Najdi forum

obcutljiv 7 letnik

Pozdravljeni.
Obracam se na vas, ker imam trenutno slabo vest. 2 uri nazaj sem na neprimeren nacin odreagirala na se eno sinovo epizodo….
Bom poskusila skrajsat…. od nekdaj je bil zelo obcutljiv, kot dojencek zelo veliko jokal…. drugace vse ok, zdrav, razen angin…
Ok, zdravnikov se je vedno bal, mozno da tudi zaradi tega, ker so mu pri 4ihbletih na zivo kozico na lulcku vleki dol…
Pri zobozdravniku je plasen, vendar sebzelo trudi, ze zaradi malenkosti, ki jo potem dobi.
Naj povem, zakaj je bil danes jok… ko sem mu lase umivala sem ga res res reees malenkost po usesu popraskala… nic…. on zajoka… no, in res imam vedno potrpljenje z njim, razlagam mu, povem mu, da ga razumem ko je jezen, ko je zalosten, ko ga je strah…. nikoli ne dovolim mozu, da je hud ko joka za prazen nic….. ker pac meni rece, da je jokica in da sej se ne bo hotel noben igrat z njim v soli…. in mu recem, da twga njemu nikoli ne sme recti. Pa vidim, da mu ni prav, pravi da ga zavijam v vatko.
Pred sinom sva enotna, odnose mamo lepe, samo ta jok naju spravlja v obup…
Igramo se clovek ne jezi se, on ze na zalogo zacne jokat, ker misli, da ne bo zmagal….
Igra se z sosedovo puncko enako staro, zajoka, ker je vzela ona nepolomljen meč njemu je ostal polomljen….
Zdaj pri solanju doma, vse narediva in recem, sedaj pa se samo pesmico ponoviva… on zajoka…..
Pri kosilu sedi ze 20 minut, mu recem, malo bolj na glas, zdaj pa zacni ze jest saj je ze vse mrzlo, on zajoka….

Veliko bi se lahko napisala, naj povem, da je srecen fant drugace, vse je ok, nic nam ne manjka, jaz ga mogpce res malo prevec ne vem… kako bi se izrazila, pac, kot vse mame, noro ga imam rada, rada se hecam z njim, lupckam, igrava se dinozavre, se vedno je zelo prisoten otrok v meni, oci se ogromno z njim preigra najvec sestavljata legice, to sin obozuje…
Meni se zdi da vse v nekih mejah normale, in ukvarjava se z njim, in receva mu, zdaj pa naju malo pusti in se sam igraj, v svoji sobi je zelo malo, vec ali manj igrace prinese v dnevno sobo in je rad pri nama…

Danes sem pa imela tak cuden dan in ko je spet za prazen nic zajokal, sem se razjezila, in sem mu rekla, ce ve, zakaj dojencki jokajo… zato, ker ne znajo govorit, in da, ker on pri 7 letih zna govorit naj uporablja besede, naj rece awa mami upraskala si me, takoj sem se mu opravocila. Potem sem jaz “zajokala” in me je cudno pogledal, on sem rekla, ves hocem ti povedat, da obleci pizamo, pa a ti je bolj vsec da uporabim besede, ali kar jokat zacnem, pa ti ugibaj zakaj jokam?? Ah… ne bi smela, sem bila kar nesramna, zdaj mi je hudo, ampak nikoli tega ne naredim, samo film mi je pocil, po domace povedano…

Res vec ne vem, ali je samo pac razvajen in mu lahko recemo, ma dej nehaj ze enkrat no jokat za brezveze, ali je res cisto prevec obcutljiv in mu ne znamo pomagat…..

HValezna vam bom za nasvet, se opravicujem za solato, res sem zalostna zaradi vsega tega, saj ce bi prespala, verjetno jutri bi drugace gledala na vse, samo danes sem cudna.
Aha, se to mogoce…. jaz sem cisto hipersenzibilna, je dedno?

Hvala vam se enkrat

Lep vecer

 

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.

