Obnašanje partnerja po IVF :(
Stara sem 44. S partnerjem sva se odlocila za ivf.
Vrnila sva se iz cz. Mesani obcutki kaj lahko sploh pricakujem..cez 14 dni test..utrujena sem. Skrbi me kako se bo on obnasal. Rekel je, da on ni nic naredu za vse to. Ker sva se odlocila za donorski embrio. Druge moznosti ni bilo.
Nekaj je z njim zelo narobe. Zadnje tri tedne.Nobene strasti. Nobene intime. Nobene zelje. Mimo mene gre kot duh. Izgovor na utrujenost ker urejamo stanovanje. Prej sva bila aktivna noro. Sedaj…Prosit moram za objem. Povedal mi je, da bo zrihtal stanovanje in potem greva narazen. Jaz pa 2 dni po transferju. Prestrasena. Z non stop groznjami da ne bo zrihtal do konca, da forsiram objeme… Naenkrat brez intime….Mislim da sem jasno opisala kako mi gorijo vsi alarmi. Jaz si drugace vsega tega ne znam razlagat,pa sem vstela mojo obcutljivost zaradi hormonov Ker to je 3 tedne drug clovek. Ni poljubov. Ni objemov. Ni strasti. Samo hlad. Odrivanje. Ko bom hotu intimo ti bom rekel.
Pocutim se kot smet. Izkoriscena in zavrzena. V meni raste novo bitje. Ki ne vem kako tole vse vpliva nanj. Zalostna sem. Prizadeta. Komplet postopek sem financirala jaz.
Ne vem kam bo to peljalo..nic dobrega ne vidim v vsem skupaj. Grozece.
Ce mu karkoli recem se zdere name kot na psa. Brutalno. Brez filtra.
Hvala za branje. Zalostna sem. Prosim za kaksno lepo besedo.
Pozdravljeni,
v vaših besedah je zgoščena izkušnja groze, osamljenosti in notranjega šoka, ki ga ni mogoče ubesediti drugače kot z besedo izdaja. V trenutku, ko ste se odločili, da v svoje telo povabite življenje, vas partner ni samo pustil same, ampak je iz tega skupnega prostora izstopil na način, ki je boleče zanikanje vsega, kar je bilo pred tem. In verjamem, da v tem ne gre le za to, da vas ne objame ali da ni več intime. Gre za to, da vi čutite – telesno, intuitivno, globoko – da nekaj ne štima. Da nekaj razpada.
Ko pravite, da ste “kot smet”, me pretrese. Ker čeprav se ta občutek poraja v vas, je hkrati odsev tega, kako je drugi z vami ravnal. Kako vas je v ključnem trenutku čustveno izključil. In morda to ni prvič, da se vam dogaja, da v neki pomembni izkušnji ostajate sami. V odnosu, kjer bi morala rasti bližina, je nastala grozeča praznina. Zelo pogosto v takšnih okoliščinah začne človek dvomit vase – ali sem preobčutljiva, ali pretiravam, ali je to res? A vaš notranji alarm zelo jasno zaznava, da nekaj ni več tako, kot je bilo. In če ste morali prositi za objem, obenem pa poslušati grožnje, da gresta narazen, potem ne gre več le za občutljivost.
Vaše telo zdaj nosi novo bitje, in to bitje ne potrebuje popolnega okolja, potrebuje pa nekaj osnovnega – občutek, da mati ni povsem sama. In vi to morda lahko najdete drugje kot v tem odnosu. Morda zdaj, v tej negotovosti, še ni čas za velike odločitve, a nekaj je pomembno: da si priznavate resnico, ki jo čutite. Ne zanikate je. Ne ovijate je v opravičila. Vidite jo. In jokate zanjo.
Tisto, kar je dragoceno, je to, da v vas nekaj kljub temu vztraja. Da ste šli čez celoten postopek. Da ste dali telesu priložnost, da začne novo poglavje. To ni šibkost, to je moč. In ni ga človeka, ki bi vam to lahko vzel. Če partner ne more ali noče iti z vami naprej, potem je to strašljivo, a hkrati pomeni, da lahko v vas zraste nekaj bolj resničnega, bolj polnega, kot je bilo doslej.
Zelo možno je, da on beži, ker ne zmore prevzeti odgovornosti za resničnost, ki jo prinaša novo življenje. Donorski embrio je morda le racionalni izgovor, čustveno pa je to stiska nekoga, ki si ne upa biti zraven, ko je treba rasti.
Vi pa rastete. V najbolj dobesednem in najbolj globokem smislu. In čeprav je zdaj boleče in samotno, ne bo vedno tako.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj