Včeraj je bila obletnica očetove smrti. Popolnoma sama sem preživela otroštvo, pubertetna leta, in zdaj odraslost. Zdi se mi tako krivično. Pa ne le smrt, temveč vse kar je to za seboj pustilo. Bojim se odpreti komurkoli, nesamozavestna sem, ne znam si poiskati pravih prijateljev. Zdi se da me več ali manj ljudje radi le izkoristijo. To me tako boli…Zdaj pa še hči. Včeraj je jokala da je v šoli sama.Da se ne zna vključii v družbo-srce se mi je trgalo, ko sem videla isto mojo bolečino. Še danes jokam in vem-jaz sem kriva. Prenesla sem ji to mojo bolečino, strah…
nisem znala vzgojiti otroka tako, da bi bil močen, krivasem da sem se sploh odločila za otroke…in zdaj bo trlpela celo življenje.

Moj Bog, koliko sem že jaz pretrpela, pa sploh ne vem zakaj? Kaj sem komu naredila? Ne vem
vedno skušam le pomagati.
res, ne prenesem več te samote. nihče ni tako osamljen kot jaz, v tej večni temi

Pozdravljene,

res mi je žal, da se počutiš tako sama, izkoriščana, kriva…Prepričana sem, da nisi niti najmanj kriva za očetov odhod. Prav tako se mi ne zdi prav, da se kriviš za hčerino osamljenost…Res je, da čutiš njeno bolečino, ki je tudi tvoja. Mi lahko poveš kaj več o sebi? O svoji hčerki? Kaj ti je v življenju še pomembno poleg hčerke in tega, da bi imela družbo človeka, ki te ne bi izkoriščal?

Obstajajo skupine za samopomoč, kjer se srečujejo ljudje, ki se počutijo podobno kot ti. Tudi sami in nerazumljeni. Morebiti lahko tudi ti komu pomagaš s svojo življenjsko zgodbo. Poglej na spletno stran društva dam: http://www.nebojse.si- srečanja skupin za samopomoč. V kolikor se slabo počutiš že dalj časa in se ti zdi, da sama ne zmoreš, si moraš vsekakor poiskati pomoč in podporo. Lahko je to strokovnjak- zdravnik, psiholog, psihiater, psihoterapevt…Lahko se obrneš tudi na katero izmed naših enot- poglej na spletno stran http://www.ozara.org,

Želim ti čimmanj osamljenosti in vse dobro,
lp
Bernarda