Na kratko: za vedenje 7letnih otrok krivim izključno starše, in ko vidva s partnerjem normalizirata svoje vedenje bo ta mali začel oponašati v roku nekaj mesecev.
Ni sedaj mišljeno, da si slaba mati ali kaj podobnega – ampak če je tebe strah, ko gresta k zdravniku bo seveda tudi njega; če mu kot strela iz jasnega rečeta zdaj pa pojdi v svojo sobo se sam igrat bo zmeden, če pride objokan, ker je dobil polomljen meč, je najbolj pomirjujoča stvar, da z lepilnim trakom popravite tisti meč in se gre nazaj igrati – ne pa histerične tolažbe ali pa razvrednotenje čustev. Fant potrebuje samozavest in samostojnost, kar pa se gradi počasi (ne naenkrat zahtevati, da nič več ne čuti).
Mogoče bi bilo dobro ga vpisati na kakšen skupinski šport npr. Nogomet, pa mogoče kakšne aktivnosti, kjer se oba istočasno učita in je bolj “uravnoteženo” ampak ne kompetitivno npr. Medtem ko ti kuhaš z očetom sestavljata puzzle, medtem ko oči gleda poročila vidva skupaj prah brišeta.
Dobro bi bilo tudi počasi uvajati bolj odrasle stvari, spodbujati samostojno aktivnost z nagradami npr. Jaz bom spekla piškote medtem ko se ti sam umiješ, če boš vso domačo nalogo naredil do petka popoldne se gre na sladoled; in tudi dajati določene odgovornosti, ki so same sebi nagrada npr. Da sestavi jedilnik za celi teden, ki mora vsak dan vsebovati npr. 30%sadja in zelenjave pa naj napiše nakupovalni seznam in poišče kuharske recepte – vidva pa se potem držita tega, tudi če bosta celi teden jedla pomfri in jabolka.

Pa ne pozabi, da morata biti vzor in da sprememba ne bo čez noč ampak čez leto. Drugače bo še huje.
P.s. ne predstavita kot “kazen” ampak kot njegovo pomoč.

Hvala za nasvete, naj povem, da nikoli ne razvrednotiva njegovih custev, no jaz ne, moza moram vcasih bremzat.
Doma ima zadolzitve ze nekaj let, ki so prilagojene njegovi starosti.
Hodi ze 3 leta na karate, tam ni nobenih tezav. Ja, je pa zelo tekmovalen, pa me vem od kod. Ko je bil na krosu cetrti smo imeli sadno kupo doma in bili veseli, da mu pokazemo, da smo ponosni na njega.
Ko sva bila v bolnici na operaciji mandljev, sem ga tako uspela zamotiti, da je bil super, cisto brez strahu pred dr…
Vcasih kar sam rece, tega itak ne bom zmogel…. reees ne razumem od kod mu to, nikoli in nikdar mu nisva rekla cesa takega… vedno ga spodbujava…
Vse kar je… je, da pac moza ta jok spravi iz tira… mene pa ko ne je, je izredno nejesc, oz. ne kaze nobenega interesa za hrano… niti vodo….
In vcasih, ko ga prosim ze 20 minut naj ze poje spinaco in krompir se razjezim…
Hvala se enkrat za odgovor…. ja, potpljenje je zelo vredna vrlina 😊

oh kako zelo sem srečna, da nimam froca, da se ne rabim ubadati s takšnimi problemi, si parati živce, poslušati to dretje, da ni zato finančnih izdatkov, da imam svoj blaženmir. perfektno!

durgače pa so današnji otroci absolutno razvajeni in jim manjka kakšna klofuta včasih. tako je bilo nekoč in smo odrasli bolj normalni kot današnja razmažena derišta do urnebes, medtem ko svojega soseda ali sorodnika ne ve pozdraviti. in za vse to so krivi starši, deloma tudi učitelji, dete pa sigurno ne.

Hvala za nasvete, naj povem, da nikoli ne razvrednotiva njegovih custev, no jaz ne, moza moram vcasih bremzat.
Doma ima zadolzitve ze nekaj let, ki so prilagojene njegovi starosti.
Hodi ze 3 leta na karate, tam ni nobenih tezav. Ja, je pa zelo tekmovalen, pa me vem od kod. Ko je bil na krosu cetrti smo imeli sadno kupo doma in bili veseli, da mu pokazemo, da smo ponosni na njega.
Ko sva bila v bolnici na operaciji mandljev, sem ga tako uspela zamotiti, da je bil super, cisto brez strahu pred dr…
Vcasih kar sam rece, tega itak ne bom zmogel…. reees ne razumem od kod mu to, nikoli in nikdar mu nisva rekla cesa takega… vedno ga spodbujava…
Vse kar je… je, da pac moza ta jok spravi iz tira… mene pa ko ne je, je izredno nejesc, oz. ne kaze nobenega interesa za hrano… niti vodo….
In vcasih, ko ga prosim ze 20 minut naj ze poje spinaco in krompir se razjezim…
Hvala se enkrat za odgovor…. ja, potpljenje je zelo vredna vrlina 😊
[/quote]

