Pozdravljeni,

prosim za pomoč oz. vaše izkušnje. Naša skoraj štiriletnica je kot dojenčica imela hude težave s prebavo in je jokala neutolažljivo preko celega dne. Pri enem letu so ugotovili laktozno intoleranco, z uvedbo diete so se te težave umirile. Vendar pa imamo vse od njenega prvega leta (mislili smo, da bo to izginilo, pa ni oz. se stopnjuje) težave z oblačenjem. Vsak kos oblačila jo namreč tišči (čeprav je nekaj številk prevelik), nogavic in spodnjega perila sploh ne bi nosila, majice in hlače morajo biti zelo ohlapne. Najmanj težav je poleti, ko nosi lahke oblekice. Z vsemi drugimi oblačili je nočna mora. Sama izbira oblačila, že pri tem komplicira, ker se boji, da jo bodo tiščala, nato se obleče, a ko začuti tkanino na koži, jo to spravi v slabo voljo, začne kričati in se sleče. Potem obleče drugo oblačilo, a zgodba se ponovi in deklica tuli, kot da bi jo dajali s kože. To se dogaja ne glede na to, kdo je ob njej in ne glede na to, za kam se mora obleči.
Je mogoče, da je res tako občutljiva na dotik tkanine? Sicer je zelo radoživa, zvedava, rada se crklja, le v večji skupini je bolj zadržana.
Ima kdo podobne izkušnje? Kaj naj storimo? Pogovorarjamo se z njo o tem, ji zagotvljamo čimbolj mirno in ljubeče okolje (občanso tudi spi pri nama), kupujemo ohlapna, mehka oblačila, a ona vseskozi joka, da jo tišči in da ona tega ne bo imela oblečenega.
Hvala za vašo pomoč!

P.S. Prakticirali smo tudi to, da smo jo peljali v spodnjem perilu v vrtec in jo tam oblekli, a zdaj se tudi tam noče več obleči :(.

Hvala vam za prispevek v “moji” temi o alergiku v šoli. Upam, da bodo naše izkušnje podobne, se trudimo v tej smeri.

Glede vaše težave svetujem posvet s senzorično terapevtko. Naš alergik ima podobne težave (ne vem, če je povezano z alergijo, ampak ogromno slergikov je v senzorični obravnavi!), obleka, dotik, celo čevlji ali barvice – vse kar mu “ne paše”, ga lahko spravi v totalno histerijo. Mi smo eno leto obiskovali senzorično terapijo in stanje zdaj je neprimerljivo. Otrok dejansko ne prenese le še kakih res hudo oprijetih pulijev in čiste volne, vse ostalo nosi brez problema. Niam več problema ne z dotiki, ne s tkanino, vse površine so v redu, edino z umazanijo se še malo postrani gleda in če je kaj polito/popackano, je reba nujno počistit, ampak tudi tu je neprimerno bolje, kot je bilo. Toplo priporočam, ker odleže predvsem otroku!!

To me spomne na našega otroka, ki je sicer avtist, ampak smo imeli podobne težave. Ni bil občutljiv na vse materiale, ampak je moralo vse čimbolj bombažno. Sploh kak pulover, če je bil volnen ali kaj podobnega je rekel, da ne more ali pa se je zjokal in si na silo slekel, ker ga je pulover bolel. Zdaj je star 9 let in se je zelo izboljšalo, vendar smo še vedno bolj pri bombažu. Kakšnega konkretnega nasveta pa na žalost nimam. Upam, da se bo uredilo.

Hvala obema! Vem, da je ta težava pogostejša pri avtistih, zato sem postavila vprašanje na tem forumu, čeprav pri naši deklici ne zaznavam drugih motenj avtističnega spektra (morda edino njen strah – od malega (ni na osnovi kakšnih slabih izkušenj) – pred nekompaktnimi talnimi površinami: npr. boji se stopiti na rešetke, lesen pomol, steklena tla ipd.).

Kako pa poteka senzorična obravnava oz. na kaj vpliva? A je za to potrebna napotnica/delovni nalog ali je samoplačniška? Radi bi ji pomagali, saj se zdi, da čuti prav fizično bolečino, ko se obleče :(.

Hvala!

Enamama,

se kar strinjam z predhodnicami po vključitevi v senzorično terapijo. Kljub vsemu pa bi iskala morebitni vzrok (večina različnih alergij je lahko povezana z hipersenzibilnosjo oz. preobčutljivostjo).

Terapija je samoplačniška. Več vam bodo povedale predhodnice.

Mi smo uspeli levji delež senzorične terapije opraviti znotraj delovne terapije, ker je imel tudi druge gibalne težave, ki pa niso bile tako izazito hude, kot ta preobčutljivost. Mnoge senzoirične terapevtke delajo kot delovne terapevtke po ZD in ustanovah. Sicer pa se terapije plačuje, žal, vendar je to z mojega stališča v vseh letih daleč najboljša investicija v in za otroka. Mi smo hodili sem:

http://senzornaintegracijaslovenija.weebly.com/

Hvala vsem za pomoč!

Nočem biti nerazumljiva, verjamem, da bi kot starša rada zanjo naredila vse in mogoče sta naredila že preveč. Predvsem, ker dopuščata preveč poudarka v vašem življenju na tej težavi. Hčerki sledita, namesto, da bi ona sledila vama.

Kot takšno, jo tudi najbolj poznata in težko je kot tretja oseba svetovati, dokler ne spoznaš vaju in nje.

