trenutku ta ženska ne potrebuje dodatne zmede, ker ji je verjetno že brez tega dovolj težko.

Sploh pa – te je prosila za pomoč? Odločitev, kakršna koli že bo, mora dozoreti v njej in ona mora biti sprožilec sprememb. Šele nato je dobrodošla tudi zunanja pomoč. Ne vem pa, če mora to nujno biti ravno tvoja.

Pa še to bi ti rada položila na srce: tudi tvoja žena potrebuje tvojo energijo in tvojo “pomoč”, če se lahko tako izrazim. Ne vem, nekako se mi zdi, da mora velikokrat počakati na vrsto. Saj je lepo, če želimo pomagati in smo na voljo, ampak kot bi rekel moj kolega, “ko sem bolan, mi pa čaj skuha žena, pa noben drug.”

Dragi samozavestni mož in očka!

Po tvojem pisanju se vidi, da si inteligenten, razgledan in izredno dober človek. Vendar naj te ne zavede, da imaš vse tako pod kontrolo kot misliš. Glede otroka ti verjamem, da dobiva vso ljubezen od vaju, predvsem od tebe in tako na daleč bi rekla, da mu res nič ne manjka, čeprav ne poznam vaše družine. Za ženo se trudiš skoraj že preveč, dobivam občutek, da to zelo izkorišča. Za tretjo osebo ženskega spola si neke vrste angel varuh, ampak prijateljstvo med moškim in žensko nikoli ne ostane le na prijateljskem nivoju, sploh pa ne pri ženski v stiski, ki jo razvajaš s svojo pozornostjo, spoštovanjem in pomočjo.

Naj ti povem, da imam zelo podobne življenjske izkušnje ravno v vlogi žene in “prijateljice”, svojega moža pa bi lahko postavila v vlogo moža in svojega ljubimca. Te zanima moja plat in kako se je zapletlo?
Mene očitno privlačijo taki ustrežljivi, vzorni možje in očetje, kajti takega sem poročila. Opažam pa, da sem začela to kar hitro izkoriščat in bolj ko je bil ustrežljiv, bolj sem nanj prelagala bremena, ker sem se nanj lahko zanesla. Tudi moj je bil tak, ki je upošteval mojo preobremenjenost in depresivno stanje po porodih in je poskušal z objemi in poljubi “kupiti” svojo pozornost. Meni pa sploh ni bilo do tega. V bistvu sem se tako smilila sama sebi, da sem mu verjetno s tem želela še dokazati, kako zelo sem obremenjena, da mi tudi do nežnosti in sexa ni. Tu in tam sva se trudila in imela dolge pogovore in iskala rešitve, kako obuditi strasti, si vzeti več časa in pozornosti zase. Kak dan je bil potem spet odličen, ali pa teden, nato sva spolzela v staro rutino in spet se je vse sukalo okoli otrok, drugi je bil pa še posebej zahteven in je dobesedno izčrpal vso energijo. Pa je bilo naokoli leto in mož se je očitno začel tolažiti s solo pitjem in posvečanju svojemu hobiju. Potem me seveda ni več privlačil, začel mi je iti pošteno na živce, čeprav je v urah treznosti še vedno igral dobrega očeta in ustrežljivega moža. Ni trajalo dolgo, ko je dosegel višek, ko je bil opit zares vsak dan in s tem so se težave zares začele in sem se odločila po kar nekaj neuspelih poskusih (solo)odvajanja in dolgih pogovorih (ki so se vedno končali z objemi in solzami) in razčiščevanjih narediti zakonu konec. Njega je streznilo, da mislim resno šele, ko sem zares odšla in z zadnjimi napori sva začela oba reševati svoj zakon z obiskovanjem AA in Alanona. In nama je koristilo, obema se je povrnila samozavest in nekaj časa je bilo spet odlično, zato smo spet prišli nazaj in postali ponovno družina. Moj mož je zdaj trezen, še vedno je ustrežljiv, vendar iskric ni več nazaj. Enkrat sem slučajno na njegovem odprtem monitorju opazila daljši klepet z neko žensko, ki ga je nazivala s sladkimi imeni in sem čisto ponorela, sploh ker mi je prisegal, da mu je bilo samo všeč, da mu daje pozornost, ki je pri meni ne dobi (ji je pa napisal, da je bil poročen in nasploh je pisal vse kot da jaz v hiši sploh ne obstajam). Mogoče mi pritisk ne bi tako narasel, če bi bilo res, vendar sva bila takrat v tisti fazi, ko sem se jaz trudila in reševala zakon pred njegovim pijančevanjem in sem bila celo zelo tolerantna in sem 100x verjela njegovim obljubam in se z njim vred jokala, kako škoda je najinega zakona. In takrat sem zares naivno verjela, da sva si usojena za vedno in da je zakon svet in sem iz dna srca sovražila vse varalice. Tudi moj mi je vedno prisegal (pa ne ker bi jaz to od njega hotela slišat) kako mi bo večno zvest. In po nekaj mesecih treznosti spet enkrat opitost.
To je ubilo v meni še zadnje atome navezanosti, pa ustrežljivost gor ali dol. Naučila sem se, da sem odgovorna samo za svoja dejanja in da je treba znati živeti tako, da te drugi s svojimi dejanji ne more prizadeti. Začela sem z novim hobijem, preko katerega sem spoznala nekoga, ki mi je pomagal pri uvajanju in ker je bil sam poročen se mi niti malo ni zdel “nevaren”. Tako sva začela s čisto nedolžnimi zaupnimi pogovori (tu je del, ko vidim tebe in tvojo “lepotico”) in teme so postajale obojestransko vedno bolj osebne. Seveda sem mu zaupala svoje probleme in tudi on je taka dobričina, ki želi pomagati. Ne da bi hotela, sva se navezala en na drugega in ob prvem srečanju sva se preko pogovorov poznala tako dobro, kot da sva že leta prijatelja. Preskočila je še tista fizična iskrica, ampak si nisva še lep čas priznala in sva se sukala kot mački okoli vrele kaše v čisto nedolžnih pogovorih. Dokler ni priznal en in potem še drug, da je tako prijateljstvo postalo nevarno. Sile privlaka so bile že toliko močne, da se nisva hotela odpovedati en drugemu. Tako da zdaj nekje leto traja moje varanje in niti nimam slabe vesti, ker si jemljem to kot zadoščenje za vse, kar sem morala prestati. Na zunaj delujemo čisto normalna povprečna družina, tudi otroka uživata najino pozornost in večkrat skupaj kam gremo. Imam pa skrivnost, ki je po eni strani sladka, po drugi pa že kolebam glede prihodnosti.