MojMojPuki

Ni za kaj – biti starš ni lahko in vsi znamo biti zelo pikolovski okoli napak, ker je pač res pomembno. In imaš zelo velik plus, že zato ker jih iščeš z namenom, da najdeš rešitev. Vsi smo ljudje in upam, da ne zameriš, da še malo popametujem ob dodatnih informacijah 🙂

*Kar se apetita tiče bo beseda pri jedilniku lahko pripomogla, pazi pa da ga ne bi preveč silila k hrani. Če je v šoli pride lahko tudi sit ali lačen domov – odvisno kaj je dobil v šoli. Če je ko pride lačen domov, ne more večerjati čez eno uro (da se ga pusti lačnega tudi ni prav), tudi če ni žejen, ni fajn, da vztrajaš, da mora piti. Drugo je, če hoče sladoled namesto špinače ali liter kokakole, ko je žejen (kar ne pomeni, da je ne sme nikoli okusiti). Če ni lačen/žejen, ga ne sili, če nečesa ne mara (v mejah razuma) pa se tudi malo prilagodita npr. Če ne mara grozdja, lahko dobi pomarančo in podobno.

*Kar se tekmovalnosti in nezadostnisti tiče: pomoje je nestabilnost pohval tako po intenziteti kot ti/mož in družina/družba. Npr.
# Dobi bučen aplavz, ko (tako kot vsak dan) pospravi krožnik za seboj, potem pa dobi 5 v šoli za katero se je noro učil pa je samoumevno in zadostno.
# si noro ponosna, mož pa zavije z očmi
# (na primeru 4.mesta pri krosu) prav je, da se mu čestita, ampak, če je pretirano navdušenje in ceramonija, medtem ko vsem ostalim ni pretirano mar, je podzavestno dokaz, da samo ob uspehu nekaj velja in le kaj vse bi bilo če bi dosegel 1. Mesto. Definitivno je prav, da se ga pohvali in čestita, ampak mora biti normalizirano in uravnoteženo…
Ker me bi bilo tam, bom dala (ekstremni) primer na šolski oceni (za obrazložitev, ne obtožbo): če dobi 1, je prav, da se ga strogo vpraša kaj se je zgodilo; če dobi 2 se okara zakaj se ni učil; če dobi 3 zakaj se bolj ne potrudi; če je 4 je bravo; ob 5 dobi se gre na sladoled/dobi (zanj občuten) dodatek k žepnini.
Če bi ob 1 ti začela jokati kaj si narobe naredila, mož katastrofo, da bo sin smetar; in ob 3 proslava s širšo družino in vsi ponosni na uspeh – verjetno si predstavljaš kako pomembna bi ti bila zmaga ob takem in kako težko bi si upala tvegati neuspeh. Enako velja, če je prevečkrat omenjeno “vse zmoreš, če se dovolj potrudiš” – ker potem neuspeh ali nepopolnost pomeni, da vaju je razočaral, ker ni dovolj.

Pri vzgoji je tako težko najti zlato sredino – med spodbudo in prisilo, tolažbo in potuho,… Nikakor ni lahko, in verjemi, da je zelo enostavno pametovati drugim, nekaj popolnoma drugega uveljavljati v praksi – tako, da vzemi kot dobronamerne nasvete.

Lahko pa brez dvoma rečem, da bi bilo (za vse) dobro imeti mantre v kontekstu “tudi slabe izkušnje so izkušnje”, “iz napak se učimo, dokler se ne naučimo”, “nič se ne zgodi čez noč, in brez muje se še čevelj ne obuje”, “vsak ima svoje hibe in svoje vrline – to nas naredi unikatne”, “vsakemu se zgodi, da mu kdaj spodleti – važno je, da se pobereš”, “meja med trmo in vztrajnostjo je tam, kjer si jo pripravljen sprejeti”, “cilj je tako pomemben kot pot do njega” in podobno…

Pa seveda, da je potrpljenje vrlina 😉
Upam, da bo tudi tale odgovor kaj pomagal (ali pa morda usmeril v mirnejše vode). Vsi delamo napake (zavetno ali ne), ampak vsi jih ne poskušamo odpraviti.
Veliko sreče (in ne pozabi biti vzor 🙂 ).
Lp

Res ne razumem, zakaj ste vi kot ne mama odprli temo, kjer ze v naslovu krici o cem govori.
Ja, ljidje smo si razlicni, no, jaz si pa kljub kricanju in milijonskih financnih izdatkih niti slucajno ne predstavljam zivljenja brez njega…. ampak, to lahko razume le mama, vi pac ne!

Otrok je star 7 let! A ni to ze čas da si sam lase opere? Tudi dovolj je star da takrat ko je ok, vprasate zakaj je prejšnji dan ob kosilu jokal. Itd. Sicer pa nekdo ko se razjezi joka, nekdo da ven z agresijo, nekdo bo kričal ali cvilil. Jaz bi rekla da mu takrat ne dajat dodatne pozornosti. Mogoce tudi samo isce pozornost. Sem pa jaz tudi taka, da me vcasih spravijo stvari v jok, brez razloga. Morda samo neka nemoc nad situacijo, nakopičenje stvari… Lahko probate z stetjem ali dihanjem. Ko je tist sok mimo, pa izraziti z besedami kar ga moti…

Sicer to ni moje področje, ampak kot laik sem mišljenja da pustite očetu da vzgoji otroka. Da ne bo jokica za vsak k…Že zgodaj ga je treba pripraviti na to da je svet krut in težek. Ne vzgajate ga v maminega sinka, ker bo imel težave v šoli in na splošno kasneje v življenju. Je moškega spola in mora zrasti v možatega moškega, ne v pomehkuženo pi*kico, ker bojo drugače v šoli ostali otroci izvajali nad njim nasilništvo, kasneje bo imel ne nemogočo misijo da si najde partnerko, saj ženske prezirajo mehkužne moške.

MojMojPuki

Ne oziraj se na takšne komentarje kot je od
NeMama
– vedno se najde kdo, ki bo vztrajal, da je otroka treba pretepsti do ubogljivosti, tudi če otrok prej umre. To samo pove kaj so oni, in zakaj je toliko nasilja in tolerance do nasilja v današnji družbi, posledično pa tudi depresij, anksioznosti, odvisnosti, itd. Ne oziraj se (kljub temu, da je težko takšne stvari poslušati) – oziroma poskusi se pomiriti, vedoč da je dandanes kontracepcija na voljo za takšne sovražnike otrok. Nihče si ne zasluži sovražnega, nasilnega starša – že dobronamernim se zgodi kakšna napaka.

Je pa

PukiOjoj
dala dober nasvet okoli dihalnih vaj in štetja – meditacija, joga in podobno naj bi bile dobre za stres, občutljivost itd (niso pa ravno child-friendly). Kar se tiče koncepta “ne daj pozornosti, ko se neprimerno vede” je pa zelo dvorezen meč, ker hitro preideš mejo med vzorom za vedenje in razvrednotenjem otrokovega avtonomnega obstoja. Ker je razlika ali A) ti začne solze točiti, da potrebuje 10 avtomobilčkov čez pet minut, da ne bo sošolec mislil, da ste revni; in B) da ga ignoriraš 2uri v avtu, medtem ko joka, da mora lulat, ti pa pelješ mimo Petrolov, ker se ti ne ljubi.

In vem da imam ekstremne primere 🙂
Lp

Hvala vsem, ki ste napisali svoje mnenje.
Ce se strinjam ali ne… o tem ne bom.
Dobila sem pa nekaj krasnih nasvetov.
Uporabit je treba zdravo pamet, naceloma jo kar uporabljam v zivljenju, ampak pri lastem otroku pa priznam, da vcasih se cisto zmesam, ne vem vec kaj je prav.
Samo zeliva ga vzgojit v dobrega, postenega in delavnega cloveka… in seveda tudi mozatega…. to so sanje in priznam da nisem vedela, da moras garat za to.
Zdaj mi je hudo za vse, kar sem mami uspicila(precej), zdaj vem kako se je pocutila, zato jo sedaj noro razvajam in se ji vsakic ko jo vidim opravicim za vse bedarije 😊.

