Opažam, da v hitrem ritmu življenja in ob številnih obveznostih sploh ne ostaja kaj dosti časa za druženje s prijatelji. Smo familija z enim otrokom in pogrešam obiske prijateljev – oni k nam ali mi k njim.

Kako je to pri vas? Kako pogosto si vzamete čas za druženje?

Toliko, kolikor nam paše. Med tednom, je bolj tako-tako, ker je kar nekaj popoldanskih obveznosti, zvečer pridejo npr. samo pari brez otrok ali samski prijatelji, pa tako bolj spotoma sosedje, če nanese, da imamo vsi čas.
Za vikende pa včasih povabimo ali smo mi povabljeni. Velikokrat se tudi zmenimo in gremo skupaj z več družinami na izlet. V bistvu se mi zdi, da imamo kar zadosti socialnih stikom. Nam pa včasih paše, da smo tudi kar sami doma.

mi ne hodimo veliko po obiskih, se pa zelo radi s prijatelji dogovorimo za kak izlet … na hrib, kakšno znamenitost pogledat, mini počitnice itd…

Prav potruditi in načrtovati moramo, da se dobimo s kom. Vsi smo tako zaposleni. Čez teden itak ne ostaja dosti časa za druženje, za vikend nekoliko več. Včasih enostavno rabimo mir, da uživamo sami s sabo, dostikrat se pa kar zmenimo. Pa gremo po obiskih. Treba je vzdrževati stike, drugač kar umrejo. Sicer pa nekje 1-2x na mesec, včasih pa cel mesec nič.

Tudi pri nas je tega vse manj. Vendar razlog ni pomanjkanje časa.
Kadar midva vabiva, se vabljeni vedno odzovejo povabilu in hitro najdejo čas za obisk. Ko pridemo mi na vrsto za obisk, pa vedno zmanjka časa. Ko se naključno srečamo, so vsi polni besed o tem, da se kmalu vidimo in kakšna huda gužva je, do vabila pa vedno dolgo traja.
In tega sva se naveličala in tudi midva vedno manj vabiva v goste.
Smo z družino s katero smo si bili zelo blizu, ravno zaradi tega popolnoma izgubili stik. Vsak mesec so bili pri nas, mi pa pri njih že več let ne.

Pozdravljeni!
Elaine, kot bi jaz to napisala. Pri nas je ista pesem.Tudi mi več ne vabimo nikogar.Ukvarjamo se samo še s sabo.

V tem hitrem tempu življenja so se tudi nam obiski zredčili na minimum in se obiskujemo uglavnem samo med prazniki. Ampak to ni razlog, da s ene bi družili, zato se večkrat dobimo kje zunaj, s prijatelji na kavici, z družinami na kakšnem igrišču, med službo na skupni malici s prijatelji in podobno. Saj se da, če se hoče 🙂

Se pravi da vam sploh ni do druženja, če nič ne profitirate.

Se pravi da vam sploh ni do druženja, če nič ne profitirate.[/quote]

meni se bolj zdi, da je bila druga družina z njimi iz teh vzrokov, oni so pač sprevideli, da so gostitelji parazitu:))

ma niti ni časa za obiske. še takrat, ko smo prosti smo pa radi sami skupaj.

evo, pri nas je isto.

Vedno smo samo mi tisti, ki vabimo, ki kličemo, ki imamo ideje. IN se vedno odzovejo.
POtem pa od njih ne dobiš nobenega povabila, a slišiš, smo bli tam in tam, smo šli z tistim tja in tja. Vraga no. Pa naj bi si bili najboljši prijatelji. IN potem se človek vpraša, ali res? In nehaš klicat, vabit, organizirat, in potem vse skupaj zamre.

Ma ne, mi smo veseli, da samo k nam pridejo, ker ne maramo iti na obiske. Pošlji svoje obiske k nam, ji bomo zeloooo veseli.

Pri nas je vedno polna hiša in lahko pridejo kadar hočejo.

elaine, ne glej na denar! Saj verjetno obiski tudi kaj prinesejo k vam. Nam zadostuje, da pridejo praznih rok, ker imamo vsega v izobilju.

Nas kar veliko obiščejo, napovedani in nenapovedani in kar tako, mimogrede.
Radi imamo obiske in obiski se radi vračajo.
Smo pa mi bolj “slabi” pri obiskovanju drugih in ko nas vabijo, je prava pustolovščina poiskati termin, ko se spravimo od doma (smo doma in prosti).
Jaz osebno sem raje gostiteljica kot obiskovalka. 100x raje:)=

Opažam pa, da vedno več ljudi prav nihče ne obišče. Pa naj bo mlada ali starejša družina. Očitno je vedno manj takšnih, ki radi gostijo:)

LP

Včasih smo imeli več obiskov, tudi več hodili na obiske. Potem je počasi zamrlo /me čisto nič ne moti. Sedaj med tednom praktično nimamo /ne hodimo na obiske. Čez vikend se včasih dobimo kje zunaj, včasih kdo pride/mi gremo h komu. Osebno mi je to popolnoma dovolj.
Ne maram tistih obveznih obiskov, ni mi težko biti gostiteljica /ne gledam, koliko bo stalo ali . bog ne daj, koliko bo kdo prinesel. To se mi zdi res primitivno. Sem pa toliko bolj vesela, ko kdo pride po ” 100letih”.

Opažam tudi pri sebi, praktično z nikomer se ni možno nič več zmenit…, nihče nima časa, ni več praznovanj, praktično ni ničesar več. Karikirano gledano so pa hecni pogrebi, ko je vsem žal za določeno osebo, ki je odšla nekam daleč stran, ja začasa življenja je bilo pa pomembno vse drugo….
Jaz sem se prenehal trudit, nima smisla vlagat energije v vnaprej izgubljene bitke.

če si zdaj ne vzamejo cajta za mene, mi tudi na pogreb ni treba hodit

Če rečemo, da nimamo časa, je isto kot bi rekli, da tega nočem storiti.

pri nas je podobno.odkar smo se mi nehali truditi, klicati okoli in hoditi na obiske, je tudi pri nas tako – nihče ne pokliče, ker baje nihče nima časa, na obisk se pripeljat je tudi podvig – nam nikoli to ni predstavljalo problema, pa smo imeli dojenčka doma, zdaj ko je večji pa gremo raje samo kam, kot da iščemo ljudi, ki bi jim družba kaj pomenila.smo se navadili biti povečini sami.
je pa hudo ker smo priseljeni v nov kraj, med nove in neznane ljudi, kjer je še težje s kom navezati stike, je pa res da pogrešam družbo, kakšen klepet ob kavici in mi je hudo ko vidim, ko naš mali popoldneve preživlja sam, namesto v družbi vrstnikov.
dopoldne pa je v vrtcu, tako da tam pa uživa.

Meni se zdi, da se družimo ravno prav. Mogoče gremo mi večkrat kam, ker smo bolj leteči, k nam pa obiski pridejo za dalj časa. Če že imamo obiske, se to zavleče do poznega večera, ko morajo otroci res v posteljo.

Meni je vseeno,kolikokrat pride kdo…ne štejem vrste kot recimo moja mama :)))
Zdaj med šolskim letom so obiski bolj ali manj čez vikende, med tednom kakšni iz vrtca.

Je pa res, da če nekoga povabim, pa pravi da pride in ga potem ni…ga načeloma ne vabim več. Ker ne prenesem nezanesljivih ljudi…pa še tamali najeda celo popoldne, kdaj pridejo….