Živjo,
pri meni se že kar nekaj časa pojavljajo določeni simptomi, ki pa ne vem točno kaj pomenijo in kako se začeti spopadati z njimi. Začelo se je že skoraj pred 8 leti, ko sem dobila drugo sestro, sedaj sem pa stara 22 let. Vse pogosteje se mi pojavljajo obdobja, ki trajajo včasih krajši in včasih daljši čas. Začne se nabirati in stopnjevati in nato pride do trenutka, ko gre vse čez mejo. Kar naenkrat postanem omotična, nič več ne vidim pred seboj, vedno pogosteje mi je slabo, pade mi koncentracija, ne spominjam se več stvari (niti osnovnih: kje imam kaj pospravljeno, kdaj moram od doma, gledam na uro vendar že ko se obrnem ne vem več kaj sem videla,…)ne moram dihati in se začnem dušiti, kot da bi imela premajhen prsni koš, začnem se tresti, stopnjuje se mi glavobol ampak je zelo nenavaden, kot da bi me v notranjosti glave nekaj tiščalo,… ko pa pade kaplja čez rob, se začnem še močneje tresti, ponavadi padem po tleh ampak nisem v nezavesti, kljub temu pa se ne zavedam kaj se okoli mene dogaja, kod da bi bila povsem odsotna, dobim krče v mišicah in se začnem zvijati, včasih pride tako daleč, da se mi zdi, da sem tik pred zadušitvijo,… takšni najhujši napadi ponavadi trajajo nekaj minut (do sedaj so se pojavljali proti večeru), nato se vse umiri in ko grem spat se menda včasih krči in tresenje ponovi, vendar se jaz tega ne zavedam in se naslednji dan tudi ne spomnim kaj se je dogajalo (izvem da sem se tresla in imela krče vendar nisem bila v nezavesti).
Tudi s starši sem se že večkrat skregala, za kar zna biti krivo tudi to, da večino mojega stanja ne poznata. Mami ve veliko večino, saj je kot moj skrbnik imela vpogled v zdravniške izvide, ko še nisem bila polnoletna. Ko pa so se je začeli napadi stopnjevati in krepiti, sem pa že stanovala sama in jima tudi nisem več razlagala kaj se dogaja. Že takoj ko sta opazila, da sem se prvič začela tresti sta me peljala zdravniku, na center za socialno delo, psihiatrom,…sama pa nikoli nista imela potrpljenja in interesa poslušati in sprejeti dejstev (sploh oče), vsi so me prepričevali, da jaz narobe gledam na stvari in da se o vsem motim, psihiatrinja v bolnišnici je nekajkrat celo povzdignila glas nad mano, ko sem ji povedala, da preprosto nimam moči vplivati nase ob najhujših napadih,…in takrat sem tudi ustavila vsakršno zdravljenje in posvete, zaprla sem se vase, shujšala na 50kg, prenehala s treningi atletike,…v glavnem odrezala sem se od vsakršnega zunanjega sveta in družbe.
Pred 3 leti, ko sem se preselila v Lj z namenom študija, pa se mi je življenje obrnilo v drugo skrajnost. Začela sem trenirati umetnostno drsanje in se v to popolnoma zaljubila. Čas od začetka novembra pa do konca marca dobesedno preživim na drsališču (drsam od 8 zjutraj do 21 zvečer in vmes niti ne sezujem drsalk). Študij sem po 2 tednih opustila. Zaradi prisile, da sem morala biti v družbi sem začela živeti tako kot si želim in nikomur ne dovolim da bi posegal v moje razmišljanje. Za kar se odločim, za tem stojim zato tudi večkrat pridem v konflikt s tistimi ki sem večkrat v stiku. Preprosto ne odstopam od svojega mnenja in vsakemu tudi jasno povem kar mislim. Najsrečnejša sem, ko sem sama (žal živim skupaj s nekaj let mlajšo sestro), brez vsakih stikov z drugimi, manj ljudi ki ve zame bolje se počutim, življenja s fantom ali družino si niti zamisliti nočem. Do sedaj sem naletela le na eno osebo, ki se mi zdi da ji lahko popolnoma zaupam in me dejansko ni označil za noro ko je izvedel kaj se dogaja. Ampak še vseeno je kakšno dejstvo, ki ga ne pozna, saj se že ko se jaz poslušam skoraj označim za noro, kaj da me drugi ne bi…
Zdaj bo že skoraj 1 leto odkar jemljem tablete Seroksat 60mg (pred tem sem jih 1 leto jemal 30mg), zadnja dva meseca mi je zdravnik dodal tudi Mirzaten 30mg. Ker so napadi in simptomi vedno pogostejši, kljub že tako veliki količini tablet me je začelo malo skrbeti kam vse to pelje, niso mi niti povedali ali gre za kakšno motnjo ali napade ali mogoče kaj povsem fizičnega/ zdravstvenega, ker tudi na nikakršnjih preiskavah nisem bila.
Upam, da se bo tukaj našel kdo, ki bi mi lahko več povedal o tem:)
Hvala za vse odgovore.
Lp

Lepo pozdravljeni!

