Obiski mrtvih duš, lucidne sanje, kaos…

Pozdravljeni,

ker imam zadnje čase veliko časa in gledam po forumih, sem se odločila,da vam pišem, kajti ustreznega odgovora še nisem našla.

Sama sem duhoven človek, zadnja 3 leta se ukvarjam z meditacijo, angeli, berem knjige od Tarnsrfinga do Zakonov privlačnosti, Celestinske prerokbe do Dureen Virture in še in še… Verjamem, da je veliko stvari v glavi itd. Že celo življenje me zanimajo grobovi, cerkve, stari gradovi, ezoterika, mistika. Kot otrok sem si želela videti Jezusa, angela ali duha. To sem kasneje opustila.

Pred tremi leti pa se je začelo, spanje – moja mora. Ko sem šla spat, sem imela nočne obiske ( tako sem jih jaz poimenovala), prišla je pokojna babica in pokojni stric ( od babice sin, od očeta brat), babica se je vsedla k meni na posteljo, stric je bil za dvosedom v sobi, čutila sem jo, videla sem jo , nisem mogla vsatati iz postelje, ker me je dol tiščala, stric je prišel samo zraven; želela sem kričati pa nisem mogla, želela sme zbežati pa nisem mogla, vse sem se zavedala a pramakniti nisem mogla telesa niti za milimeter, ko sta odšla sem lahko odprla oči, prižgala luč in je bilo ok. Šla sem jima prižgati svečko, ok sta še prišla, ampak nič hudeg asem se ju že navadla ( nisem imela z nikomur slabega odnosa, niti zamer , niti nisem občutila pretirane žalosti več – sem se po teh letih, ko ju ni sprijaznila), zato ne vem zakaj sta hodil k meni.

Potem imam obiske od mame botra. Gospoda sem zelo spoštovala in ga imela rada, nismo bili veliko skupaj, ampak smo se zelo razumeli. Bili so premožna družina, ko mu je žena umrla in malo pred njegovo smrtjo, je klical , če lahko pridem do njega ( živel je 180km stran), da res želi, da pridem. No in pač rečeš pridem pa te pol ni, pa je spet klical in ok se odločim in grem s sestro in babico ( od mame mamo,ki je še hvala Bogu živa) k njemu. Ta gospod mi je podaril prstan ( zlat iz Egipta), prstan, ki je nejmu največ pomenil in ga je njegova pokojna žena skos nosila, rekel je da želi, da ga ima jaz in naj ga imam – bilo mi ga je neugodno sprejeti, saj ima vnuke, hči, sina – veliko ljudi katerim bi lahko dal. Pa prav sem ga sprejela in mi veliko pomeni, nosim ga ne, ker je preveč poseben za vsak dan. V glavnem ta gospod je potem kmalu umrl in sedaj me obišče v sanjah. Oz jaz njega iščem, a ga ne najdem – to se dogaja dan / dva pred obletnico smrti. Drugače čez leto me pa pride “pozdravit” ga sanjam in so res prijetne sanje. Zakaj temu tako?

Včasih imam drugačne obiske – videla sem osebe ( neznane) v sobi, ampak zopet s postelje nisem mogla vstati, čutim, jočem želim bežati, želim luč prižgati a ne morem; vsega se zavedam , a ne gre! Z mislimi letim v zgornje stanovanje kjer sta starša, v dnevno spat, a vedno, ko pridem do stopnic me zopet sila potegne nazaj v sobo! Grozno! Mislila sem že, da bi lahko bile lucidne sanje, a ne vem, če so to ravno lucidne sanje. Grozno je,še najbolj pa da sem prej videla ljudi v obraz, sedaj pa samo hrbte. Tudi po dnevi, če včasih zaspim, me sprevrže ta občutek. Ponavadi sme se zbujala okoli 3h zjutraj, to se pogosto dogaja od 2h do 3h tu nekje.

Druga stvar, ki me bega po drugi strani mi je zanimiva. Ko vidim ljudi, se malo z njimi pogovarjam, takoj vem kam sodijo kakšni bi naj bili – to se pokaže potem, ko imam jaz svoje trditve in opažanja v glavi, na kar se z ljudmi bolje spoznam in je to res. Velikokrat si mislim joj a me lahka pokliče ta in ta, in mi telefon začne zvoniti, mislim na eno pesem in je na radiju, mislim nekaj na kar želim odgovor ampak še trenutno ne vprašam in govornik mi ravno daje odgovor na vprašanje – ki je bilo samo v moji glavi??? Kaj je to, kaj se z mano dogaja.

Vsi mi pravijo, da sme dober motivator, da bi to mogla bit, znam ljudi spravit v pozitivno stanje; pomagam, ampak počasi vidim, da me to izčrpava; sama večkrat jočem ali niham v razpoloženjih, seveda tega nihče ne opazi.

Moje sproščanje je pokopališče, tam postanem mirna, zadovoljna, vesela ; večkrat se grem sprehajati po pokopališču, ni me strah teme na grobovih ; čeprav ponavadi grem po svetlejm. Glovec , staro zapuščeno pokopališče mi daje neverjetno energijo – 1x do 2x letno ga obiščem, saj zgleda kot skrivnostni par. Ne vem ali je s tem kaj narobe??

Morda Vi veste zakaj se ve to dogaja, kaj je s tem, kje bi bila težava?

Najlepša hvala za čas, ki ste si ga vzeli za branje in prosim za odgovor.

Vse dobro Vam želim!

Lp. Kaliopa

Spoštovana Kaliopa!

Moram reči, da se vam kar intenzivno dogaja. O sanjah sem že tolikokrat pisal, da si prosim poglejte prispevke na to temo v forumu. Tolmačenje vaših sanj je, kot vsako drugo, o katerem pišem.

Skrbijo me pa bolj druge stvari, o katerih pišete. Najprej o količini sanj. Količina sanj, ki jih opisujete je velika in kaže na možnost, da je vaš spanec zelo plitek, saj si le v plitkem spancu zapomnimo toliko stvari iz sanj, kot se jih vi. Posledica plitkega spanca pa je izčrpanost, tako fizična, kot psihična. Če ste še mladi in se malo gibate, bi vam priporočil več gibanja, nobene hrane vsaj 3 ure pred spanjem, kakšen pomirjevalen čajček….. Prebujanje med 2. in 3. uro zjutraj pa tudi kaže na določene probleme z notranjimi organi ( pljuča in jetra ), zlasti, če se vam to dogaja ogosto.

Pretiran užitek v obiskovanju pokopališča pa keže ne neko deviacijo, ki jo težko definiram, ne da bi vas bolje poznal. Saj se vam tudi zdi nenavadno, mar ne?

Če povzamem, bi vam predlagal, da se pogovorite vsaj s svojim zdravnikom, ki vas bo usmeril naprej. Vaše opisovanje je preveč nenavadno, da bi človek šel kar tako mimo njega. Lahko pa mi seveda pišete na zasebno sporočilo in vam bom povedal več o tem.

Moj odgovor ne kaže na to, da vaš klic na pomoč jemljem preveč enostavno. Morda celo obratno, vendar niste pustili nobenega naslova ali sledi, da bi vas lahko osebno kontaktirali.

Hvala za hiter odgovor, sem našla vaš mail in vas bom kontaktirala.
Stara sem 29 let, kar pa niti ni veliko, glede na dogajanja.

Lp, K

Vse dobro vam želim!

Hvala tudi vam!

Ti “obiski” so v bistvu prividi in posledica spalne paralize – hitro se zbudiš, tvoje telo pa še sanja naprej. Imaš tri tipične znake spalne paralize – paraliza (telo noče, da bi se v sanjah premikalo), občutki pritiskanja ter prividi. Pogosto so pa zraven še prisluhi. Jaz sem to doživel dvakrat, ampak nikoli nisem mogel odpreti oči, sem bil pa paraliziran in v presledkih čutil močne pritiske na glavo. Če pogooglaš “spalna paraliza”, boš videla, da se je s tem soočilo že veliko ljudi. In če razumeš angleško, imaš na YouTubu 10 minutni dokumentarec “The Science of Sleep Paralysis”, ki prikaže in razloži vse štiri pojave, zraven so pa še pričevanja ljudi, ki so imeli izkušnje s spalno paralizo.

