občutki krivde
Zelo redko se oglašam na forum, večinoma berem, ker mi je vedno hudo in nikoli ne najdem pravih besed za nasvet izgubljeni mamici.
Zanima me koliko vas je tukaj, ki ste se odločile za prekinitev nosečnosti, zaradi anomalij ploda. Jaz sem to storila v 21. tednu nosečnosti in mi je še danes zelo žal. Občutki krivde so hudi in se nikakor ne morem sprijazniti s svojo odločitvijo. Mislila sem, da bo z leti bolje, pa je vse slabše. Vedno bolj se mi zdi, da mi nekaj manjka……da nisem imela pravice sprejeti takšno odločitev….
Pred petimi leti, ko so mi povedali, da je moj otrok hudo bolan, da nima normalno razvitega skoraj nobenega organa, da ima tumorje in izrastke po glavici….se mi je zdelo, da je vse skupaj nekako šlo mimo mene, da nisem dobro premislila zadev, sem pač podpisala in naredila, kar so mi svetovali, tisti čas sem živela v nekem svojem žalostnem svetu…Srček je še deloval, tako da sem najbrž rodila živo deklico, ki pa je umrla takoj po porodu. Zaradi deformacij so mi tudi odsvetovali, da jo pogledam in mi ni čisto vseeno, da sem tako zavrgla svojega otročka.
Ali imate tudi ve težave z občutki krivde?
N.
Nats, pozdravljena,
veš, večina nas žalujočih mamic se v nekem obdobju žalovanja oz. sprejemanja smrti naših otrok sprašujemo in iščemo krivdo v sebi.
Tako sem jo iskala tudi jaz. Tako jo išče veliko staršev.
Draga Nats*, v danem trenutku si naredila tako kot je bilo najbolje za otroka. In to šteje in to je bilo tisto pravo in PRAV. Mogoče je pri tebi ta občutek še malo težji, ker si se dejansko morala ti odločiti za korak, ki si ga naredila. A kljub temu, naredila si tako kot je bilo prav. Takrat, ko se je to dogajalo si odreagirala tako kot si čutila in kot so ti predlagali strokovnjaki. In prav je bilo tako!! Sedaj je nekaj let preteklo in seveda je razum bolj prisoten kot takrat in verjetno se zato sedaj bolj poglabljaš v tisti čas.
Razumem tvojo stisko in vem, da ni besed ali dejanja s katerim bi ti lahko pokazala, da si ravnala prav. Vem pa, da si mamica, ki si naredila kar je bilo najboljše za tvojega otroka. A na žalost je včasih tudi tako, da moramo odločati o tako življenjskih stvareh.
Nats* nisi zavrgla svoje deklice. Če bi jo potem danes tvoje zgodbe tukaj ne bi bilo.
Draga Nats*, želim ti, da najdeš svoj mir v srcu in da ti nežen šepet pritrdi, da si storila prav in iz ljubezni.
objem,
ne morem ti odvzeti bolečine,ne znam ti pomagati,Poskusi v sebi poiskati odgovor da je bilo tako namenjeno.ne vem če si verna,toda jaz vedno pravim da je trpljenje naloženo tistemu ki ga je zmožen nositi.Želim ti da bolečina mine,in vedi nisi se odrekla svoji punčki,to si naredila iz ljubezni do nje,pač nisi imela časa premisliti kako bo to vplivalo nate,SRečno
Draga nats*,
Tudi jaz bi se rada pridružila mnenjem in rekla, da se nikar ne obremenjuj s krivdo. Nisi se odpovedala svoji punčki, ampak kot so ti že povedale ostale, le skrajšala njeno trpljenje. Z nepravilno razvitimi organi bi zagotovo umrla.
Ne vem, če ti to kakorkoli pomaga, a sama sem zdaj v podobni težki situaciji. Čakam na izvide biopsije horionskih resic (zaradi suma na nepravilnosti na otroku) in se moram, pa naj je še tako grozljivo, soočiti tudi z možnostjo, da bom morala sprejeti takšno odločitev, kot si jo ti. Upam, da izvid čim prej pride in bo konec te negotovosti in more. Ker se ne morem veseliti tega otroka, delati načrtov, ves čas se bojim (sigurno vse veste, kako je to).
Čeprav prejokam cele ure, mislim, da bi se odločila enako kot ti! Naj ti bo to vsaj čisto malo v pomoč.