Naj se vam najprej zahvalim za zaupanje, saj verjamem da vam ni bilo težko začeti…in glede na slabe izkušnje podeliti svoja doživljanja…
V sebi ste zagotovo zelo močna oseba, pa tudi odločna…ustvarila pa ste še dodatno masko hrabrosti, da ste lahko “preživela”. Vaši odnosi v primarni družini očitno niso bili pristni, razumevajoči, ljubeči…

Od tu se je pričel strah…bližine ste si želeli, a vas je vsakič znova odbijala in ranila. Sebe ste načrtno “oropala” pristnih in ljubečih odnosov zaradi slabih izkušenj in strahu pred ponovnimi. Ste pa našli “svoj svet” v umetnostnem drsanju…Lepo in po eni strani zelo konstruktivno, a po drugi strani je šlo za vaš beg v drugo skrajnost…

Tudi to, da partnerstvo in družina niso vaše želje…se je po vsej verjetnosti rodilo iz strahu…Razvili ste torej povsem svoj vzorec delovanja same sebe, ki je pravzaprav mazohističen. Ste močna oseba in verjamem, da boste zmogla pričeti s soočenjem s svojimi strahovi, potlačenimi občutji…Vsa živa bitja potrebujemo občutek bližine, pripadnosti, varnosti, ljubljenosti….tudi vi in to si tudi zaslužite!

Z zdravili odpravljate le posledico, ne pa izvora težave…in tudi mene skrbi za vas ter dvigovanje količine kemije…Iz srca vam priporočam psihoterapijo. Kot psihoterapevtka se vedno naravnam na vsakega posameznika in poskušam narediti vse kar je v moji pristojnosti…Žal mi je, da imaste tako slabo izkušnjo z omenjeno psihiatrinjo.

Vsekakor bi bilo dobro izključiti možnosti telesnih obolenj, vendar menim, da ste razvili telesne odzive zaradi psihičnega trplenja in teptanja občutkov v sebi…V kolikor želite mi lahko pišete na spodnji e-mail.

Hvala in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Pozdravljeni!

Letos marca sem na sejmu doživela panični napad. Takrat nisem vedela kaj je to. Bilo mi je slabo in v prsih me je bolelo. Naslednjih nekaj dni mi je bilo še vedno slabo. Shujšala sem 7 kg v mesecu dni. Veliko sem se tresla in na koncu me je bilo že strah samo okrog hodit, ker sem vedno “čakala” nov napad. Tudi spala sem izredno slabo -kakšen dan sploh ne. Potem sem šla na medicinsko hipnoterapijo in se je malo izboljšalo spanje. Z osebno zdravnico sva se dogovorili da začnem z Cipralexom. Sedaj ga jemljem že dva meseca in se počutim dobro. Skrbi pa me že kako dolgo bom mogla to jemati in ali se sploh kdo ozdravi teh napadov in aksioznosti? Ne vem kakšen vzrok je bil za začetek mojih napadov. Edina sprememba, ki sem jo imela je bil obliž Climara in mirena( imam jo že 3 leta). Climaro sem dobila, ker sem predolgo krvavela in baje v kombinaciji z mireno to izgine. Drugače sem srečna v življenju in nisem imela nobenih stresnih dogodkov. Hvala za odgovor in lep pozdrav!

Galateja

Lepo pozdravljeni!

Potrebno se bo soočiti s strahovi. Zdravila niso dovolj, saj le odstranjujejo posledico (bolj ali manj uspešno). Vzrok vedno je. Običajno ga odkrivamo skozi psihoterapevtski proces. Lahko je skrit že v spočetju, nosečnosti, otroštvu…Ko doživite strah, se poskušajte vedno vprašati, kaj je najhuje kar se vam lahko zgodi, v povezavi s tistim strahom. Tudi, v kolikor bi zopet čutili, da se bliža napad, poskušajte takrat “vklopiti” um in razmišljajte, kaj občutite, zakaj do njega prihaja in kaj lahko storite….
Vsekakor pa predlagam psihoterapijo.