Spoštovani,
zgoraj nekje ste zapisali, da je pretirani užitek v obiskovanju pokopališč znak nekakšne deviacije.
Že od srednje šole naprej sem nekoliko obsedena z obiskovanjem pokopališč. Pokopališče obiščem v vsaki državi, kamor potujem ali sem potovala. In tam lahko preživim ure in ure, ker mi je prijetno. Spomnim se starega pokopališča Pere Lachaise v Parizu, tam je pokopanih tudi veliko znanih osebnosti (pisatelji, glasbeniki, filozofi), tam sem preživela osem ur, pa še bi, če me ne bi vrgli ven. Enako na Danskem, kjer je staro pokopališče združeno s parkom, lahko sediš na klopci ali ležiš na travi, med grobovi (recimo Kierkegaarda ali Nielsa Bohra), skratka, čudovito. Drugače je v Rusiji, kjer sem vsak dan obiskala staro pravoslavno pokopališče. Zanemarjeno, zaraščeno, polno nekih ozkih stezic, polno odvrženih smeti in steklenic vodke … Tam vem, da so me skoz obhajale misli, kako je tem pokopanim ljudem, mislim, a to kaj vpliva na njihovo dušo (?), ker je grob tako zanemarjen, v taki stihiji, ali pa jim je to dobro, da so zraščeni z naravo (no, in z malo človeške navlake), ali pa je to vseeno? Tam je bil občutek zelo močan, mislim, da bi se ponoči tam počutila nelagodno. Zelo velikokrat podoživljam tudi obiske judovskega pokopališča v Krakovu: tam so ljudje pokopani kar v treh nivojih, ker ni bilo prostora. Grobov se sploh ne da več identificirati, ker so kamnite plošče zabijali notri eno za drugo (prva plošča je spominska plošča tistega, ki leži najgloblje). Tudi tam sem v miru in tišini presedela par ur, pa še bi. Moram pa povedati, da je bila na tem pokopališču energija najmočnejša.

Skratka, pokopališča me pomirjajo, zdi se mi, kot da bi tam začutila tudi “nacionalno” energijo, saj je v vsaki državi nekoliko drugačna: nekje je samo mir, drugje se temu miru pridruži še občutek nekakšne vzvišenosti, še nekje drugje pa vse skupaj meji na srhljivo.

Zanimanje in želja po tem, da bi čas preživljala na pokopališču, z leti upada (zdaj jih imam 34). V zadnjih dveh letih sem bila samo enkrat na pokopališču, za pol ure.

Zanima me torej, kaj je v tem tako nenaravnega oziroma deviantnega?
Hvala za odgovor!

Na pokopališčih počivajo posmrtni ostanki ljudi – ergo nekaj, kar se je že ali se bo, slej kot preje, spremenilo v osnovne sestavne dele – ogljik, kisik, vodik in nekaj žlahtnih plinov. Vse ostalo, kar je tvorilo človeka – energija in informacij – pa je že zdavnaj nekje drugje, z nekim drugim živim bitjem in njegovim telesom. Stari narodi niso malikovali posmrtnih ostankov in so jih, kar se je dalo hitro, spremenili nazaj v osnovne sestavne dele ( s sežigom ali kako drugače – “Pepel su bil in v pepel se povrneš!” ). Sodobna pokopališča so pogruntavščina sodobnega establishmenta, ki tudi tukaj kaže svoj pravi obraz – malikovanje materialnega in dokazovanje.

Obisk pokopališča ima lahko svoj namen – recimo občudovanje arhitekturnih umetnosti, stopnje kulture določenaga kroga ljudi itd. Vsekakor pa na pokopališčih ni nobene energije, vsaj življenske ne. Jaz v spomin na svojo mater prižgem svečko ob njeni sliki, ki stoji na moji knjižni polici in nimam prav nobene potrebe obiskovati mesto, kjer so pokopani njeni posmrtni ostanki. Nekateri to potrebo imajo – da se izkažejo z velikimi šopi rož, klesanim marmorjem, novim plaščem ali pa, da se enostavno ” malo pokažejo “.

Energija je med živimi ljudmi. Zato se zdravi ljudje družijo med sabo, pretirano zadrževanje na pokopališčih pa bom še vedno smatral za deviantno.

Z grobovi in njihovo urejenostjo ljudje tudi častijo spomin na umrlega, vsak pač na svoj način, neko določeno spoštovanje, ki je bolj prisiljeno zaradi vključevanja v okolje in družbo, kot pa je izraz iskenih čustev. Seveda ni nič narobe, če ja pokopališče urejeno, če z urejenostjo Ljubljanskega Navja kažemo spoštovanje do naših pokojnih umetnikov, če s spomenikom neznanemu junaku opominjamo na vrednote miru, če s spominsko ploščo hočemo zadržati spomin na določeno osebo ali dogodek. Tudi odnos do tega je vedno značilen za določeno okolje, deželo, ljudi…… Ni pa pokopališče kraj, kjer bi iskal miru!