Pozdravljeni!

Pred štirimi meseci sva s partnerjem prvič postala starša in od takrat naprej se kar naprej prerekava. Glavni vzrok najinih pregovarjanj sta predvsem najini družini. Sama sem kar precej navezana na mamo ter brata, oče pa je žal umrl 3 leta nazaj. Trenutno živiva pri njegovih starših in nimava večjih težav. Seveda si gremo kdaj na živce, ampak ni nič dramatičnega.
Problem nastane, ko izrazim željo, da bi želela večkrat obiskati brata ter nečakinji, ki sta mi zelo pri srcu. Partner mi nato prične očitati, da imam sedaj svojo družino in ne razume, da si tako zelo želim hoditi domov. Naj povem, da me takšne stvari vržejo iz tira in pogostokrat ostanem zelo prizadeta. Razumem, da imam sedaj svojo družino, vendar pa ne vidim razloga, da ne bi šla na obisk k mojim. Naj povem, da živimo narazen le 5 km in pol urni obisk na teden ne bi nikogar oškodoval.
Sprašujem Vas za mnenje, ker ne vem več kaj je prav in kaj ne. Zavedam se tudi, da smo Slovenci očitno preveč navezani na dom, ampak kako naj “zapustim” osebe, ki jih imam rada?

Hvala in lp

Vprasaj se, zakaj ne bi smela it domov? Je v kaksnem konfliktu z njima? Seveda ste sedaj vi druzina, ampak jaz ne vidim razloga, zakaj ti ne bi smela it domov…nek razlog mora obstajat, kaksen je?

Kawo… Nismo nikoli imeli nekih konfliktov, je pa partner precej zaščitniški do otroka in mu ni ravno všeč, da ga kdo drug prijema. Ne vem česa se boji. Njegov odg. je vedno enak: “ne vidim potrebe “ali pa: “to zame ni normalno”

Za njega ni normalno, zate pa je, pika. Mislim, dobro da te ni priklenil za radiator, ker zelis poceti tako nenormalne stvari, kot so obisk starsev enkrat na teden. Ne bi rekel, ce bi ziveli v drugi drzavi.
Meni se zdi, da njega malo daje ta kriza, ki lahko pride z otrokom, da se moski pocuti rahlo odrinjenega in zeli tako ohranjati nadzor nad tvojo blizino. Ce je bolj zavrte narave, ti tega itak ne bo sam povedal, ampak bo skusal bolj na silo ohranjati nadzor nad teboj. Kar pa seveda tebi ne bo vsec.
Kako pa si bila s temi obiski pred otrokom? Saj ne da je pomembno, lepo mu povej, da ga nimas nic manj rada, ce obisces mamo in vztrajaj pri tem, da bos to tudi storila.

Hej,

Jaz nekako razumem partnerja in bi se strinjal z njem. Hoče izolirati tuj vpliv na vajino družino in tudi iz mojih izkušenj (žlahta in to) sem videl, da “popkovino” je enkrat treba prerezati, če ne bodo še večji kregi in spori. V zakonu sta dva, ne trije ali N število ljudi.

Ne vem pa sedaj ali bi ti rada brata in nečakinji samo ti obiskovala ali bi tudi svoja otroka tja vlekla ? To mi ni čisto jasno. Če drugo, potem je upravičeno, če prvo pa vseeno ni tako tragično.

Kako je on prenašal to navezanost prej – ko nista imela še otrok ali bila poročena/živela skupaj ?

Jaz pa mislim, da sigurno obstaja razlog, zakaj mu ne pase njihova druzba… Zakaj ga ne bi smeli prijeti…ker nekateri ljudje si res podajajo dojencke, kot da bi bili predmet…in to meni zgleda grdo…sploh ce se otrok zacne jokat pa se vedno ne prenehajo…ce jih recimo budijo, ko spijo, samo zato, da jih pestujejo itd. Skratka, sigurno obstaja nek razlog…povrtaj malce v njega, kaj ga tako moti.

Mogoče je partner bolj svojeglav in noče, da ni mu drugi krojili življenje. Jaz si svojo takoimenovano “bivšo” družino želim obiskovati, ker mi še vedno veliko pomenijo. Želim, da bi moj otrok imel lep odnos s svojim stricem, sestričnami, babico in ne vidim smisla, da bi mu to odtegovala. Ne me razumeti narobe … nimam namena vsak dan viset “doma”, ampak malo si pa tudi želim biti med ljudmi, ki so bili z menoj vse življenje. Preden sem rodila sem bila kar velikokrat doma in ni bilo nekih težav…

Potem povej kaj vec….kaj tocno mu ni normalno?