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

ne vem kje naj zacnem. ze v os so sw mi pojavljali napadi panike vendar sem jih lahko obvlala. sedaj je vse hujse, izogibam se soli, strah me je da bo kdo iz druzine umrl, strah me je voznje saj sem nedavno dozivela prometno nesreco, skratka imam obcutek da jaz nisem jaz, imam tudi veliko ostalih problemov (locitev starsev, revscina, …) kmalu se zacenja novo solsko leto in nujno potrwbujem pomoc, saj me je strah iti v solo ker mi je tudi med poukom zelo slabo, ne vem kdo sem, meglii sw mi vid, imam obcutek da bom umrla … hodim k psih a ni neke vecje pomoci in nisem nic boljse, prosim prosim prosim pomagajte

Lepo pozdravljeni!

Potrebno je predelati vzroke, ki so vas pripeljali do omenjenih posledic. Vaša zgodnja anksioznost je gotovo povezana z ločitvijo staršev in nepredelanimi občutji. Hkrati pa seveda vplivajo še druge okoliščine. Strah, ki je v vas, se sedaj širi na druga področja. Potrebno ga je ustaviti, se soočiti z njim. V tistem trenutku, ko vas je najbolj strah, pomislite…česa se v resnici bojite? Kaj je tisto najhujše, kar bi se vam lahko ob tem dogodilo? Zakaj in ali je realno? Potrebno ga je analizirati, ga razčleniti, da pridete do spoznanja, da ga je možno obvladati.
Priporočam vam psihoterapijo.

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Lep pozdrav
Pri sebi opazam tipicne znake problemov z zivci, v enem letu sem shujsala za 30 kg, brez diet, zadnje case me spremljajo se problemi (tesko dihanje, razbijanje srca, nejevolja, omotica, vrtoglavica…) pred 8 leti, po smrti mame sem jemala tablete, vendar sem zaradi zivcev samo shujsala in nisem imela volje do nicesar, zdaj pa voljo mam sam teh tezav ne znam pojasniti… ko sem opazla prve znake sem zacela delati na sebi (globoko dihanje, hoja v naravi, druzenje…) vendarnamesto da bi se pocutila bolje, moje tezave samo stopnjujejo… prosim vas za nasvet

Lepo pozdravljeni!

Pomembno je, da odpravite oziroma predelate vzrok za nastanek vaših težav. V kolikor odstranjujemo le posledico, težko dosežemo dober rezultat. Ena od omenjenih nepredelanih čustvenih stanj je gotovo izguba. Le to spremljajo različni strahovi, anksioznost….
Pravite, da ste shujšala 30 kg, je šlo posledično za kakšno motnjo hranjenja?

Toplo bi vam priporočila psihoterapijo.

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Lep pozdrav!
Sem 16 letni fant. Že od kakšnega 6,7 leta pomnim da sem včasih imel čudne sanje in mi je včasih ponoči postalo slabo zaradi teh groznih misli, in potem ko mi je enkrat bilo slabo,potem me je vedno bilo strah ko se je večerilo in sem vedel da bom morda spet imel nočne more.
Zdaj v teh letih pa imam podobne probleme,in sicer včasih me preplavijo depresivne misli, izgubim voljo do vsega v parih sekundah in imam občutek kot da se mi bo zmešalo in v tistem momentu nevem kaj mi sploh je… Nazadnje sem to doživel med poletnimi počitnicami (takrat večinoma največkrat to doživim), in mi je pomagalo da sem zvečer šel ven na balkon na zrak in malo razmislil ter se umiril..
Sedaj pa imam malo drugačne težave, ki me tudi preplavijo naenkrat in sicer strah pred slabostjo, v množici ljudi (šola,avtobus,..) me preplavi strah pred slabostjo, češ “kaj če mi zdaj postane slabo in bom pred vsemi temi ljudmi moral izstopiti/se osramotiti,…) in včasih mi dejansko res postane slabo zaradi teh misli, nazadnje je bil to takšen občutek kot da me grabi neka panika,z rokami nisem mogel biti pri miru (nonstop sem si stiskal očesa),srce mi je hitreje bilo,imel sem občutek da bi moral iti bruhati ampak mi sploh ni bilo nekaj slabo v smislu da se mi določena hrana gabi,ampak nekako občutek da bom moral bruhati,zato sem začel zelo globoko dihati in sem se komaj umiril..Potem ko sem izstopil z avtobusa pa se mi je zdelo kot da sploh nebi čutil telesa,razen glave… Doma sem popil sok in se vlegel in že sama misel “da sem doma in me nihče ne vidi” mi je pobolšala stanje…