Taini
Draga Nats!
Tako zelo te razumem in mi je grozno pri srcu vedno, ko slišim, da se je kakšna mamica morala odločati o življenju svojega otroka. Jaz sem morala to storiti pred 4 leti. Še danes se sprašujem, ali bi bile stvari lahko drugačne, morda ni bilo vse tako narobe … Diagnoza najine deklice je bila drugačna, pa vendar pomoči skoraj ni bilo oz. bi po najbolj optimističnih napovedih sledila operacija za operacijo najmanj do njenega tretjega leta …
Z možem sva se odločila kakor sva v danem trenutku najbolje znala in vedela. Sama sem bila v začetku zelo proti, potem pa sem klonila in najina pika se je rodila v 23t.
Skoraj dve leti sem potrebovala, da sem nehala za to odločitev kriviti najprej moža, potem sebe, ker sem to naredila in okolico – najine starše, ki so bili mnenja, da je potrebno to nosečnost čimprej končati. Sama sva z odločitvijo odlašala celih 14 dni.
Danes sem sprejela dejanje takšno kot je, spoznala, da sem tudi jaz samo človek, ki se uči. Predvsem pa se imam znova rada!!
Veš, stvari pridejo v naše življenje z določenim razlogom. Če jih sprejmemo, je življenje lažje. Z možem sva v končni fazi pridobila veliko in upam si trditi, da sva zaradi te izkušnje drugačna – boljša starša najinemu enoletnemu sončku. Imava veliko mero potrpežljivosti, ljubezni, časa zanj in on nama vse to vrača s čudovimi nasmehi, stiski, poljubčki …
Sprejmi to, kar ti je življenje prineslo. Naredilo te je močnejšo in boljšo!!
Pošiljam ti velik objem in prižigam svečko za najini zlati zvezdici!!!
Resnično vam hvala za te besede. So mi v veliko tolažbo. Ta teden sem sploh padla v neko krizo in po prebiranju odgovorov je veliko bolje….. Saj mi razum pravi, da je bilo tako najbolje, ampak…..
Moca, po tej izkušnji je tudi moje življenje zelo drugačno…. se mi zdi, da po eni strani bolj polno, saj se ne obremenjujem z malenkostmi in poskušam življenje s svojimi ljubljenimi čimbolje izkoristiti….
Sedaj imam zdravega 2,5 letnega sina in se mi zdi, da komanj zdaj opažam, kaj vse sem zamujala s prvim otročkom, predvsem zato se slabo počutim. Vidim, kako se z veseljem popelje v moj objem, kjer se počuti najbolj varnega na svetu…..moja prva punčka pa žal te možnosti ni imela, kar odšla je……Hudo je včasih, sploh sedaj, ko se približuje 5. obletnica, njene smrti….
Taini, veliko poguma in velik objem. Mislim na tebe….. Morda pa le pridejo dobre novice.
Lahko noč.
N.
Rada bi dodala se tole:
pravis, da sele zdaj vidis, kaj si zamudila s prvo puncko, ker je kar odsla. Morda pa bi se morala nekako posloviti od nje, da bi se lahko dokoncno pomirila s preteklostjo in odsla dalje (ne pa pozabila, seveda). Ljudje smo taki, da veckrat potrebujemo vsaj nek simbolicen obred ali dejanje, se posebej, kadar gre za slovo.
Morda ji en vecer prizges svecko, ji poves, da je nisi pozabila in da upas, da ji je dobro kjer je. Ali nekako drugace simbolicno izreces slovo. Nacin bos najlazje izbrala sama.
Pa se moja novica: dobila sem izvide in so v redu, vse izgleda normalno. Cakajo me sicer se dodatne ultrazvocne preiskave, a ta izvid je temelj. Ne morem vam povedati, kako mi je odleglo, ker se mi ni treba odlocati, ali naj splavim ali ne.
Vse vas lepo pozdravljam,
T.
To je res zelo dobra novica, Taini. Vse dobro ti želim.
Tudi jaz sem o tem razmišljala, da se morda nisem na pravi način poslovila. Še svečke ji nisem nikoli prižgala na Polju belih vrtnic, ker me je na nek način strah, kako se bom soočila z bolečino….ne vem, morda pa se ne želim posloviti…..in se tukaj zapleta.