Kawo … Naši niso ravno nadležni, da bi malega premetavali po rokah. To tudi jaz ne pustim. Sem ga že večkrat spraševala o tem in mu enostavno ni do obiskov…

Nek razlog ze ima, samo povedal ti ga ni. Ce so ti ljudje prijetni, nimas razloga, da se jih neprestano izogibas.
Kakorkoli, tudi sama si precej skopa z informacijami. 🙂

Tole zadnje je res. Ali nekaj na suho nabijaš tukaj, ker ti je v življenju prelepo in si pač morala napraskat en problem, ali pa je dejansko nekaj “globljega”.
Drugače imamo en tak lep rek, da je potrebna cela vas, da se vzgoji otroka, kar pomeni, da otrok ne rabi le staršev, ampak tudi vse ostalo sorodstvo, sosedstvo in prijatelje. Glede na to, da boste verjetno živeli v civilizaciji in med ljudmi …

Lectovka: ne potrjujem tega, da morajo biti prisotni vsi za vzgojo otroka. Ce pogledamo malce v tujino, je ogromno druzin, ki zivijo zaradi sluzbe drugod v svetu, brez prisotnisti cele zlahte, pa so cisto v redu vzgojeni.
Tako je samo pri nas…vsi imamo v glavi, da morajo bit prisotni v vzgoji vsi stari starsi…vcasih so odnosi (tasca-snaha) nevzdrzni, a mi vseeno rinemo zraven in zganjamo oh in sploh okoli tega, da lahko potem se naprej tarnamo in govorimo, kako zelimo da se bi lepo razumeli, medtem ko nas tasca zabija z lopato po glavi. Ja, druzina je zdaj primarna druzina in vsa vas se nima niti malo pravice vtikati v vzgojo… Ce jih za to prosijo starsi ja, in ce pomagajo, ne pa da s svojim vtikanjem delajo vec slabega kot pa dobrega

Midva se bova težko pogovarjala, ker vidim, da si čisto dobeseden in nimaš preveč razvite domišljije in širine razmišljanja.
Kjer ni sorodnikov, pa celo vas nadomeščajo vzgojiteljice, vzgojitelji, učiteljice, učitelji, varuške in tako naprej. Vsak, ki ima malo več stika z otrokom, ga hote ali nehote “vzgaja”, pa s tem ne mislim, da ga po prstih (aja, sori, ti boš to vzel dobesedno – da mu soli pamet). Stiki otroka s sorodniki, drugimi otroki in odraslimi sodijo v našem delu sveta v normalen del socializacije otroka.

Lectovka, oprosti. Malce sem zamešal temo. Prej sem bral eno drugo, od vmešavanja starih staršev, pristal pa sem v tej. Res je, da kjerkoli živimo, vsa okolica nekako vpliva na otroke. Cela vas, cel svet. Ni nujno, da so to ravno sorodniki. Vsa okolica in druzba ima ta vpliv. Glavni pa se vedno ostajajo starsi ker tudi sprejemajo odgovornost za rezultat.

pričakuješ lahko sam še huje. premisli če je on tist kar rabiš. če ti bo težil reč da greš domov z otrokom. priklenu bi te rad nase in to bo zmer huj. naredi red preden bo prepozn.

Postala si last neke druge družine.
Žal se tudi to dogaja. Dokler ne boš postavila jasnih meja, bo tako!

Nič nisi napisala kako pogosto greš na te obiske. Vsak dan? enkrat na teden? po mojem te tvoj partner pogreša. Bolj si navezana na nečakinje kot nanj. Se bojim da si še ena ki boš kmalu ločena. Partner komplicira ker čuti da ti to več pomeni kot on in vajina družina. Ga razumem

Tako vidim zdravo odraščanje tudi sama. Morda toliko bolj zato, ker je moja primarna družina po eni strani zelo omejila stike (prave razloge zanje odkrivam šele v zadnjem času) z eno vejo sorodstva, druga pa je bila za takratne razmere in ritem življenja predaleč. Kot otrok sem omejene stike z enako starimi otroci nadomeščala preko prijateljev in si tako že zgodaj ‘znala’ ustvariti mrežo bolj ali manj tesnih vezi. Obenem se zavedam, da mi je manjkalo tisto crkljanje in razumevnje, ki ga lahko nudijo ljubeči stari starši.

Ko pa se formira nova celica partnerstva, ki preko skupnih potomcev postane središče tvojega vsakdanjika, je prav, da z možem najdeta tako sobivanje, ki ustreza vama obema. Da se znate imeti lepo, ko ste skupaj, da vpletete med vsakdanje, nujne opravke tudi take, ki so čisto in samo vaši. Da niste zacementirani med štiri stene, temveč skupaj krenete ven in to tja, kjer je vsem lepo. Da o tem govorita, da raziskujete, kar je novega in se po drugi plati vračate med ljudi, s katerimi želite ohranjati stike (lahko so to tudi moževi svojci ali prijatelji). Tu je spontanost oz. neobveznost pogostosti le-teh ključna.

Morda še beseda ali dve o navezanosti med partnerjema. Ljudje smo različni in nekateri s trenutkom, ko vstopijo v neko razmerje, prekinejo oz. pričakujejo, da tudi drugi prekine dotedanje stike (ne le s sorodniki, temveč tudi prijatelji). Meni osebno se to zdi – če ne gre za ljudi, ki bi v nov odnos dveh vnašali nestrpnost oz. ju na kak drug način razdvajali – nepotrebno. Nista privezana drug na drugega, še vedno ostajata vsak svoja oseba, kot je nekoč zapisal Kahlil “…kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega”.

Človek se vrača tja, kjer čuti, da je njegov dom. Kjer je srce in ne zgolj stene. Sposobnost narediti prostor takšen, pa imajo ljudje, ki tam živijo.

Napisala je, kolk pa je resnično pa ne vem:

Aja sem spregledal. Če je pol ure na teden potem res ni problem. Ampak malce dvomim da je res pol ure na teden. Še vedno ostajam na tem da si partnerja malce odstavila in on to čuti