Je moj problem nevaren? In kako se ga naj rešim,ker imam strah pred naslednjim izpadom ko bom morda res moral kam iti, če bo mi slabo…
Kot pravim, misel na neko negativno stanje in strah pred njo,mi včasih dejansko povzroči to stanje (slabost,paniko,…).
Kako si lahko najbolje pomagam sam?
Hvala vam,cenim odgovor!

Lepo pozdravljeni!

Zaradi neprijetnega občutka, ko vam je bilo slabo ponoči kot otroku, ste razvili strah in ta strah se je krepil in skoncentriral na slabosti.
Tako se je razvila anksioznost, panični napadi…ter s tem povezano nihanje razpoloženja.

Morali se boste soočiti s temi strahovi. Se vprašati, česa se dejansko bojite? Kaj običajno počnete med počitnicami? Kakšno je bilo vaše otroštvo? Odnos s starši?

Pomislite kako bi lahko odreagirali drugače? Kaj lahko naredite , da se strah in slabost ne pojavita? Svoj fokus misli morate prestaviti na kaj drugega.

Kakšni so vaši cilji v življenju? Ali ste na splošno zadovoljni?

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Pozdravljeni, hvala za odgovor!
Najbolje bi res opisal kot nek napad panike. Prejšnjo sredo se mi je to zgodilo in se je do sedaj nekako umirilo in je vse nazaj na normalnem.
Vbistvu mi nič ne manjka! Odnos s starši in družino je super, v šoli napredujem normalno, ukvarjam se z športom in imam cilje. Skratka veliko pozitivnih misli..ampak potem ko mi pride takšen “napad” sploh ne pomislim na te pozitivne misli ker je vse v tistem negativnem takrat v tistem momentu….
Nekje sem prebral proces štetja od 100-7 in mi je zadnje dneve pomagal.. Saj vbistvu ostale dni ni bilo tako hudo kot takrat prvi dan (sredo),zato ker sem sedaj te dni vedel da je na koncu bilo vse vredu in ni bilo take sile.. Ker mi je prvič prišlo do take večje sile oz. nekega napada panike. Mislim da vnaprej ne bom več dojemal tako grozno, vsaj upam! Drugače pa sem prejšnja poletja doživljal včasih kakšne trenutke depresije,pa že iz osnovne šole pomnim da sem.Pa tudi ko smo bili recimo v šoli v naravi sem ob zvečerih postal nek depresiven v smislu domotožja, ampak ni bil problem domotožje ampak neke vrste depresija,ne znam opisati.Tako da je to v meni že od otroštva…
Za kakšen dodatni nasvet bom zelo hvaležen!
Hvala vam!

Lepo pozdravljeni!

Mislim, da je izvor vašega strahu globji kot se zdi. Morala bi vedeti veliko več, da bi lahko govorila, to običajno predelujemo v terapiji.

Pomagate si lahko tako, da se s strahom soočite! Ko pridete v nastajajoči občutek slabosti ali misel, se vprašajte zakaj? Čemu? Kaj vas je tako pretreslo? Poskušajte se fokusirati na prijetne občutke…

Potrebno je ugotoviti vzrok strahu, le tako ga lahko izkoreninite…

Lep pozdrav in vse dobro.

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Lp!
Na žalost me še vedno spremlja ta strah in čuden občutek in sicer nikjer drugje kot na avtobusu. Nekako me spreleti misel ko je avtobus poln in ko vem da ni izhoda razen takrat ko greš na postaji dol in me izpred 3 tednov ko se mi je zgodil ta napad panike še zdaj vedno spremlja ta strah ki me spreleti skoraj vsaki dan,nekako se čimprej zamotim (štetje vzvratno,..) ampak je zdaj že res moteče! Imam občutek kot da imam nekaj v grlu in nato začnem globje dihati ko me ta strah pred “slabostjo(?)” spreleti… Ko pridem iz avtobusa pa je vse vredu. Nekako mislim da je to vse strah pred tisto stvarjo ki se mi je zgodila pred 3 tedni ko mi je nenadoma postala čudna sila (slabost,omotičnost). Nekako se mi zdi da je veliko tudi zaradi moje sramežljivosti in pomanjkanja samozavesti. Vedno postanem živčen kadar vem da me kdo gleda.
Hvala za nasvete!