Mi je pa zadnje dneve spet bolje, že zato, ker sem se lahko tukaj izpovedala, sicer se z možem o tem sploh več ne pogovarjava. On je to izgubo popolnoma drugače doživljal in sprejel kot jaz.
Hvala vsem za podporo!
lp,
N.
Sicer ni pravilo, pa vendar: da, dobro te razumem, ko pravis, da moski to dozivljajo drugace. Tudi oce mojega otroka mi ni bil v podporo in ce bi morala prekiniti nosecnost, se mi zdi, da bi on to veliko lazje sprejel in sel lepo naprej. Skratka: razocaral me je. Morda je tako zato, ker zenske nosimo otroka v sebi in se prej navezemo nanj, ne vem.
Glede slovesa: povem ti svoje mnenje, ti pa si le vzemi kolikor casa potrebujes in v nic se ne sili. Jaz mislim, da bi ti zelo odleglo in ti dobro delo, da bi se lahko nekako poslovila od nje. Ce je prehudo iti na polje belih vrtnic ali v park zvonckov, prizgi svecko kjerkoli. Pravis, da si se bala soociti z bolecino. Pa se ti ni treba nicesar vec bati, ker si se s tem, ko si nekako bezala od bolecine, se najbolj soocala z njo. Torej: lahko ti samo odleze, nicesar pa nimas izgubiti.
Zelim ti vse najboljse in ti posiljam svojo podporo, pa nikar ne pozabi na vse prelepe stvari, ki jih imas: npr. svojega soncka – sincka.
Pozdravljeni,
Kaj pa očetje, kako oni doživljajo smrt otroka ? Kako se znajdejo v vlogi žalujočega očeta, kako lahko stojijo ob strani partnerki in do kolike mere jo lahko razumejo? Kako ji lahko pomaga? Ali si dovoli žalosti??
Koliko vprašanj .. in koliko različnih odgovorov in dejanj s strani očetov… zakaj? Ker smo si različni in vsak svojo žalost in bolečino predeluje na drugačen način.Pa vendar … vsi potrebujemo razumevanje in spoštovanje naše žalosti in stiske ob izgubi otroka.
V društvu večkrat poiščeta pomoč žalujoča starša in zgodbe so si zelo podobne:S partnerjem ne najdeta poti naprej. Ona njega ne razume, on od nje zahteva, da živi naprej … ona si želi pogovora o umrlem otroku, on pa beži … in tako se vsak na svojem koncu borita z bolečino, vsak na svojem koncu se sprašujeta o smislu življenja in ne najdeta skupne poti… Potem pa le zbereta moč in pogum in se podata na pot iskanja.
Koliko je takšnih zgodb.Verjamem, da marsikdo, ki bo prebral te vrstce bo v njih našel tudi delček sebe ali svojega partnerja.
In res je. Kot sem že napisala, ljudje smo si različni. Vsak na svoj način žalujemo in od človeka, ki nam je blizu veliko pričakujemo. Pričakujemo, da nam bo bral misli, pričakujemo, da bo vedel kaj mora narediti, storiti, kdaj mora omeniti otroka, kolikokrat mora prižgati svečko na grobu ….
Pričakujemo, da nam bo povedal kako živeti naprej.
Vendar, dragi prijatelji, potrebno se je ustaviti. Zazreti se vase in priti do spoznanja, da smo sami odgovorni za svojo pot.
In, da vsak žaluje na svoj način.
In za moške je to velikokrat hudo. Družba od njih pričakuje ( še posebno ob smrti tako majhnega otroka ), da so zbrani, močni, da ne dopustijo žalosti, da prevzamejo nadzor nad krizo, ki je nastala v družini.Igrati morajo dvojno moško vlogo. Žalujoča mamica pričakuje tolažbo, skupno razumevanje in sočutje. Njena želja pogosto doživlja neuspeh zaradi moževega strahu, da bo moral poleg svoje žalosti prevzeti še ženino.
