pozdravljeni!
Navezujem se na najin pogovor z dne 20.05.2006 pod naslovom počasen razvoj 10-mesečnika, za katerega nisem dobila odgovora.
Na kratko: nevrolog pravi, da je UZ glave bp, da gre verjetno za presnovno motnjo pri izkoriščanju energije iz hrane, predpisal nama je kar velike količine B komplexa in sirup PIkovit. V lekarni so me prestrašili, da so to doze za odrasle in naj se sama odločim ali mu bom res dajala toliko, ali kaj manj. Zanima me kaj več o tej motnji- kako nastane, kako lahko še pomagam otroku, in kako kaj takega preprečiti.
Hvala za odgovor in lp!

Ja, Tina, točno pred 1 minuto sem videla, da je neodgovorjeno in sem vam že odgovorila. Bolj nazaj je, ene 4 strani že.

lp
Tanč

Draga tina!
Pred enim letom sem bila na istem kot ti. Hči hipotona, pa z ogromno glavo, zraven pa zelo mehki sklepi … lahko si misliš, da je bila njena groba motorika katastrofalna. Na tri tedne sva hodili na fizioterapijo, kjer pa se jim je zdelo, da pač napreduje – no, saj je, vendar je bilo stanje rahlo podcenjeno. UZ ni pokazal posebnosti. Na srečo (ali nesrečo) je potem hči doživela zelo dolgotrajne napad vročinskih krčev, zaradi katerih je pristala na urgenci. Tam sva potem srečali nevropsihiatrinjo, ki se je zavzela zanjo in izvedla res en kup preiskav: od EEG, ki je zaenkrat izključil epilepsijo, različnih testov, do magnetne resonance,ki je sicer pokazala rahlo vodenoglavost, vendar brez pritiska na možgansko tkivo. Nato je hčer poslala na nevrofizioterapijo, kjer so se, aleluja, končno začeli kazati boljši rezultati. Naj povem, da smo hčer v bistvu mi spravili v sedeč položaj (pri 8-ih mesecih), saj se drugače sama ni premaknila (in zdaj vem, da to ni v redu, čeprav nam je tako svetovala fizioterapevtka, hmmm?!). Dva tedna pred prvim rojstnim dnem se je postavila na vse 4, potem pa kmalu začela kobacati. S pomočjo NFTH je šlo zelo hitro naprej, saj so mi vsak teden pokazali, kaj naj počnemo. Hči je tako shodila pri dobrih 15-ih mesecih. Sedaj, pri dobrih 21-ih mesecih že zelo dobro koraka in teka, vseeno pa je še vedno opaziti nek zaostanek (pri govorjenju in dojemanju), za nekako 2-3 mesece. Vseeno pa je prav te dni začela ZELO napredovat tudi v tem pogledu.
Skratka – dobro vem, da je bilo tisto obdobje, ko smo komaj začeli s temi obravnavami, verjetno najbolj depresivno obdobje v mojem življenju. Ko enostavno slutiš vse možnosti in nevarnosti, pa niti zdravniki ti ne morejo točno povedti, kako in kaj. Misli na to, da si zdaj v zelo kakovostni obravnavi, ki je TEMELJNEGA pomena, če je treba kaj popravljati. ZDAJ je čas za popravljanje napak, ki jih je zagrešila narava, zavedaj se, da gotovo počneš vse, kar je v tvoji moči, da bi se sin čimbolje razvijal! Boš videla, v nekaj mesecih bo že bolj jasno, pri čem ste.
Srečno!

Hvala Jasna za optimistično pismo in želje.
Veliko uspeha vam želim in vse dobro,
Tanč