Oprosti, nisem znala na krajše. Ampak ali vidiš, kako zdrsneš v nekaj, ne da bi hotel, pa če si prej sam sebi prisegaš, kako tega nisi zmožen in tako pokvarjen.

Pa še nekaj ugotavljam. Kadar se mož name kaj razjezi oz. pove jasno kaj ga moti, ga dosti bolj spoštujem kot takrat, ko je na moč sladek in razumevajoč. Po moje tako funkcionirajo tudi otroci, ko iščejo meje in avtoriteto. To ne pomeni, da obožujem nasilje, vendar pa mi očitno klečeplazenje in iskanje pozornosti gre na živce. Tudi midva si skrb za otroka deliva. In tudi on jima kaj skuha, ju umije, spat ju dava pa oba. Najboljše se je naredit malo flegma in se v času, ko je treba otroka porihtat, umaknit s kako obvezo. To sem tudi jaz izkoriščala, dokler se ni mož začel obnašat enako. In veš kaj? Všeč mi je to, čisto zares. Nekako kot da bi si poiskal svojo pravico, ne da bi mu sploh bilo treba vdarit z roko po mizi pa se zdret, kaj mu ne paše. Mogoče bi tudi ti poskusil. Glede na to, da imaš en kup obvez, imaš tudi sam dober izgovor. In ne misli, da bo zaradi tega trpel otrok. Pri nas še nikoli nista ostala brez večerje, umazana in brez lepe besede pred spanjem. Se avtomatsko aktivirava en ali drug, če opaziva da se drug umakne.

Pozornosti se pa ne da ne izsiliti, ne kupiti in ne izprositi. Želim ti, da se pri vama to uredi bolje kot pri nama in ne zatiskaj si oči, da nisi sposoben varati. Še tako močna volja se v občutju nemoči uklone. Srečno!