In, moški, so drugačni. Izgubo sprejmejo razumsko in jo tudi “razumsko” in prej predelajo. Pri mamici pa je proces dolgotrajnejši in tudi porod, hormoni … ustvarijo neravnotežje v telesu. Po smrti otroka se velikokrat zgodi, da žalujoče mamice bolje prenašajo izgubo kot očetje. In takrat tudi ne potrebujejo toliko pozornosti in tolažbe. Po nekaj tednih ali nekaj mesecih pa očetje mislijo, da je solz in žalosti bilo dovolj in želijo od žalujoče mamice, da je zopet nasmejana, da živi naprej in se ne spominja žalostnih dogodkov… in pogostokrat ravno v tistem času pride do kriz v odnosu. Mamica šele prav začenja žalovati in sprejemati dejstvo,da otroka ni več in da ga ne bo več. In ravno takrat potrebuje razumevanje, podporo in vse prevečkrat ostane sama v svoji bolečini ali kar je tudi mogoče – partner ji očita, da “ni več normalno” njeno obnašanje. Ni mu razumljivo zakaj mamica ne želi v otroško trgovino, zakaj se ne pogovarja z nosečo znanko, zakaj se izogiba pogledu na voziček …. in v tistem obdobju se prevelikokrat žalujoča mamica zapre vase, partnerju ne dovoli vstopiti v njen svet in tako se vez ohlajuje. V njej se poraja jeza, razočaranje nad partnerjem …
Zato je še kako pomembna komunikacija med parom, pa ne samo besedna komunikacija velikokrat je stisk roke ali objem dovolj močan znak, da partnerju ni vseeno kaj se dogaja z mamico.
Res pa je zmotno prepričanje, da bi žalujoči oče moral razumeti partnerko. To preprosto ni mogoče, mogoče pa je, da ji zaupa, da jo spoštuje, da spoštuje njeno ravnanje in da jo ” rešuje ” iz neprijetnih situacij … Tako bo žalujoča mamica dobila zaupanje vanj in sam proces žalovanja bo lažji in hitrejši.
Potem lahko rečemo, da je smrt otroka partnerja zbližala in da je njun odnos boljši in bolj močan kot pred izgubo.
Razpisala sem se … začutila sem željo, da vse to napišem, ker sem imela tudi sama težave v partnerskem odnosu zato razumem kaj doživlja žalujoča mamica in tudi kaj doživlja žalujoči oče …
Vsem skupaj želim veliko moči, veliko toplih objemov
Draga Nats!
Tudi jaz mislim, da si se v danem trenutku odločila najbolje zase in za otroka. Izguba je v vsakem primeru huda. Z občutki krivde pa se občasno mučimo vse mame, ker pač ni “naravno”, da nam otrok umre, ker je osnovna funkcija materinstva zaščita otroka.
Morda v tolažbo ali razmislek: jaz se v tretji nosečnosti nisem odločila za amniocentezo. Sprejela bi tudi prizadetega otroka oz. sem hotela, da narava pač v tem primeru opravi svoje. A kjub temu sem ostala brez punčke v 23.t., “vzela” mi jo je bakterija. Pa je bila zdrava in tako popolna.
Aniki sem se opravičila, da je nisem znala in mogla zaščiti, tako mi je bilo težko še za njo. NIč nisem mogla narediti. In kako je to težko sprejeti!!!
Glede partnerstva: moj mož je zelo čustven, se razjoče in kar pokaže svojo žalost, a kljub temu živi lažje, se z lahkoto zabava v službi, s prijatelji. Pravi balzam je, ko greva na obisk. On je tako veder, jaz tiha, trpeča. Jaz komaj zmorem kak obisk, ker včasih ne spravim niti besede iz ust. POsebej zareže vsaka beseda mama, otrok, nosečnost…
Za noseče ženske se mi zdi, da me zasledujejo, da se mi smejijo s svojimi otročki, skratka grozni občutki. Še o živalskih mladičih mi je težko poslušati.
Velikokrat se počutim kot mama samohranilka in takrat edino pomaga, da tako dolgo drezam v moža, da še njega spravim do solz in da se objameva.
To so težke preizkušnje za par, veliko jih gre narazen.
Skratka, želim ti duševnega miru. Kakršenkoli je bil tvoj otrok, bil je tvoj!
Hvala Frida1. Sem prebrala tudi tvoje žalostne zgodbe in nimam besed za tvojo bolečino ter te popolnoma razumem, da ne želiš pogovorov na temo starševstva, da je težko v družbi….Tudi meni je bilo, hvala bogu, da takrat še nihče od mojih prijateljev ni imel otrok.
Glede moža, se dobro razumeva in lahko najdem uteho v njegovem objemu kadarkoli. Me včasih ob pogovoru preseneti, ko mi pove, da še razmišljo o najini deklici…..Žaluje na drugačen način in sem to že zdavnaj sprejela….
lp,
N.