Malce sem pobrskal po internetu in sem najbolj prepoznal simptome v pojmu “anksioznost”.Prebral sem da je možen občutek cmoka v grlu ipd.,ter brez razloga napadi panike,… Dobro se zavedam da za te napade ni razloga ampak še vedno mi to ne pomaga čez te misli! S starši se super razumemo in lepše res ne bi moglo biti,pravtako je bilo v otroštvu. Je pa bilo lansko leto dokaj čustveno in psihično naporno zaradi določenih dogodkov,v družini (tudi zdravstvenih),tako da sem bil veliko v skrbeh in sem bil na tleh,mogoče to kaj vpliva. Kot sem že omenil pa sem včasih že pred leti padel v kakšne depresije ampak te so trajale 10-30min in naslednji dan je bilo vse po starem. Sedaj pa je to v meni že 3 tedne, in še vedno imam strah predvsem na javnem prevozu,kjer se mi je nazadnje to zgodilo. Sem prebral tudi da se potem pacient izogiba območjem kjer se to pripeti, in nekako se mi zdi da jaz komaj čakam da pridem z javnega prevoza.. Ni pa tega občutka takrat kadar s kom komuniciram med prevozom..Ker takrat nekako pozabim na to in se zamotim,ampak me še vedno moti občutek da kadar sem oz. bom sam da me bo to doletelo! Zato vedno bolj na to mislim in me vedno bolj skrbi ter se izogibam določenim stvarem!
Hvala za nasvete…
Lep večer!

Lep pozdrav!

Pred kratkim se začutil neke motnje, ki sem jih najprej povezoval s prehladom oz. bolezenskim stanjem. Vse se je začelo pred nekaj meseci, ko sem zbolel za virozo in ko sem se že skoraj pozdravil sem spet začel s treningi tako da sem spet zbolel( najbrž zato ker se nisem pozdravil do konca). Potem pa sem zmeraj razmišljal ali sem Ok in minilo nekaj časa po tem in nisem čutil več nobenih motenj. Nato sem ”fasal” vnetje dihal in sem bil 10 dni na antibiotikih. Zaradi antibiotikov je bila tudi moja prebava zelo slabo tudi po prenehanju jemanja in zelo vneto me je skrbelo ali sem vredu in če nisem, kaj se mi potem dogaja. A kri ni pokazala nič in pregledi pri zdravniku niso pokazali nobenih fizičnih težav. Potem sem začel čutiti močnejše bitje srca, na treningih se zelo hitro utrudim, pa tudi moje počutje nasploh je nekako izmučeno. Ta teden so se težave povečale, saj sem začel čutiti v glavi nek pritisk oz. tesnobnost, ves čas sem nekako omotičen pa tudi glavoboli so prisotni(sicer ne kaj preveč močni), zelo me je strah, pa tudi v šoli ne morem biti dalj časa saj me ta tesnobnost oz. omotičnost mori pa tudi moja koncentracija ni ravno na najboljšem nivoju, svoje počutje bi nekako opisal ”kot da vse sanjam”, in sedaj o tem veliko razmišljam in s tem stvar samo poslabšam saj me je potem zelo strah. Moram pa omeniti da na trenutke, ko sem z družbo oz. včasih, ko se kaj zamotim ta občutek izgine za zelo kratek čas, drugače pa so moje motnje prisotne čez cel dan.

Prosil bi vas za vaše mnenje ter nasvet kako bi si lahko pomagal.

Lp.

Pozdravljeni!
Stara sem 30 let in imam 16mes otroka. Otrok se vedno ponoci ne spi in jaz sem vsaki dan bolj zivcna in nervozna. Vedno bolj mi gre na zivce, vse kaj naredi me naredi se bolj zivcno, samo derem se na njega in se ne morem kontrolirati. Nevem kako si naj pomagam, noben me ne razume. Srce me boli, ko se tolko spravljam na svojega otroka in tudi potem posledicno na moza. Za otroka sem se borila nekaj let in zdaj mi je obrnil vse na glavo. Namesto, da bi bila srecna sem z dnevom vedno bolj nesrecna. Vcasih si zelim da ga ne bi imela. Zaradi tega se potem se bolj sekiram. Razmisljala sem ze da bi si poiskala pomoc pri psihologu, vendar me je strah, da bi mi dal kaksna zdravila, ki ne bi dobro vplivala na mene. Vem, da ta zivcnost prihaja iz mojega otrostva. Hocem ziveti srecno in mirno. Ampak dokler imam starse blizu sebe to ne bo mogoce. Vem pa da starsev ne smes zapustiti. Sem v veliki dilemi.