Spoštovani mojmojpuki,

otroci so različni kakor smo različni tudi mi in nekateri so bolj občutljivi in s tem ni nič narobe. Vsekakor ne svetujem, da zdaj občutljivega otroka vzgajate na trdo, da ne bo jokal, ker je fant in da ga boste naredili možatega. Včasih se v kakšno družino rodi takšna občutljiva dušica in zagotovo nas ima kaj naučiti. Vem, da svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše v krajih po Sloveniji organizirajo šole za starše in svetujem udeležbo na njih. Nihče ni tako dobro pripravljen na starševstvo, da mu šola za starše ne bi mogla pomagat.
Vse dobro in javite se še kaj,
lp, Bernarda

“Res vec ne vem, ali je samo pac razvajen in mu lahko recemo, ma dej nehaj ze enkrat no jokat za brezveze, ali je res cisto prevec obcutljiv in mu ne znamo pomagat….. “

Star je 7 let. Jok za vsako figo ni razvajenost ampak mevžavost. Seveda, že zdavnaj bi mu lahko realno povedali, naj ne joka za brezveze. Tako kot je nekdo že omenil – držite se zlate sredine.

Kakšen je ta jok? Tak s katerim sporoča da ga nekaj fizično boli, tisti iz užaljenosti, ali le kisanje in smrkanje iz pritoževanja?
To da joka za vsako stvar (ki mu ni prav) ni normalno. Vem da so eni otroci bolj občutljivi in drugi manj, saj imam 4. In ena od najslabših stvari je hoja po prstih okoli otroka.
Najmlajši je bil tudi nekaj časa take sorte. A ker je znal z besedami dovolj dobro povedati kaj je narobe smo ga pustili jokat. Vprašali smo ga kaj je narobe,če ni povedal smo ga pustili pri miru in počeli svoje naprej. Potolažili smo ga le če se je jok razvil v bolj “histeričnega”. Ker ni dobil naše pozornosti se je običajno skril pod mizo in ko se je pomiril je prilezel ven in povedal kaj je narobe. Zdaj pri 9 pove (ali pa napiše) kaj je narobe tako da to ve cela družina.
In prav je da je vaš mož malo hud ko se joka za prazen nič ali neko popolnoma nepomembno malenkost

Otrok se mora pri 7 letih znat igrat sam. Brez nadzora/družbe staršev. Saj ko je pri vama hitro dobi vajno pozornost ali pa družbo za igro.
Kadar pa v naprej misli, da mu nebo uspelo. Sta dve možnosti: 1. Iskanje pozornosti, 2. Brez potrebne samozavesti da bi prenesel poraz

Še glede hrane. Če noče jest ga ne silite in zanj ne pripravljate hrane posebej. Čeprav občasno skuhajte kaj novega. Če bi pa rad le sladico jo pa takrat ko ne je dobi pol manj. Če se ukvarja z nekim šporotm ga bo hrana hitro premamila.

čevlje naj sodi le kopitar. Ti kot nekdo brez otrok nimaš kaj pametovati

Draga mamica! Kot bi brala svojo zgodbo :). Najprej: ne mučite se, če ste enkrat izbruhnili, saj imata sicer lep odnos. In potem: ko sem jaz začela raziskovati, zakaj je sin takšen, je bil odgovor na dlani. Je zelo senzibilen otrok. Hitro ga kaj zmoti, velikokrat ne zna lepo povedat. In bolečina, ki jo občuti, je zanj zelo resnična. Mi sicer še nismo na konju, da bi jok izkoreninili, zelo pa pomaga razumevanje. “Razumem, da te boli, ampak cepiti se moramo, ker… Razumem, da si razburjen, poskusi se zdajle stisniti pa se bova potem pogovorila, kaj te muči… Verjetno si zelo jezen, ker igra ni šla po tvojih načrtih, ne?” In tako dalje. In ko zacuti, da ga razumemo in sprejemamo njegova čustva, se lahko tudi razumno pogovorimo. Morda vam tole pomaga, vam pa predlagam, da morda preberete kakšno knjigo na to temo. Občutljivi otroci (Familylab) je meni kar odprla oči. Celo ugotovila sem, da sem verjetno tudi jaz senzibilna, predvsem na zvoke. Hitro me recimo znervira, če ljudje govorijo eden preko drugega ali pa če je preglasno. Skratka: vaša vzgoja je vsaj po opisanem lepa, povezujete se z otrokom, mu posvečate čas. To je največ, kar potrebuje. In ne se mučit, če vam kdaj ne uspe. Ne iščote popolnosti, ker je ni :). Pa vse dobro!