..@ nedojemljivo zapleteno …

Joj tole si pa tako dobro zapisala, da kar ne morem verjeti. Če bi mi nekdo tako lepo v živo predstavil celoten prispevek, ga definitivno objamem in se mu zahvalim za delitev izkušenj in podajanje mnenja. Zdi se mi, da si praktično z vsako besedo, zadela v izolirano osje gnezdo v meni. Hvala tudi za zaupanje tvoje zgodbe, katera je tudi še vedno zapletena. Hvala.

Žal sem trenutno malce v gužvi, tako da bom podal samo še malce statusa glede dogajanja, v kratkem, pa se bom še malce bolj poglobil v zgornje odgovore..
Skratka, pred parimi dnevi sem skorajšen živečn zlom dobil, pač enostavno sem se zlomil med uspavanjem otroka, kar na lepem. Dete je že ravno zaspalo, žena me je spraševala v čem je problem in mislim, da sem prvič v življenju samo rekel, da imam pač dovolj in da se niti nočem o tem pogovarjati. Ker se enostavno nisem mogel ampak sem se moral najprej predihati. Tako da sem šel na dolg sprehod, se nadihal in malce zbral. Tudi naslednji dan nisem niti približno hotem načenajti teme, ker sem bil preveč psihično nestabilen. Nato sva do neke mere že pogovorila, tako da počasi stvari spreminjava. Tudi kar se tiče opravkov doma, da se le ti malce bolj sedaj že razporejajo in podobno. Res pa je, da kar se tiče prav mene osebno, sem pa še daleč od sploh vidnega cilja, kaj šele, da s emu približujem. Pač je konstantno v nekih bolečinah, utrujenosti in še marsičem. Tako da odpade, da bi jo lahko normalno objel, poljubil, ker vse boli ali je vroče in podobno. Meni se je pa tok že nabralo, da se dejansko težko pripravljam na pogovor, dokler ne začutim vsaj delček topline ob sebi.
Planirava pa še en krajši dopust v roku enega tedna, po vsej možnosti celo samo midva, tako da bova probala zadevo prežvečiti, analizirati ter kaj narediti za boljši zakon. Se pa tudi ona zaveda, da sva v škrpcih, ampak zaeenkrat sem toliko energije izčrpal od okolja, da obupal, še res ne bom! (od tistega sprehoda naprej, hodim skoraj vsak dan ali na sprehod ali pa teči zvčer, kar mi daje neverjetno energijo 🙂 )

p.s.: Aja glede tretje osebe, pa nisem nič razlagal, saj se mi zdi, da morava najprej večje korake pri pogovorih narediti. Če bom sploh karkoli omenjal, ker se mi kar dozdeva kako bo izpadlo, kako bo razumela in kakšne bi bile morebitne posledice.

@ nedojemljivo zapleteno …sem pozabil v odgovoru še napisati. Se mi lahko prosim javiš še na sporočila, ker imam še eno vprašanje o katerem pa nebi javno razpravljal. Hvala

Sams, pozdravljen še enkrat.

Sem si mislila, da boš dojel bistvo mojega pisanja, zato sem se toliko razpisala (čeprav sem namerno izpustila veliko bolečih detajlov). Hvala tudi tebi za razumevanje, ker sem po moralnih načelih pravzaprav obsojanja vredna. Sem pa prav čutila, da si moram vzeti čas in upala, da bo komu pomagalo pri odločitvah, ker sem se tudi jaz iz podanih izkušenj drugih naučila pobirati rešilne bilke zase, ko sem bila v stiski. Je pa po eni strani najtežje ugotoviti, kako čustva nočejo sodelovati z razumom, ko si najbolj želimo.

Sams, tvoje življenje je tvoje in ti ga poznaš bolje od vseh drugih. Jaz ti ne delim nasvetov, niti ti jih ne morem. Karkoli boš storil, bo iz notranjih vzgibov, poslušaj samega sebe. Življenje je zelo nepredvidljivo in vsaka slaba stvar se nekoč pokaže za nekaj dobrega. Vsaj pri meni je bilo do sedaj tako.

Ne vem, kako ti bom odgovorila na to, kar me še želiš vprašati, ker nisem registrirana in zasebna sporočila menda na tak način ne gre pošiljati. Je kaj bistvenega, ali si že našel odgovor?

Srečno pri razpletanju tvoje življenjske zgodbe ti želim in upam, da ti prinese zadovoljstvo, ki ga ves ta čas vztrajno iščeš!