Lepo pozdravljeni,

tudi sama sem vam že napisala, da gre za anksioznost in kot opažate pomaga v kolikor posvečate tisti čas ko ste na avtobusu fokus drugim stvarem. Hkrati pa se morate soočati s strahom….Kakšne občutke čutim? Kaj je najhujše kar se mi lahko pripeti? Ne razmišljajte o slabosti…Lažje boste to prebrodili, v kolikor boste tudi predelali čustveno, psihično kar se je dogajalo lansko leto kot pravite….

Za vas bi bilo najbolje, da se vključite v psihoterapevtski proces, saj boste tako ozavestili nezavedno in hitreje predelali vse kar vas bremeni.

Vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Lepo pozdravljen Alen,

verjetno gre za anksiozo motnjo, lahko pa tudi izgorelost. Kaj se vam v življenju dogaja? Ali ste zadovoljni? Kakšni so odnosi doma? Od kod vaš strah?
Kot ste opisovali vam je padel imunski sitem in ste bili telesno šibki, kar pa je verjetno povzročila psihična šibkost.
V takšnih primerih je potrebno najprej preveriti ali je fizično z vami vse ok. Morda bi bilo dobro narediti kakšno diagnostiko kot je na primer http://holistic.si/ponudba/izdelki/bioresonanca-2/, poleg tega pa vam priporočam tudi psihoterapijo, saj je potrebno najti izvor vaših težav.

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Pozdravljeni!

Upam, da bom tudi jaz dobila kakšen nasvet… Stara sem 21 let, študiram, imam fanta že 4 leta s katerim se dobro razumeva. Zadnje čase opažam, da doživljam neke panične napade… Na misel mi prihajajo dogodki iz osnovne šole, srednje šole,.. v glavnem dogodki, za katere se sramuje, npr. skregala s prijateljico zaradi fanta/simpatije, jokala v šoli zaradi razhoda s fantom, .. v glavnem zaradi stvari, ki se jih sedaj sramujem. En čas sem popolnoma pozabila na te stvari, dokler nisem pred časom srečala oseb iz preteklosti in sem se teh stvari spomnila, celo določene osebe so še vedno jezne na mene, jaz pa sem to že zdavnaj pozabila.. Nekako opažam, da sem se z veliko osebami skregala in mi je sedaj hudo za to. Opažam tudi, da nasploh si želim ugajati ljudem, vendar vseeno sem še zelo šokirana ko izvem, da me ljudje gledajo postrani, si ne želijo moje družbe. To me vedno zelo prizadane, ker nimam veliko prijateljic. Imam veliko “prijateljev” za druženje, vendar z redkimi se ujamem tako dobro, da bi ostala v stiku tudi naprej.
Opazila sem da imam zelo majhno samozavest.. Začela sem z telovadbo, zdravo prehrano, …
Vendar opažam, da so ti napadi panike vedno hujši.. in tudi anksioznost.. Pri psihiatru nisem bila.. niti ne vem kako bi doma povedala, da želim k psihiatru…
Se opravičujem zaradi površno napisanega sporočila.. trenutno sem zelo zmedena.. želim si postati samozavestnejša oseba, flegma, ki se ne obremenjuje toliko z mnenji drugih ljudi.. Želim si, da bi sama sebi več pomenila in bolj skrbela sama zase. Imam čudovitega fanta (ki mu lahko to vse zaupam), nobenih večjih skrbi v življenju in izgleda, da mi je lahko.. Ampak ne vem zakaj se mi to dogaja.. Ne vedno.. Ko sem zaposlena je dobro, ko pa imam čas ali ko se učim pa se spomnim teh stvari in takrat mi ne grejo iz glave.. Danes sem se prvič zjokala zaradi teh občutkov.. bojim se da bo to vse šlo predaleč in se tega ne bom mogla nikoli rešiti..

Pozdravljeni..

Se nikoli se mi ni zgodilo da me je tako tiscalo v prsih..naredila ekg in preiskave..povišan samo malo pulz..dobila sem tablete za želodec. .res je da se za vsako stvar obremenjujem..podzavestno..pozabila omenit da jih imam 32 let..imam krasnega moža ki me podpira,ljubi…nevem kaj naj naredim da se bom nehala obremenjevat..hvala za odgovor..

Lily