Kot zunanji opazovalec ki vas nekaj časa spremlja brez, da bi se sami opisovali, šele lahko določiš v čem tiči težava. Ali je imela ta problem že kot dojenček? Je stalno jokala? Se ni pustila obleči? ali sploh ni bilo težav s tem? nastale kasneje, ker je morebiti morala biti oblečena, ker sta se vidva bala, da jo bo zeblo, vidva pa nista bila tako oblečena kot ona?  So v ozadju kaka podobna ravnanja starih staršev? Skratka, kje se je zalomilo?

Ker jo vidva najbolje poznata, zagotovo tudi vidva najbolje vesta, kaj bi pri njej dejansko učinkovalo. Lahko, da bi rešilo težavo, če bi jo soočila z mrazom in  dejstvom, da se je potrebno obleči, ker biti nag sredi zime ni znosno. Postaviti jo na mraz in videti kako bo odreagirala. En prehlad boste že pozdravili.

Dovolj je stara, da bo na takšen način dojela, da ima oblačenje razumen vzrok.

Ali obratno. Morda se slecita še vidva in hodita taka po stanovanju. Verjetno jo bo premotilo. Prej ali slej. Povabita na obisk prijatelje in jim pojasnita, da bosta takšna, poizkusita izzvati njen razum, ki je tam v ozadju, saj ve, da to ni prav. pa naj bodo oni šokirani ( se tako dogovorite). da vaju postavijo v zadrego, da je temu priča. Morda bo tako razumela in prenehala povzročati stisko vsem trem.

To so skrajni ukrepi. vendar lahko prinesejo hitre rezultate.

Vsi drugi poizkusi so dolgotrajni, utrujajoči za vaju, za hči. v kolikor se zato odločite obiskovati strokovnjake. Lahko naletite na učinkovitega, lahko pa je vse le ena megla, zapravljen čas. Obenem se bo vse bolj počutila drugačno.

V kolikor tega niste z ničemer sprožili, potem ima to v sebi od rojstva. Ker jo duši…prinesla je s seboj od nekod ta mala duša. V tem primeru potrebujete čas in veliko ljubezni, razumevanja, prilagajanja brez posiljevanja, kaj naj nosi in še posebej brez poudarka te teme in ukvarjanja z njo. To bo prineslo rezultate.

Dokler se bosta vidva kot starša s tem ukvarjala, toliko časa bo to težava zelo prisotna. Ignorirajta jo, kot, da je ni. Lažje napisati, kot reči, ampak sčasoma, če bi jo vsi ignorirali, bi izginila. Morda je rešitev še en otrok in da se vidva zamotita z njim in tako lažje ignorirata njeno stisko. Tako tudi ta zna izpuhteti. Razmislita.

Razumite pa, da vas ne poznam, poznam le opisano stisko, ki se ji ne da svetovati brez da bi poznali celoto in ozadje.

Lahko pa vam predstavim eno težavo in povem, kako sta jo starša rešila: kako je shodilo dekle, ki ni moglo narediti več kot nekaj korakov zaradi zmanjšane mišične moči ( izmerili so jo fizioterapevti pediatrične klinike, dejansko je deklica ni imela), ki ni imela nobenih razlogov, ki bi jih odkrili s številnimi preiskavami. Deklica ni mogla iti po stopnicah, v breg, preko mikro ovire, kot je manjša veja drevesa, ni mogla stopiti na pručko… Starša sta jo soočila z večjim strahom…ali strah biti sam sredi gozda ali pa narediti korake in pričeti hoditi. Zato sta jo odpeljala v gozd na sprehod , no v bistvu njeno sestrico. Oče se je odpeljal z avtom, mati in sestrica sta to deklico vzeli s seboj na sprehod. Le ta je trmarila, da ne more, da ne gre, da pa ja saj veste…in jokala. Mamica je šla v gozdu s sestrico za ovinek in ko je deklica ostala sama sredi gozda je še kako shodila in prišla do ovinka in potem dlje in djle in počasi je odhajala vse raje in v nekaj mesecih je lahko prehodila več kilometrov in to v breg. Torej, deklico sta soočila z večjim strahom in hoja je postala rutina. In ne, to ni pustilo nobene tragedije, deklica je danes ženska in najraje gre v gozd. obožuje ga. Tudi sama.

Najdita način, da jo soočita z nečim, česar se bo še bolj branila. Nekaj, kar ji bo sprožilo razum, da se obleče. Sliši se lahko kruto, a ne mislim krutega, imata opcije.

Otroku ne smeta dopustiti, da naredi iz nečesa problem in ga potencirati. Upam, da razumete.

Z mamico deklice poizkusita drugače, mirno, ignorantsko do problema in zvito. In čim prej rešita to malenkost. Veliko zahtevnejše stvari nas vse starše čakajo v življenju otroka. Pripeljita jo do razumevanja skozi igro ali hipnozo, kjer ji neskončnokrat prikažita smisel oblačenja, povdarita kako prijetno je to, zabavno, zanimivo, mamica naj šiva itd. kupita ji obutev s katero bo hodila po oblakih. Ampak  počnita to neopazno in pretkano. Skozi igro, skozi hipnozo ji vtisnita v um, skozi tematsko drugačne pogovore in poudarke na drugih stvareh vnesita spremembo v njen um. Poizkusita, da se. nevsiljivo vedno povalita obleke drugih deklic in podobno.

Obenem skušajta najdi nekaj blagega, a učinkovitega, nekaj, kar ni tragično, a se tega bolj brani, kot pa, da na sebi nosi nekaj, kar brani telo pred mrazom in pogledi.

Zmoreta to.