Nehaj ga zavijat v vatko. In on potem ta jok uporabi za to da te prisili v nekaj in ti imaš zaradi tega se slabo vest. Odrasti. Pa še bo tudi vedenje tvojega sina spremenilo. Točno tako je. Zna govoriti in ne rabi za vsako stvar jokat. Pa drži se tega kar rečeš.

Ti res pretiravaš z zavijanjem v vato.Otrok rabi stabilnost ne pa da mu pustiš za vsako stvar da se cmeri. Pri sedmih letih že razume kaj je dopustno in kaj ne. Mamica ti se moraš prva spremenit in ne vse gledat z rožnatimi očali,kajti drugače bo otrok ko bo starejši zelo trpel.

1. Nikoli ne poslušaj nasvetov od ljudi, ki nimajo otrok. Nimajo pojma.
2. Ne poslušaj nasvetov od agresivcev – možati moški, ki nikdar ne joka ima ohoho psihičnih posledic. Verjetno je mojster v tlačenju čustev, ki ga razžirajo v notranjosti.
3. Vsa čustva so pomembna, tudi neprijetna kot žalost in jeza, ker nekaj sporočajo. Sprejmi celoten spekter.
4. Komunikacija/pogovor in sprejemanje je vse kar potrebuje. Od obeh staršev.

Sem oče občutljivega 8 letnika. Dostikrat je z jokom komuniciral, ko ni znal povedati. Saj je logično. Dejansko je to bil problem, nezmožnost komunikacije. Sicer ni ne vem kako veliko jokal, ampak se je hotel veliko stiskati. In ja, mislila sva, da delava napako, da bo jokica itd. Pri meni je bila prisotna jeza, ker nisem vedel kaj narediti.

Z ženo imava za sabo vsak približno leto osebne obravnave (beri: psihoterapije). Če imate možnost in sredstva, toplo priporočam ampak pazite na kompatibilnost s terapevtom in njegove reference. Ker je področje neregulirano lahko fajn naje*eš.

Če se vrnem in skrajšam, občutljivost se je z leti zmanjšala, ker ga sprejemava in mu nudiva to kar potrebuje (zavetje). Mislim, da sva na pravi poti.

Ne pozabita, da je otrok. Ni najstnik in definitivno ni odrasel. Ne razume še veliko stvari, ki so nam samoumevne.

Tudi moški lahko jokamo. Odkar sem starš še veliko lažje.

Zdaj pa navalite negativci in agresivci. 🙂

Vem, da je vsak otrok poglavje zase in lahko da se bom zmotila z naslednjim zapisom. Ampak povem iz lasten izkušnje. Iz izkušnje, kot jaz 7 letni otrok edinec.

Torej kot majhna deklica sem se jokala za vsako figo. Vedno so mi rekli, da mi nekdo samo prst pokaže pa jaz že jokam. Če kaj ni bilo po moje pa sem že jokala kot dež. Obupno preobčutljiva. Obupno razvajena. Pa ne razvajena z materialnimi dobrinami, ker doma ni bilo nobenega obilja. Ampak razvajena s pozornostjo moje mame. Moja mama je najbolj čudovito bitje pod soncem, ki mi nikoli ni skrivila niti lasu, rekla žal besede. Jaz pa skozinskoz vsa cmerava in nejevoljna, nezadovoljna.

Hvala bogu sta pri cca mojih 7 letih starša pričela z gradnjo hiše in je mama imela manj časa zame. Tako sem se lahko utrdila in osamosvojila. Tudi pozneje življenje ni bilo prizanesljivo z mano ( oče je postal pijanec, ogromno dela na kmetiji), da sem lahko zrasla v samostojno žensko.  Težko je biti edinec, ker je toliko enih pričakovanj starsev na tebi. Še vedno pa imam čudovit odnos z mojo mamo.

Moj nasvet je samo en. Stopite korak nazaj. Počnite svoje stvari v življenju, ne morite otroka z neskončnim vzpodbudami in pohvalami. Naj bo vse zmerno. Da zadiha na vsa pljuča. Na svoja. Ne na vaša.

New Report

Close