Obešanje
….življenje je dragoceno, če imamo odprte oči, da to vidimo, ušesa, da slišimo ter dotik, da zaznamo…vsak od nas kdaj “pade”, toda, zato da se lahko pobere in da ceni drobne stvari, ki veliko pomenijo, hkrati pa se lahko največ nauči iz svojih izkušenj. Noč je najbolj temna, predno se dan rodi…Ko človek že skoraj misli, da ni poti, sele ta vedno najde, če jo pustimo blizu.
Pojdite v knjižnico in preberite kakšno dobro knjigo. Na primer “Secret”. Pojdite v naravo in ji prisluhnite. Namenite ljudem okrog sebe nasmeh…Toplo vam polagam na dušo, da si priskrbite vsaj kakšno psihoterapevtsko seanso….
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
Men je problem, da se vedno sprašujem, kaj če bo to, kaj če bo ono, in si ustvarjam neke probleme, ki pa te pripeljejo tako, da leč, da ne moreš več jasno razmišljat. Dejansko bi rad pozitivno gledal na svet, samo nekak na gre. Spraševat non stop kaj se bo zgodilo in se ne prepustit toku življenja, mi predstavlja veliko oviro, včasih človek skoraj obupa.
Vedno je pot…in vedno je upanje…samo kako ga vidimo in doživljamo je vprašanje…Enkrat mi je rekel gospod, ki je imel diagnozo rak v četrti fazi (zdravniki so dejali, da ni pomoči), da gleda na življenje kot če bo živel še nešteto let. Svoje misli je vzel resno in pričel početi stvari, ki so ga veselile, delale živega…Čez pet let je dejal…”No vidite, pa so rekli, da ne bom dočakal niti 4mesece življenja”….
Barbara Sarić, psihoterapevtka